POPOTOVANJE PO AZIJI – 7

Selam vsem skupaj!

 

Z Munirjem sva si najprej izmenjala par Emailov, v katerih sem mu povedal kdaj približno bom prišel v Rawalpindi. On mi je rekel, da sem dobrodošel, ter mi povedal kje ga lahko najdem. Nisem vedel kaj lahko od njega pričakujem, zato sem se v njegovo pisarno napotil precej zadržano. V trenutku, ko sem prestopil prag, so se stvari obrnile na glavo in doživel sem edinstveno izkušnjo, ki mi je omogočila celovıt vpogled v življenje Pakistancev.

Najprej mi je pokazal kje bom spal. Odpeljal me je v bližnji İslamabad, v diplomatskı predel mesta (kamor se lahko pride samo z diplomatsko kartico), kjer so nastanjeni samo tujci, ki delajo v ambasadah. Ustavil je pred blokom, ter mi pokazal stanovanje. Nakar mi je samo izročil ključe, mi rekel, da se slišiva kasneje, ter se odpeljal… Neverjetno!! Še včeraj sem spal v neki umazani luknji za 2€ na noč, zgneten skupaj še s šestimi drugimi popotniki v eni sami sobi s skupno kopalnico in WCjem, sedaj pa imam celo stanovanje sam sa sebe (s klimo, TVjem, kuhinjo in veliko zakonsko posteljo) v diplomatskem predelu İslamabada! Mošejo sem imel takorekoč pred nosom! V tem stanovanju sem preživel naslednjih 14 dni, kolikor je bilo potrebno čakati na iransko vizo. Vendar se zgodba o Munirju s tem šele začenja…

Vsake nekaj dni me je peljal na gigantske večerje, kjer sem jedel tri različne vrste mesa, kruha kar sem ga hotel, ter razne sladice. Pakistan je bil tako država, kjer sem začel pridobivati svoje izgubljene kilograme. Na Kitajskem kruha sploh ne poznajo, mesa pa sem se izogibal, ker je bilo večinoma svinjsko. V İndiji in Nepalu so hindujci in tako mesa sploh ne jedo. V Pakistanu pa sem lahko v svoja vedno lačna usta brež razmišljanja pobasal, kar sem dobil pod roke.

Potem me je peljal še na dva večdnevna izleta. Prvič me je peljal v simpatično vasico Mansera, kjer je bil Munir rojen. To je področje, kjer je pred leti udaril silovit potres, ki je terjal vec kot 100.000 življenj. Ljudje si še vedno niso opomogli, saj nekateri še vedno živijo v šotorih, katere je priskrbela vlada.

Celotno področje se drastično razlikuje od ostalega puščavskega Pakistana. Tukaj je vse pokrito z zelenjem, reke vijejo svojo pot vsepovsod in temperatura je pravi balzam – še celo nekaj dežja je padlo. Sem že videl, kako težko se mi bo vrniti v od sonca razbeljeni Islamabad. Dobro da sem imel klimo v stanovanju. Vendar me je Munir že po nekaj dneh spet klical (njegov dober kolega mi je posodil mobitel za par dni) tokrat sva se z Munirjem in še s štirimi njegovimi kolegi skobacali v terenca in se napotili na dvodnevno turo po severnem Pakistanu.

Med temi izleti sem bil obkrožen s samimi Pakistanci (na enem od izletov so mi rekli, da jim ni všeč moje ime, ter me preimenovali v Abbasa) in z lahkoto lahko rečem, da še nikoli nisem imel boljše družbe! V njihovih pogovorih ni bilo praznih, odvečnih besed, ni bilo (pre)glasnega smejanja in govora, ni bilo ogovarjanja. Vsak je lahko povedal svoje mnenje in nobeden ni drugega skušal prepričati v svoj prav. In neverjetno s kakšnim spoštovanjem so se obračali eden drugemu in s kakšno toplino so se pozdravljali (najprej se narahlo objamejo, potem sledi rokovanje)! Ko je eden od njih v avtomobilu zaspal z glavo naslonjeno na rame drugega, je le – ta gledal da je bilo prvemu cim bolj udobno. Ko je eden od njih imel glavobol, se je drugi ponudil za masažo glave. Med kosilom so si hrano dodajali brez, da bi kdo kaj zaprosil, saj so venomer gledali eden na drugega, da le ne bi komu kaj zmanjkalo. V sobi smo spali po trije skupaj, in ko sem zaspal sta drugadva nadaljevala s pogovorom pozno v noč. Naslednji dan, ko je pogovor nanesel na insekte, sta se spomnila in mi povedala, da me je med spanjem sinoči začel obletavati velik komar. Ondava sta toliko časa skakala po sobi, dokler ga nista pokončala. Jaz nisem slišal popolnoma ničesar… Ne redko se med pogovorom primejo za roke, in ko sem jih tako opazoval si nisem mogel kaj, da nisem pomislil na verne ashabe in njihove medsebojne odnose. Da samega Munirja sploh ne omenjam. On je takorekoč edini v družini, ki ima službo in je blagoslovljen, da je lahko začel z lastnim podjetjem, s katerim zasluži precej nad povprečjem. Celoten izlet skupaj s hrano in prenočitvijo je plačal on. V Rawalpindiju je zgradil večjo hiso, v katero je poleg svoje družine nastanil še svoje starše in številne druge sorodnike in njihove otroke, katere vse hrani Munir. Česa takega si na zahodu niti zamisliti ne moremo. Za konec me je še zadnjič pogostil in mi podaril tradicionalno pakistansko obleko, katero sem nosil skozi ves Pakistan. Ko sem se poslovil od njega, sem mislil, da bom pogrešal njega in njegovo družbo, vendar sem kmalu ugotovil, da je taka večina pakistancev. İzpod goste brade, kosatih obrvi in mrkega obraza se skriva neverjetno veliko srce in duša mehka kot svila (nemalokrat sem jedel in pil samo, da bi pri placilu ostal brez besed, ko je lastnik samo zamahnil z roko in nadaljeval s svojim delom). Neverjetno!

Munir je za  nas ‘zahodnjake’ rekel, da smo nič drugega kot ‘cold blooded animals’…

 

Po tem, kar sem videl, mu dam popolnoma za prav.