Muhammed (Mohamed) – kratka biografija

poslanec-muhammed

Rojstvo Muhammeda, s.a.w.s. (s.a.w.s. – Naj sta Božji mir in blagoslov z njim)

Muhammed, s.a.w.s., se je rodil leta 571 po Jezusu, a.s., v Meki, v Arabiji. Očetu je bilo ime Abdullah, mami pa Emina. Pripadal je ugledni družini Hašimijev in plemenu Kurejš. Oče mu je umrl dva meseca pred njegovim rojstvom, mati pa mu je umrla, ko je bil star 6 let.

Po materini smrti ga je k sebi vzel njegov dedek Abdul-Mutalib, kateri je preminil po dveh letih. Po dedkovi smrti ga je k sebi vzel njegov stric Ebu Talib. Oba, dedek in stric, sta na Muhammeda, s.a.w.s., pazila kot na lastnega otroka. Ljubili so ga tudi ostali, ker je bil lep in mil. Že kot otrok je dajal točne in precizne odgovore na vsa postavljena vprašanja. Tako je pokazal svojo ostroumnost in dobroto srca.

Muhammed, s.a.w.s., je živel pri Ebu Talibu vse do svojega 25. leta. Nato se je oženil z ugledno vdovo Hatidžo in se preselil v njeno hišo. Po poroki in vse do njegovega poslanstva se je ukvarjal s trgovino.

V mladosti se je izogibal vsega, kar je grdo, in vedno je govoril resnico. Bil je zelo cenjen. Zaradi svoje pravičnosti, skromnosti in iskrenosti so ga klicali El-Emin (verni in pošteni).

Muhammed, s.a.w.s., ni hodil v šolo, saj tedaj šol v Arabiji ni bilo in prav tako ne učenih ljudi.

Bil je nepismen, kar pomeni, da ni mogel prebirati knjig, iz katerih bi dobil znanje. Kljub svoji nepismenosti pa je bil cenjen človek v mestu.

Arabski narod (tedaj nerazsvetljen, brez šol in vdan strastem in grehom) je oboževal kipe. Muhammed, s.a.w.s., jih ni nikoli oboževal, niti ni grešil. Verjel je v Boga, ker je pripadal skupini Mekancev, ki so bili pripadniki vere objavljene Abrahamu a.s.

Ljubil je samoto in veliko je razmišljal o zaostalem arabskem narodu, ki je bil na nepravi poti in iz dneva v dan bližje propadu.

Poslanstvo Muhammeda, s.a.w.s.

Muhammed, s.a.w.s., se je pogosto zatekal v samoto, v jamo Hira, blizu Meke. Tu je molil k Allahu, s.w.t., in razmišljal o popolnosti narave in o svojem zaostalem narodu. V eni izmed zadnjih noči Ramadana, 610. leta je videl meleka (angela) Džibrila (Gabrijela), ki mu je rekel: »Ikre (uči se, recitiraj, beri) v imenu Gospoda, ki ustvari človeka iz zarodka! Ikre, vzvišen je tvoj Gospodar, ki je naučil človeka pisati, ki pouči človeka o neznanih stvareh.«

To je bila prva kur’anska objava. Po teh beseda je Muhammed, s.a.w.s., dalje prejemal objavo od Boga in začel pozivati ljudi v Islam. Tri leta je tajno pozival ljudi v Islam. Prvi so sprejeli Islam: njegova žena Hatidža, bratranec Alija, Ebu Bekr in Zejd ibn Haris. Ebu Bekr je po zaslugi svojega ugleda vplival na ugledne ljudi iz Meke, ki so nato sprejeli Islam. Muhammed, a.s., je organiziral tajne sestanke, na katerih je druge poučeval o Islamu.

Po treh letih tajnega pozivanja se je Muhammed, s.a.w.s., odločil javno pozivati v Islam. Ker je islamski nauk nasprotoval veram in običajem Mekancev, je naletel na močan odpor.

Arabci in ostali prebivalci Meke so v tistem času oboževali kipe. Ka’ba je bila polna kipov. Vsako pleme je imelo svojega boga. Poleg tega so delali ogromno grehov: pobijali so ženske otroke, uživali v alkoholnih pijačah, igrali na srečo, razvrat in kraja sta prešla vse meje. Bogataši Meke so se ukvarjali z obrestnim trgovanjem (obresti so bile celo 100%).

Milost in dobrodelnost sta zamrla in izginila. Plemenska sovraštva in vojne niso nikoli prenehale.

Muhammed, s.a.w.s., je pri pozivanju v Islam govoril ljudem, da so njihovi kipi lažna božanstva, da so to mrtvi predmeti, ki nimajo nikakršne moči, in da jim ne morejo pomagati. Pozival jih je, naj zapustijo kipe in naj verujejo v samo enega in edinega Allaha, ki je živ in popoln in ki je ustvaril Zemljo, nebesa in vse ostalo.

Prav tako jih je pozival, naj vse grehe, v katere so zapadli, zapustijo, ker le tako bodo lahko srečni na tem in onem svetu.

Malikovalci so opravičevali svojo vero in običaje tako, da so govorili, da je to vera njihovih prednikov, ampak jim je Muhammed, s.a.w.s., odgovarjal, da so oni, kot so bili njihovi predniki, v zablodi. Tako je prišlo do odprtega sovraštva malikovalcev do Muhammeda, s.a.w.s.

Ebu Talib je ščitil Muhammeda, s.a.w.s., čeprav je Muhammed, s.a.w.s., dobil zelo nevarne sovražnike.

Malikovalci so hoteli na vsak način ustaviti Muhammedova, s.a.w.s., učenja, saj jim je Božji Poslanec predstavljal velikega ekonomskega sovražnika. Odločili so se, da mu bodo preko Ebu Taliba ponudili čast, naziv in bogastvo, če bo opustil pozivanje v Islam.

Ko je Ebu Talib povedal omenjeno ponudbo Muhammedu, s.a.w.s., je Muhammed, a.s., mislil, da ga želi Ebu Talib zapustiti in mu je zato povedal: »Prisegam pri Božjem imenu, o, stric, da če bi mi dali sonce v desno roko in luno v levo roko, da bi nehal s to zadevo (klicanjem ljudi v Islam), ne bi nikoli odnehal, dokler Bog ne bi dal uspeha ali pa bi jaz umrl pri branjenju tega.« Ko je Ebu Talib slišal te odločne besede, je rekel: »Pojdi in govori, kar želiš, a jaz te ne bom, dokler sem živ, zapustil.«

Ko so malikovalci videli, da je Muhammed, s.a.w.s., odločen, nepopustljiv in da ga ne morejo ustaviti z nikakršno ponudbo, so začeli razmišljati o umoru Poslanca, s.a.w.s., vendar niso imeli poguma za tako dejanje, saj je Muhammed, s.a.w.s., pripadal ugledni in močni družini Hašimijev. Zaradi tega so se odločili, da ga bodo z besedami napadali in so ga zato označili za vrača, lažnivca, norca itd. Draženje in žaljenje je naraslo do mere, da Muhammed, s.a.w.s., ni mogel prehoditi ulice, ne da ga nekdo ne bi užalil.

Ne samo, da je bil Muhammed, s.a.w.s., napaden in žaljen, ampak so bili vsi njegovi pripadniki mučeni, napadani in zlorabljeni. Mnogi izmed prvih Muslimanov so bili zaradi svoje ljubezni do Islama ubiti. Muslimani so vse te težave in mučenja prenašali, saj niso mogli zapustiti vzvišenega nauka Kur’ana, ki jih je s svojo lepoto privlačil in osvajal.

Selitev Muhammeda, s.a.w.s., iz Meke v Medino

Desetega leta po poslanstvu (leta 620) umre Muhammedov, s.a.w.s., zaščitnik Ebu Talib in Muhammedova, s.a.w.s, žena Hatidža, ki mu je nudila podporo in uteho, saj je bila zelo pametna in hrabra žena.

Po smrti teh dveh oseb so malikovalci s še večjim zagonom napadali Muhammeda, s.a.w.s., in njegove družabnike.

Istega leta se je Muhammed, s.a.w.s., odločil, da bo pozval v Islam plemena izven Meke. Najprej se je napotil do plemena Sekif, ki je živelo v Taifu. Tam so ga ostro odbili in bil se je prisiljen vrniti nazaj v Meko.

Po neuspehu v Taifu je Muhammed, s.a.w.s., istega leta spoznal šest ljudi iz Medine, ki so pred njim sprejeli Islam in se dogovorili za sestanek prihajajočega leta. Ti ljudje so prvi prenesli sporočilo o novi veri in njenem glasniku Muhammedu, s.a.w.s., v Medino, ki se je tedaj imenovala Jesrib.

Leta 621 je prišlo iz Medine dvanajst ljudi, s katerimi se je Muhammed, s.a.w.s., posvetoval in jih podučil osnove Islama. Ti ljudje so prisegli, da se bodo držali teh naukov. Muhammed, s.a.w.s., je poslal v Medino Mus’aba ibni-‚Umejra, da pozove prebivalce Medine v Islam. Islam se je po Medini hitro širil, saj je od tam leta 622 romalo v Meko 73 muslimanov in 2 muslimanki.

Te muslimane je Muhammed, s.a.w.s., podučil s Kur’anom in odgovoril na najbolj pomembna verska vprašanja. Pozvali so Muhammeda, s.a.w.s., naj se z ostalimi muslimani iz Meke preseli v Medino. Muhammed, s.a.w.s., jim je obljubil selitev pod pogojem, da ga bodo branili, v kar so prebivalci Jesriba privolili.

Takoj po tem sestanku je Muhammed, s.a.w.s., ukazal muslimanom Meke, naj se preselijo v Medino. Selitev se je začela v mesecu Muharemmu, 622. leta po Isi (Jezusu), a.s.

Ko so malikovalci izvedeli, da je Muhammed, s.a.w.s., dobil veliko pristašev v Medini in da se muslimani iz Meke v skupinah selijo v Medino, so se ustrašili, da se bo tudi Muhammed, s.a.w.s., preselil v Medino in od tam utegnil ogroziti njihovo vero. To je bil povod, da so se na predlog Ebu Džehla odločili, da bodo ubili Muhammeda, s.a.w.s. Načrt je bil, da vsako pleme izbere morilca in da vsi skupaj ubijejo Muhammeda, s.a.w.s., na noč njegove selitve. Muhammed, s.a.w.s., je izvedel za načrt in iste noči zapustil hišo in odšel na mesto, na katerem bi se moral sestati z Ebu Bekrom.

Preden je zapustil hišo, je rekel svojemu bratrancu Aliju, da se uleže na njegovo posteljo in naj se pokrije. Ko so malikovalci zjutraj videli, da je na njegovem mestu zaspal Ali in da je Muhammed, s.a.w.s., že odšel, so obvestili poglavarje Kurejšev. Ti so obljubili, da bodo dali 100 kamel tistemu, ki jim bo pripeljal Muhammeda, s.a.w.s., živega ali mrtvega. Tako se je začel lov na Muhammeda, s.a.w.s.

Ko je Muhammed, s.a.w.s., zapustil hišo in se napotil do Ebu Bekrove, je rekel Ebu Bekru, da morata te iste noči oditi v Medino. Ebu Bekr je takoj ukazal, naj se pripravita dve kameli in se odpeljeta do hriba Sevr. Muhammed, s.a.w.s., in Ebu Bekr sta se peš odpravila do te planote in se skrila v njeno jamo, da bi pobegnila sovražnikom. Po vstopu vanjo so pajki spletli gosto mrežo na njenem vhodu, ptice pa so naredile gnezdo. Ko so sovražniki prispeli do planine, je eden izmed njih predlagal, naj pregledajo jamo, vendar so ga ostali zavrnili z besedami, da je nemogoče, da bi se Muhammed, s.a.w.s., in njegov prijatelj skrila vanjo, misleč, da pajčevine ne bi bilo, če bi Muhammed, s.a.w.s pred kratkim vstopil v jamo.. Sovražniki so se nato praznih rok vrnili v Meko.

Po treh dneh v jami sta se Muhammed, s.a.w.s., in Ebu Bekr odločila nadaljevati pot. Vodič jim je predal kameli, s katerima sta prišla v Medino.

26. septembra (14. rebiul-evvela) sta prispela v Medino, kjer ju je čakala velika dobrodošlica. Vsak prebivalec Medine si je želel, da bi bil Muhammed, s.a.w.s., njegov gost. Muhammed, s.a.w.s., se je odločil, da bo odločitev prepustil svoji kameli, in sicer tam, kjer se bo njegova kamela ulegla, bo imel svoj dom. Kamela je odšla v dvorišče Ebu Ejjuba Ensarije. Od Ebu Ejjuba je Poslanec, s.a.w.s., kasneje kupil zemljišče, na katerem je zgradil prvo mošejo in potem svoj dom.

Smrt Božjega Poslanca Muhammeda, s.a.w.s.

Leta 634 je umrl Božji Poslanec Muhammed, s.a.w.s..

V 23.-ih letih svoje poslanske misije mu je uspelo razširiti Islam po celi Arabiji. V tem času je vzgojil in naučil generacijo ashabov, katera je bila sposobna nadaljevati njegovo veliko delo – širitev resnice.

Svetli primeri te generacije so štirje veliki ashabi: Ebu Bekr, Omer (Umar), Osman (Usman) in Ali – naj je Allah zadovoljen z njimi. To so prvi štirje islamski vladarji (Hulefai-rašidin).