Islam in komunizem
»Kakor smo že povedali, Islam pomeni vse tisto, kar je dobro, zdravo in v življenju zaželeno. To je religija za vsak čas, generacijo in družbo, vendar je zaradi stalnega zaostajanja islamskega sveta v zadnjih štirih stoletjih del zakona, ki se nanaša na ekonomske probleme, ostal statičen.
Zakaj torej ne bi sprejeli Islama kot vero za krepitev naših duš in čiščenje naših misli, a komunizem kot ekonomski sistem za reševanje ekonomskih problemov, saj on na nikakršen način ne more vplivati na družbeno stališče in podobno? Tako ne samo, da bomo čuvali našo moralnost, družbene tradicije in običaje, ampak bomo imeli za reševanje naših ekonomskih problemov istočasno tudi enega od najmodernejših ekonomskih sistemov dandanes.«
Takšno razmišljanje je del hudičevske igre komunistov, katera je dolgo trajala. Na začetku so imeli do Islama agresivno stališče in metali nanj različne dvome. Ko so dojeli, da je to še povečalo privrženost Muslimanov Islamu, so spremenili taktiko in se zatekli k zvijačam in prevaram. Govorili so: »Komunizem sploh ni v nasprotju z Islamom, saj je on v bistvu samo drugi naziv za družbeno pravico. Zavzema se za odgovornost države do njenih prebivalcev, tj. zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb. Ali hočete reči, da Islam nasprotuje družbeni pravici s tem, da nasprotuje komunizmu? Vsekakor Islam ne more biti proti sistemu, zasnovanem na družbeni pravici.«
To hudičevsko razmišljanje je bilo podobno tistemu, ki je bilo pred tem pri imperialistih. Oni so prav tako začeli z odprtim napadom na Islam, vendar, ko so videli, da so Muslimani postali pazljivejši, so tudi oni postali pazljivejši in se zatekli v drugo smer. Govorili so: »Zahod je zainteresiran za širjenje civilizacije na vzhodu. Kako je Islam lahko proti civilizaciji, ko pa je on njen oče?« Prepričevali so Muslimane da lahko sprejmejo zahodno civilizacijo, a da ne zapustijo posta, molitve in verskih običajev, čeprav so bili sigurni, da Muslimani ne bodo dolgo zadržali svoje islamske identitete, če podležejo njihovi civilizaciji, in da bo ta civilizacija čez nekaj generacij prevladala enkrat za vselej. Pokazalo se je, da so imeli prav. Zaradi tega je čez nekaj časa prišla generacija “Muslimanov“, ki o Islamu ni vedela skoraj nič in celo čutila je odbojnost do Islama, a da sploh ni vedela zakaj.
To je zelo izrazit primer zvitosti in potegavščin, katerih so se posluževali komunisti. Govorili so, da Muslimani lahko ostanejo Muslimani, da se lahko klanjajo, se postijo in izvršujejo ostale verske obrede ter obenem sprejmejo komunizem kot ekonomski sistem, saj se sploh ne vmešava v njihovo religijo. Zakaj bi potem Muslimani oklevali, da ga sprejmejo? Vendar, medtem ko so v to prepričevali Muslimane, so dobro vedeli, da Muslimani ne bodo ostali Muslimani, če podležejo njihovemu zavajanju. V tem primeru so bili sigurni, da jih bodo spreobrnili v nekaj letih, potem ko bodo zapustili svoj lasten način življenja, in da bodo Islamu naredili konec v vseh njegovih stališčih, saj doba, v kateri živimo, je doba hitrih sprememb in dinamike, kar pomeni, da se zelo velike spremembe lahko zgodijo v zelo kratkem času. Kljub vsem tem dejstvom obstaja zelo veliko “Muslimanov“, ki si namerno dopuščajo, da so zaslepljeni s takšnim lažnim razmišljanjem, da bi imeli izgovor za izogibanje težki borbi in za njih neugodnih dolžnosti. To jih istočasno osvobaja težkega iskanja pravilne poti in lastnega raziskovanja. Rajši imajo sedenje in sanjarjenje o nesmiselnostih in da drugim pustijo, da jih vodijo.
V zvezi s tem je potrebno izpostaviti dejstvo, da se Islam v samem principu ne zoperstavlja sistemu, ki v osnovi ni v nasprotju z njegovimi principi in lahko služi muslimanski skupnosti pri reševanju njenih problemov, ki izhajajo iz spremenjenih življenjskih pogojev. Dejstvo je, da se komunizem na splošno ne more primerjati z Islamom, čeprav bi se gledano površno lahko našlo nekaj podobnosti. Muslimanska skupnost že ima najboljši sistem in ne more zavreči Islama ter namesto tega sprejeti komunizem, kapitalizem ali materialistični socializem, čeprav so v določenih pogledih ti sistemi podobni Islamu. Bog je jasno ukazal:
»…tisti, ki ne sodijo skladno s tistim, kar je Allah objavil, so pravi neverniki.« (5:44)
Ali lahko sprejmemo komunizem in ob tem živimo kot Muslimani? Odgovor je en velik NE, ker če bi sprejeli komunizem (napačno ali neiskreno opisan kot izključno ekonomski sistem), bi se prepričali, da je v nasprotju z Islamom, tako v teoriji, kakor tudi v praksi. Njun medsebojni spopad je neizbežen zato, ker si ne moreta pomagati, niti se izogniti eden drugemu.
Ta v teoriji nasprotna stališča se lahko presodijo na osnovi sledečega:
Komunizem počiva na čisti materialistični filozofiji; ne priznava ničesar, razen tistega, kar se lahko občuti s čutili. Tisto, česar se ne da dojeti s čutili, je nerealno, nesmiselno in ne obstaja, oziroma če obstaja je tako nepomembno, da nihče nima potrebe, da si s tem razbija glavo. Engels je rekel: »Materija je edina realna stvar na svetu.« Materialisti nas prepričujejo: »Človeški razum je pravzaprav ena od manifestacij materije, tj. odraža zunanjo materialno okolje, katero ga obkroža.« Oni hočejo reči, da tisto, kar se imenuje duša, sploh ne obstaja neodvisno od njih samih. Duša je produkt materije. Tako vidimo, da je komunizem čista materialistična ideologija. Po drugi strani Islam ne dopušča takšnega omejevanja človekovega duha ali degradiranja človeka na tako nizko stopnjo obstoja. Islam na človeka gleda kot na bitje, ki teži k dviganju visoko v kraljestvo duha in misli, čeprav živi na zemlji in poseduje fizično telo. Njegove potrebe niso omejene na hrano, streho nad glavo in spolno zadovoljevanje, kakor je trdil Karl Marx. V tem trenutku bi se lahko v glavah nekaterih bralcev pojavilo sledeče vprašanje: »Kako lahko ta materialistična filozofija vpliva na nas, če pa mi nočemo delati ničesar po njej? Mi bomo osvojili samo ekonomski program komunizma in zadržali vsa naša osnovna verovanja, našega Boga, našega Poslanca, s.a.w.s., in naš verski sistem. Oni s pomočjo ekonomskega programa ne morejo vplivati na to, da mi sprejmemo nekaj povsem drugačnega in neodvisnega od zgoraj navedenega.« Naj se nihče ne zaslepi s to iluzijo, saj, kakor smatrajo komunisti, obstaja močna privlačnost med ekonomskim sistemom ter osnovnim verovanjem, ideologijo in pogledom na življenje ljudi. Ljudje ne morejo formirati svojega pogleda v izolaciji. Ozko in vzajemno so povezani, saj so bazirani na istem ekonomskem sistemu, ki je nastal na čisti materialistični filozofiji življenja, kakor sta to razjasnila komunistična pionirja Engels in Marx v svojih delih.
Komunisti verjamejo tudi v dialektični materializem. Trdijo, da je borba nasprotij edini realen, čeprav prikrit, faktor v osnovi vseh ekonomskih in družbenih procesov, katere je človeštvo doseglo vse od prve komunistične dobe in prehoda na sužnjelastništvo, preko fevdalizma, kapitalizma in na koncu do komunizma. Dialektični komunizem je pravzaprav tisto, s čimer so poskušali dokazati neizogibnost pojave komunizma kot zmagovalca ideološke borbe. Trdijo, da obstaja ozka povezanost med komunizmom in to teorijo dialektičnega materializma, v kateri ni prostora za kakršenkoli koncept o Bogu, Njegovih poslancih in njihovih sporočilih, saj v svoji oholosti mislijo, da je vse to rezultat medsebojnega delovanja notranje igre ekonomskih sil.
Eden zelo pomemben faktor, katerega izpostavljajo komunisti, so proizvodna sredstva, ki spreminjajo celotno človeško življenje. Nepravilnost komunističnega tolmačenja zgodovine se izraža v dejstvu, da ne more razložiti velike revolucije, katero je izvedel Islam v Arabiji. Ta revolucija ne označuje nikakršne spremembe ekonomskih proizvodnih sredstev na Arabskem polotoku, da bi se lahko reklo, da je to povzročilo pojavitev Božjega Poslanca, s.a.w.s., v tem delu sveta in z njim prineslo tudi povsem nov način življenja.
Islam in komunizem torej stojita diametralno nasproti eden drugemu. Kako se potem lahko reče, da je možno, da gresta skupaj? Kako bi lahko Muslimani, ki verjamejo v Božjo dobroto, Njegovo milost ter verjamejo, da je Bog pošiljal Svoje poslance, ki jih vodijo po pravilni poti, in verjamejo, da Islam ni predmet ekonomskih potreb, ampak da se vzdiga visoko iznad njih, sprejeli komunizem, ki trdi, da so vsa različna stanja človeškega napredka samo delovanje nasprotnih sil, in ne pušča prostora Božji volji, niti kateremukoli drugemu faktorju in iniciativi, razen tisti, ki se nanaša na ekonomsko eksistenco in silo nuje.
Človek je z vidika komunizma pasivno bitje, čigar volja nima nikakršne moči nad materialnimi in ekonomskimi silami. Karl Marx je rekel: »Način proizvodnje materialnih sredstev za življenje je pogoj za celoten proces družbenega, političnega in intelektualnega življenja. Ni zavest ljudi tisto, kar določa njihova življenja, ampak prav nasprotno, njihovo družbeno življenje določa njihovo zavest.«
Nasprotno od tega Islam na človeka gleda kot na aktivno bitje z lastno svobodno voljo, ki je podrejena višji volji Boga. V častnem Kur’anu je omenjeno:
»I daje vam, da uporabljate tisto, kar je na nebesih in na Zemlji, vse je od Njega.« (45:13)
Torej jasno je, da je človek tisti, ki uživa najvišjo moč in položaj na zemlji in njemu so podrejene vse materialne in ekonomske sile, ki se tukaj nahajajo. Sam Islam je v tem pogledu najboljši primer. Njegov napredek ni bil omejen, niti določen z nikakršnim procesom dialektičnega materializma. Prvi Muslimani niso nikoli, niti v enem samem trenutku, smatrali, da je le človeška ekonomska eksistenca odigrala odločilno vlogo v ustvarjanju njegove usode, kakor je to rekel Marx. Prav nasprotno so zavestno uresničevali svojo ekonomijo glede na napotitev Boga in Njegovega Poslanca, s.a.w.s., ter vse svoje družbene odnose zasnovali na učenju Islama. Osvobajali so služabnike, ne razmišljujoč o kakršnikoli ekonomski koristi. V samem bistvu niso nikoli delali kaj takega, kar bi pričalo o utemeljevanju fevdalizma na njihovih ozemljih, čeprav je bil fevdalizem stoletja prevladujoč sistem v državah Evrope in v svetu na splošno.
Osvajanje komunistične ekonomije neizbežno vodi k osvajanju komunistične filozofije. Ta filozofija človeka razglaša za igračko ekonomskih sil, ker naj bi delovale povsem neodvisno od človeške volje, saj ljudje ne morejo spremeniti njihovih smeri, niti ne morejo vplivati na njihovo delovanje v kateremkoli pogledu.
Nemogoče je ločiti ekonomski sistem od družbene filozofije, na kateri je baziran. Če bi sprejeli komunizem kot ekonomski program, moramo obenem sprejeti tudi družbeno filozofijo, katero on ponuja in po kateri je samo družba stvar, ki je realna in v kateri posameznik nima nikakršne pomembnosti, razen tega, da je član skupnosti. Ta pozicija je povsem nasprotna tisti, katero zavzema Islam. Islam daje veliko pomembnost posamezniku in se pri realizaciji svojih ciljev bolj naslanja na njega kot pa na družbo.
Islam človeka kultivira odznotraj, zato da bi kot član skupnosti prostovoljno izpolnjeval svoje obveznosti. Tako človeka dvigne na položaj zavestnega člana družbe z njegovo lastno voljo. Človek svobodno izbira svojo lastno službo, kakor tudi mesto, na katerem želi delati. Človek uživa svobodno voljo; ali se bo pokoril ukazom vladarja ali pa odbil poslušnost, ker bi vladar prekršil meje poslušnosti Bogu, tj. meje Islama. Tako Islam naredi vsakega posameznika za čuvarja skupne morale, poleg tega pa ga drži odgovornega za izkoreninjenje vseh oblik zla. Nekaj takega se, zaradi razumljivih, psiholoških in praktičnih razlogov, ne more zgoditi v družbi, kjer je posameznik spuščen na status nemočne lutke, čigar usodo kontrolira izključno država, kot edini kontrolor vseh proizvodnih sredstev in vseh manifestacij življenja. Islam ne zanika, niti ne podcenjuje, pomembnosti ekonomskega faktorja v človekovem življenju in ne ignorira pomembnosti čvrstih ekonomskih osnov za družbeno življenje skupnosti. Vendar to ne pomaga mišljenju, da je življenje samo ekonomija. Prav tako ne moremo verjeti, da bi se ob rešitvi ekonomskih problemov rešili tudi ostali družbeni problemi. Da bi to stališče bolje razjasnili, poglejmo nekatere posamezne primere. Predpostavimo, da obstajata dva mlada človeka in imata podoben ekonomski položaj. Eden je nagnjen k pohotnosti, obremenjen s svojimi strastmi in popolnoma zasužnjen z njimi. Drugi uživa razumen del materialnega blagostanja in troši svojo energijo za širjenje svojega intelektualnega ali duhovnega horizonta. Ali se lahko ta dva mlada človeka obravnavata enako in ali se lahko njuna primera smatrata za identična?
Prav tako lahko vzamemo primer človeka močne osebnosti, katerega ljudje poslušajo s spoštovanjem in so pripravljeni postopati po njegovem nasvetu, in drugega, ki je predmet posmeha v krogu svojih znancev. Vprašanje je, ali temu drugemu lahko na kakršenkoli način pomaga rešitev njegovih ekonomskih problemov? Ali lahko smatramo, da je njegovo življenje tako dostojanstveno kot življenje prvega?
Zaradi tega Islam ne daje odločilne pomembnosti ekonomskim vrednotam, ampak neekonomskim, še posebno moralnim. Islam verjame, da so neekonomske vrednote osnova človekovega življenja. Organizacija teh vrednot pa zahteva prav toliko truda in navdiha kot ekonomske vrednote. Zato se v Islamu naglašuje neprestan odnos med Bogom in človekom; to je tesna duhovna veza med Bogom in človekom, ki je izredno sredstvo za popolni razcvet moralnih vrednot v praktičnem življenju. Ta veza človeka dvigne s stopnje njegovega enoličnega življenja, kjer je suženj svojih materialnih potreb in kjer je izpostavljen krvavim družabništvom, sovraštvu in zlonamernosti, na daleč višjo stopnjo, kjer je osvobojen vseh nizkih zemeljskih strasti in kjer se premika v svetu prežetem z vrlinami, dobroto in ljubeznijo.
Islam na duhovno moč gleda kot na primarno pomembnost, saj je ona zelo dragocena posest človeka na zemlji. Če se ji nameni zadostna pozornost in se prikladno organizira, se lahko pokaže kot zelo učinkovita in močna sila, ki gradi človeško družbo. Muslimani lahko najdejo veliko dokazov v svoji lastni zgodovini kot dokaz za resničnost te trditve. Prvi kalif Ebu Bekr je čvrsto vstal, ko se je soočil z nevarnostjo odpadništva v času njegove vladavine, čeprav vsi Muslimani, med njimi tudi Omer ibn el-Hattab, niso podpirali njegove rešitve, da vodi vojno proti tem odpadniškim plemenom. Vseeno je ostal čvrst kot stena in se ni odmaknil. Od kje je dobil navdih? Ali je bila materialna moč? Ali je bil to občutek ekonomskega blagostanja ali neka druga človeška moč, ki ga je spodbujala v tem težkem preizkusu? Zagotovo ga v teh trenutkih njegovega življenja ni navdihnilo in opogumljalo nič od tega. Če bi verjel v kaj od tega, si nikoli ne bi upal boriti proti takšni neslogi v tako odločilnih trenutkih zgodovine Islama. Duhovna moč je bila tista, ki je Ebu Bekru dala voljo, odločnost in hrabrost, da vstane proti upornikom, ki so bili na koncu obrzdani in so ponovno postali dobri Muslimani. To je zelo pomembno poglavje zgodovine človeštva, ki nam kaže, kako se je zavestna duhovna energija transformirala v materialno in ekonomsko moč, kateri ni podobne v zgodovini. Podoben primer je z Omerom ibn Abdul-Azizom, ki je s pomočjo svoje duhovne moči odstranil politično-socialne nepravičnosti, katere so ustvarili zgodnji Umayyidi. Odstranil je nepravičnost in uspešno reformiral družbo, tako da je oživel in uresničil principe Islama. Takrat je bilo veliko zgodovinsko in ekonomsko čudo dokazano: v muslimanski družbi nisi mogel srečati siromaka, niti človeka, ki ni imel zadovoljenih osnovnih potreb.
Islam prav zato duhovnemu faktorju daje prioriteto, saj človeku ne želi odvzeti velikega blagostanja, katerega mu prinaša, vendar ga istočasno ne naredi takšnega, da sedi neaktiven, niti da bi odbijal materialna sredstva pri realizaciji svojega cilja.
Islam ne zanika čudežev, vendar ne dopušča lenosti, kateri nekateri podležejo, ko pričakujejo, da se zgodijo čudeži. Njegov princip je sledeči: »Bog po poti oblasti regulira tisto, kar ni precizirano s Kur’anom.«
Po drugi strani je jasno, da je nemogoče, da ljudje pri uresničevanju svojih ekonomskih ciljev postopajo na način, kakor jim sugerira komunizem in da so poleg tega sposobni nameniti kakršnokoli pozornost moralnim vrednostim ali izboljšavi svojega lastnega duhovnega življenja. V komunizmu je ekonomskemu aspektu dana pretirana pomembnost, tj. podpira se samo enostranski razvoj.
Vemo, da so ljudje ki čutijo odpor do filozofske primerjave Islama in komunizma, saj verjamejo, da take teoretične diskusije ne koristijo in da ne pomenijo nič. Za njih so pomembni le praktični problemi, katerim je kot takšnim potrebno dati prednost nad abstraktnim razmišljanjem. Oni mislijo, da ni potrebno, da se mučimo s takšnimi abstraktnimi vprašanji, ko raziskujemo določen sistem življenja, ampak je treba gledati samo na njegovo praktično stran.
Seveda se motijo, saj se teoretični aspekt problema in praktični aspekt nikoli ne moreta gledati izolirana eden od drugega. Vseeno bomo iznesli nekatere povsem praktične razlike med Islamom in komunizmom, da bi jih lahko raziskali:
1. Stališče Islama je, da je dejanska dolžnost ženske rojevanje in vzdrževanje človeške vrste. Zato je ne spodbuja, da zapusti svoje kraljestvo in da dela v tovarnah in na poljih, razen v primeru nuje, tj. ko nima, kakor se to pravi, moške glave kot hranitelja, očeta, brata, moža ali nekega drugega bližnjega. Komunizem po drugi strani žensko obvezuje, da odide in dela v tovarnah ali na poljih po toliko ur kot moški. Komunizem noče priznati razlike v funkcijah in fiziološki zgradbi med spoloma, komunistična ekonomija pa postavlja obema partnerjema enake zahteve in teži k povečanju materialnih proizvodnih sredstev do najvišje mogoče meje. Takšno povečanje je mogoče le tako, da vsi člani skupnosti odidejo ven in z velikimi napori delajo v podjetjih, laboratorijih in na poljih. Torej, ženska mora prenašati enako breme skupaj z ostalimi člani skupnosti, njeno delo pa preneha samo za čas njenega porodniškega dopusta. Kot rezultat tega otroke vzgaja država v procesu, ki je zelo podoben masovni proizvodnji.
Če bi sprejeli komunistično ekonomijo, je neizbežen rezultat, da ženska zapusti svoj dom in dela zunaj. To z drugimi besedami pomeni, da bi eni temeljni instituciji Islama – družini, tj. temelju, na katerem stoji celotna gradnja islamske morale in ekonomije, zadali smrtonosen udarec. Če se reče, da delo v tovarnah ne bo nujno za ženske, potem je to zagotovo stališče nasprotno tistemu, katerega podpira komunizem, saj so komunisti že izrazili svoje stališče o tem. Kar se tiče povečane proizvodnje, dopuščamo, da je ta zahteva od življenjske pomembnosti za človeštvo. Vendar to v nobenem primeru ni poziv za osvajanje komunistične ekonomije, saj so si sami komunisti metode povečanja proizvodnje sposodili od evropskega kapitalizma. Vzpostavljanje islamske države na noben način ne pomeni oviro pri uporabi najmodernejših sredstev v poljedelstvu in industrijski proizvodnji zaradi doseganja materialnega dobrega.
2. Komunistična ekonomija počiva na poudarjanju diktature proletariata, kar pomeni, da sama država odloča o poslih, katere bodo opravljali njeni prebivalci, brez interesa za njihova nagnjenja ali želje. Država kontrolira vsako misel, delovanje, združevanje, kakor tudi cilje, katere je potrebno realizirati. Na tem mestu moramo prav tako narediti razliko med diktaturo posameznega vladarja in diktaturo države (proletariata). V primeru posameznega vladarja je možno, da je on pravičen in pošten človek, da ljubi svojo državo, in možno je, da se včasih celo posvetuje s predstavniki naroda, preden se odloči o neki stvari, vendar vse te možnosti ne pridejo v obzir v primeru diktature proletariata ali države, ki bi bila prvenstveno zainteresirana za samo ekonomiko in ki realizacijo svojih ciljev zagotavlja z železno roko. To je tisto, kar je zelo bistveno za sam termin – diktatura proletariata.
Zgoraj naštetim pomanjkljivostim komunizma lahko dodamo še enega: nima zdrave osnove, saj je bil glede na tisto, kar vidimo, narejen nered na vseh straneh, tako v teoriji kot v praksi. Tako je, na primer, na začetku zastopal popolno ukinitev privatne lastnine in zahteval, da se uvedejo enake plače za vse kategorije delavcev, vendar je bil primoran zaradi pritiska okoliščin spremeniti svoje stališče in sprejeti stališče, da je bolje dopustiti omejeno privatno lastnino in določeno razliko v zaslužkih delavcev v skladu z njihovo navdušenostjo in vloženim trudom. Tako je komunizem spremenil svoje stališče in se vrnil na staro pot v pogledu dveh najpomembnejših elementov v filozofiji Karla Marxa ter se na ta način približal stališču Islama. Kakšno opravičilo imamo lahko mi, Muslimani, zaradi zapuščanja edinega resničnega življenjskega sistema, takšnega, h kateremu se je človeštvo vedno vračalo, kadar se je poigralo z nekim drugim sistemom?