Islam in suženjstvo – 1. del

Morda je to najbolj odvratna oblika sumničenja, katero sovražniki Islama vnašajo med muslimane, da bi pretresli njihovo vero. Pravijo, če je Islam prikladen za vsako zgodovinsko obdobje, da potem ne bi odobril suženjstva. To kaže, da je bil Islam ugoden le za omejeno obdobje zgodovine in je na ta način zaključil svojo misijo ter postal nesodoben in zastarel.

Tudi iskrena muslimanska mladina je zavzeta s podobnimi dvomi. Zakaj je Islam dovolil suženjstvo? Brez vsakršnega dvoma je Bog to vero objavil za dobrobit človeštva v vseh obdobjih, vendar se sprašujejo, kako je prišlo do tega, da je dopustil suženjstvo? Kako lahko religija, ki je bazirana na pojmu popolne enakosti med ljudmi in izpostavlja njihovo skupno poreklo ter obenem ta koncept uspešno prenaša na družbeno življenje, priznava suženjstvo kot del svojega družbenega sistema? Ali Bog ni hotel, da ljudje za vedno zapustijo delitve tipa suženj-gospodar? Ali ni hotel, da ljudje prenehajo s tem, da posedujejo skupino med njimi, katero kupujejo in prodajajo, kakor je to primer s sužnji? Če je to hotel, zakaj v Kur’anu ni izrecno prepovedal suženjstva in ga popolnoma odpravil, kakor je odpravil opojne pijače, igre na srečo, obresti in podobno? Na kratko, muslimanska mladina ve, da je Islam prava vera, vendar je zmedena, kakor je bil Abraham, naj je Allahov mir z njim:

»Abraham je vprašal: ‚Gospodar moj, pokaži mi, kako oživljaš mrtve!‘ On mu je pa odgovoril: ‚Ali ne veruješ?‘ ‚Verujem,‘ je odvrnil Abraham, ‚rad bi se le pomiril v srcu…« (2:260)

Kar se tiče teh mladih, katerim so imperialistične spletke pretresle vero, je potrebno opozoriti, da ti mladi ljudje ne čakajo na pojasnitev resnice, ampak se prepuščajo svojim strastem in brez vsakršne težnje po raziskovanju in spoznanju zaključujejo, da je Islam zastarel in da ga človek ne potrebuje več.

Komunisti, ki so zaslepljevali ljudi in trgovali z ideali, so arogantno paradirali ter dajali lažno impresijo, da so odkrili “resnico“, kateri nihče ne more ugovarjati. Po njihovem mnenju, naj bi bila ta “resnica“ dialektični materializem – teorija, ki trdi, da je človeštvo razdeljeno na določene ekonomske faze, katerim se človeštvo ni moglo izogniti, niti jih je moglo preskočiti. Te faze, naj bi bile: pra-komunizem, suženjstvo, fevdalizem, kapitalizem in komunizem, katerega so smatrali kot poslednjo stran zgodovine. Po tej teoriji, naj bi bile vse vere, discipline in sistemi slike različnih ekonomskih pogojev ali ekonomskih sistemov, ki so prevladovali v določenih obdobjih človeške zgodovine. Ta pretekla verovanja in mišljenja so bila povsem pravilna za prejšnja obdobja, saj so bila usklajena z ekonomskimi situacijami in strukturami tistega časa, vendar nikakor ne morejo veljati za napredno, višjo, stopnjo človeškega razvoja. Tako so zaključili, da ne more obstajati sistem življenja, ki bi bil prikladen za vse generacije. Ker je Islam prišel v času, ko je bilo obdobje suženjstva pri koncu, obdobje fevdalizma pa na začetku, je po mišljenju komunistov s seboj prinesel zakone, verovanje in življenjske discipline, povezane z okoliščinami takratnega ekonomskega življenja. Zato je Islam dovolil suženjstvo, kakor je dovolil tudi fevdalizem, saj drugače ne bi mogel sprejeti naslednje stopnje ekonomskega življenja.

Sedaj nameravamo predložiti diskusijo o problemu suženjstva v njegovem zgodovinskem, socialnem in psihološkem kontekstu.

Ko moderni človek pogleda problem suženjstva v luči dvajsetega (in enaindvajsetega) stoletja in ko razišče ozadje njegovih strašnih zločinov, storjenih v času trgovine s sužnji, ter gnusno ravnanje z njimi – še posebej v rimskem cesarstvu – potem odkrije zelo odvratne zločine. Človek je v dvomu in težko dojame, kako je bila taka stvar lahko odobrena od religije ali sistema življenja. Čudi se: kako lahko Islam dopušča suženjstvo, ko pa vsi njegovi drugi zakoni in principi kažejo na svobodo človeka od vseh vrst suženjstva!

Za trenutek poglejmo o čem nam govorijo zgodovinska dejstva. Dejstvo je, da sramotni zločini, narejeni proti sužnjem v Rimskem imperiju, nimajo nobene zveze z zgodovino Islama. Imamo zelo natančen uvid v življenje sužnjev pri Rimljanih, kar je dovolj, da ilustriramo veliko spremembo, katero je v tem pogledu prinesel Islam.

Rimljani so sužnja smatrali za “stvar“ in ne za človeško bitje. Ni imel nobenih pravic, čeprav je bil obremenjen s težkimi dolžnostmi. Od kod so prihajali sužnji? Zasužnjevali so jih v vojnah, katerih niso vodili zaradi nekih vzvišenih principov ali visokih idealov, ampak so bile vodene s ciljem, da se zasužnjijo drugi narodi in kasneje izkoriščajo. Na ta način se je rimskemu narodu omogočilo pretirano razkošje, življenje v blagostanju, uživanja v toplih in hladnih kopališčih, drage obleke, izvrstna in okusna hrana, čutna zadovoljevanja, pijančevanje itd. Da bi si zagotovili vsa ta uživanja, so si podrejali druge narode in jih brez milosti izkoriščali.

Da bi rimski vladarji zadovoljili svoj pohlep, so bili sužnji za njih nič manj in nič več kot blago na poljih. Pri tem so za sabo vlekli težke okove, da ne bi mogli pobegniti. Nikoli niso prejemali pristojne hrane, ampak jim je bilo dano ravno toliko, da so ostali pri življenju in da so lahko opravljali svoja opravila, saj so bili izenačeni z živino. V času dela so bili bičani zaradi divjega zadovoljstva, v katerem so uživali njihovi sadistični gospodarji ali njihovi zastopniki. Ob koncu dneva je velika skupina spala v majhnih in temnih prostorih, v katerih je bilo polno miši in insektov.

Najhujša in najodvratnejša oblika odnosov Rima do sužnjev se je pokazala v arenah, kjer so sužnji umirali za zabavo vladarjev in rimskega občinstva. Sužnji so se med seboj napadali z meči in kopji ter se brezobzirno sekali na komade. Vrhunec je bil, ko bi eden od sužnjev ubil drugega in ga vrgel na tla. Takrat je odjeknil močan aplavz in smeh.

Kolosej v Rimu, Italija, v katerem so bili gladiatorski boji glavna senzacija večera.

To je bila usoda sužnjev v areni. Ni potrebno razmišljati o njihovem pravnem položaju: gospodar je imel absolutno pravico, da jih ubije, kaznuje ali izkorišča brez kakršnekoli pravice do pritožbe ali pričakovanja na moralno podporo. V Perziji, Indiji in ostalih državah ni bilo stanje sužnjev nič boljše. Kljub neznatnim razlikam je bila pri vseh teh narodih usoda sužnja enaka. Njegovo življenje ni imelo vrednosti in njegov umor je ostal nekaznovan. Obremenjen je bil s težkim delom, v zameno pa ni imel nobenih pravic. Kar se sužnjev tiče, se sistemi vladanja v teh državah niso razlikovali niti po duhu, niti po vsebini. Razlikovali so se edino po intenzivnosti krutosti do sužnjev.

Takšno je bilo stanje, ko je na sceno prišel Islam. Njegov prihod je napovedal obnovo človeškega dostojanstva. Islam je prišel, da reče gospodarjem isto kakor tudi njihovim sužnjem:

»O ljudje! Ustvarimo vas iz enega moža in ene žene…« (49:13)

Muhammed, naj je Božji mir z njim, je rekel: »Ubili bomo vsakogar, ki ubije svojega sužnja; odrezali bomo nos tistemu, ki ga odreže sužnju; kdor pa bo skopil sužnja, mu bomo vrnili v isti meri.«

Islam priznava skupno poreklo, domovino, kakor tudi povratek vseh, tako gospodarjev, kakor tudi sužnjev – »Ljudje so sinovi Adema (Adama), Adem pa je od zemlje.« – in izpostavlja, da gospodar ni superioren nad sužnjem – »O ljudje, vaš Gospodar je en, vaš oče je tudi en. Nima prednosti Arabec nad ne-Arabcem, niti ne-Arabec nad Arabcem, niti rdeč nad črnim, niti črn nad rdečim, razen v pobožnosti.«

Islam ukazuje gospodarjem, da morajo biti dobri v odnosu do sužnjev:

»…Bodite dobri do staršev in sorodnikov, do sirot in siromakov, do bližnjih in daljnih sosedov, do prijateljev in popotnikov in do vseh, ki jih imate v lasti. Allah resnično ne mara oholežev in hvalisavcev.« (4:36)

Islam izpostavlja, da resničen odnos med gospodarjem in sužnjem ni nikakršna lastnina in suženjstvo, niti podrejanje in grajanje, ampak bližina in bratstvo. Tako je bilo muslimanom dovoljeno, da se poročajo z ženskami, katere so bile v njihovi lasti:

»Če kdo med vami ni dovolj premožen za poroko s svobodno vernico, naj se oženi z vernicami, ki jih ima v svoji lasti, s sužnjam. Allah najbolje ve, kako verni ste. In isti veri pripadate! Oženite se z njimi s privoljenjem njihovih družin in lastnika in prinesite jim poročne darove…« (4:25)

Tipična podoba evropskega odnosa gospodar-suženj

Gospodarji so opisani kot bratje svojim sužnjem: »Vaši sužnji so vaši bratje po veri, nad katerimi vam je Allah dal oblast. Zato, če ima nekdo svojega brata po veri v svoji lasti, naj ga hrani s hrano, katero sam je, in naj ga oblači s podobnimi oblačili, s katerimi sam sebe oblači. Ne smete jih obremenjevati s tistim, kar ne morejo prenesti, če jim pa že ukažete neko težko nalogo, potem jim pri tem pomagajte.«

Iz obzirnosti do sužnjev je Muhammed, naj je Božji mir z njim, rekel: »Nihče izmed vas ne bi smel reči: to je moj suženj (‚abdi) ali to je moja sužnja (emeti); bolje je, da reče: to je moj sluga (fetaje) ali moja služkinja (fetati).« Na osnovi tega je Ebu Hurejre, gledajoč nekega človeka kako jaha konja, medtem ko njegov suženj hodi za njim, rekel: »Posadi ga za svoj hrbet na konja, saj je on zagotovo tvoj brat in njegova duša je ista, kakor tvoja.«

To ni vse, kar je Islam naredil za sužnje. Vendar želimo pred nadaljevanjem diskusije, opisati velik napredek, ki se je zgodil zaradi Islama, kar se tiče sužnjev v tem preliminarnem stadiju.

Na sužnja se ni več gledalo kot na sužnja, ampak se je nanj začelo gledati kot na človeško bitje z dušo, medtem ko je bil v preteklosti gledan s povsem drugačnega vidika. Islam jih je izvlekel iz položaja težkega suženjstva in vzpostavil bratstvo med njimi in svobodnimi ljudmi. To so dejstva, katera potrjuje zgodovina. Celo evropski pisatelji, ki sicer niso naklonjeni Islamu, priznavajo, da se je v zgodnjem obdobju Islama s sužnji ravnalo tako humano, kakor v nobenem delu sveta. Znotraj islamske skupnosti so dobili takšen status, da so lahko celo sovražili ali varali nekdanje gospodarje, saj se jih niso več bali, ker so bili svobodni kakor oni.

Sužnja se je smatralo za človeško bitje, čigar osebna varnost je bila zagotovljena z zakonom, ki ne dovoljuje, da se proti sužnju izvrši kakršenkoli prekršek z besedo ali delom. Kar se tiče žalitev, je Muhammed, naj je Božji mir z njim, gospodarjem prepovedal, da spominjajo sužnje na to, da so sužnji, in jim je namesto tega ukazal, naj se do njih obnašajo, kot se obnašajo do svojih družin. V zvezi s tem Božji Poslanec, naj je Božji mir z njim, pravi: »Zagotovo vas je Bog postavil za njihove gospodarje, če pa bi hotel, bi pa lahko dal, da bi bili oni vaši gospodarji.« Na ta način je Islam zmanjšal ponos gospodarjev in obenem dvignil status sužnjev. V primeru telesne poškodbe je za ene in za druge predpisana enaka kazen: »Tisti, ki ubije svojega sužnja, bo obsojen na smrt.« To je zelo jasen princip, ki kaže, da sta bila glede pravice do življenja suženj in gospodar popolnoma enaka. V tem pogledu ne obstaja paralela v celotni zgodovini suženjstva, ne pred in ne po pojavi Islama. V tem pogledu je šel Islam tako daleč, da je gospodarju prepovedal udariti sužnja. To je pripravilo pogoje za osvobajanje sužnjev. S tem prehajamo na naslednji stadij – stadij postopnega ukinjanja suženjstva.

Suženjstvo v Braziliji, Jean Baptiste Debret

Torej, v prvem obdobju je Islam dal sužnjem duhovno osvoboditev. Dal jim je status človeštva in jih podučil, da imajo s stališča skupnega porekla enako človeško vrednost kot njihovi gospodarji in da so bile zunanje okoliščine tiste, ki so jim odvzele svobodo in jim preprečevale, da direktno sodelujejo v družbenem življenju.

Islam se ni zaustavil na tej točki, saj je njegov osnovni princip uresničenje popolne enakosti med vsemi ljudmi. S pomočjo dveh pomembnih sredstev je nadaljeval z uresničevanjem svobode sužnjev:

1. El-Itk – je bil prostovoljni akt gospodarja, da osvobodi sužnja. Ta običaj je bil spodbujen s strani Islama. Božji Poslanec, naj je Božji mir z njim, je dal v tem pogledu svojim družabnikom najboljši primer. Osvobodil je vse sužnje, katere je imel. Njegovi družabniki so sledili njegovemu primeru, še posebej Ebu Bekr, ki je potrošil veliko vsoto denarja za odkup sužnjev poglavarjev (malikovalcev) iz plemena Kurejš. Poleg tega so se sužnji odkupovali s sredstvi iz državne blagajne in so bili na ta način osvobojeni. Božji Poslanec, naj je Božji mir z njim, bi osvobodil sužnja, ki bi deset muslimanov naučil brati in pisati, ali pa če bi naredil kakšno podobno uslugo muslimanski skupnosti. Kur’an (Koran) je ukazal, da je odkup za določene grehe v osvobajanju sužnjev. To je v največji meri pripomoglo k osvobajanju sužnjev, saj nihče ni brez grehov, kakor pravi Božji Poslanec, naj je Božji mir z njim: »Vsak človek greši.«

Zgodovina nam govori, da je veliko število sužnjev dobilo svobodo na ta način (El-Itk); nekaj podobnega ne obstaja v zgodovini nobenega naroda, niti pred in niti po Islamu. Še posebej če se ima v mislih, da so bili faktorji, ki so prinesli to emancipacijo, povsem humani, izvirali pa so iz iskrene želje, da se z osvobajanjem sužnjev pridobi Božje zadovoljstvo.

2. Drugi način, s katerim je Islam sužnjem dajal svobodo, je bil Mukatabe, tj. dajanje svobode na zahtevo sužnja za določeno količino denarja, katero je suženj obljubil gospodarju. Gospodar v tem primeru ni niti odbil niti preložil osvoboditve sužnja, ki je bil pripravljen odkupiti svojo svobodo; moral ga je osvoboditi, ko je prejel odkup, saj ga je v nasprotnem primeru lahko suženj prijavil sodišču, ki je izdalo ukaz za njegovo osvoboditev.

Na ta način je Islam utrl pot za osvoboditev vseh sužnjev, ki so se želeli osvoboditi.

Od trenutka, ko je suženj ponudil odkup za svojo svobodo, njegov gospodar ne samo, da ni smel odbiti ponudbe, ampak se tudi suženj ni bal nikakršnih posledic, saj je islamska oblast zagotavljala, da bo delal pri svojem gospodarju za določeno plačo, ali pa bi sklenila dogovor, da dela drugje, dokler ne bi zbral potrebnega denarja za odkup.

Podobno prakso najdemo v Evropi v 14. stoletju, torej sedem stoletij po tem, ko je to prakso uvedel Islam. Velika odlika Islama je, da je uvedel institucijo finančne pomoči za sužnje, katero je islamska oblast dajala iz državne blagajne za njihov odkup. To je jasen dokaz, da je bil Islam zainteresiran za prostovoljno osvobajanje sužnjev, za kar pa v zameno ni pričakoval nobenega materialnega dobička. Edini namen je bil, da si človek pridobi Božje zadovoljstvo in da se izpolni dolžnost človeka do Boga. Pri opisu zekata Kur’an pravi:

»Zekat pripada le siromakom in ljudem v stiski, potem tistim, ki ga zbirajo, in tistim, katerih srca je treba pridobiti; za odkup sužnjev, za prezadolžene, za bojevnike na Allahovi poti in za popotnike, potrebne pomoči. Tako je določil Allah – vsevedni in modri!« (9:60)

Torej zekat se porablja za odkup tistih sužnjev, ki nimajo možnosti, da se odkupijo s svojim lastnim zaslužkom.

Ti dve instituciji sta pomenili velik napredek v zgodovini suženjstva. Islam je pred ostalim zgodovinskim razvojem korakal vsaj sedem stoletij, tudi če ne upoštevamo nekih povsem novih smernic, kakor je varnost, katero je država nudila sužnju, plemenito obnašanje do sužnjev in prostovoljno osvobajanje sužnjev. Vse to se je dogajalo brez kakršnegakoli zunanjega vpliva na ekonomijo in brez političnih faktorjev, ki so evropske narode prisilili k osvobajanju sužnjev. Vendar je bilo v ne-islamskem svetu za to potrebno počakati še mnogo stoletij – ponekod vse do 19. stoletja.

Suženj iz Baton Rouge, Louisiana (ZDA), 1863. Rezultat bičanja.

Na tem mestu se samo po sebi pojavlja vprašanje, ki preganja mnogo ljudi: »Zakaj Islam – kot tako velik zagovornik emancipacije sužnjev in tisti, ki je sprejel tako radikalne korake k temu cilju – ni naredil končnega in odločilnega koraka ter ukinil suženjstvo enkrat za vselej, saj bi to neizmerno koristilo človeštvu?«

Da lahko odgovorimo na to vprašanje, moramo najprej raziskati družbena, psihološka in politična vprašanja, povezana s problemom suženjstva ter razloge, zakaj Islam ni objavil popolne ukinitve suženjstva. Prav tako moramo imeti v mislih, da je dejanska ukinitev suženjstva zamudila in to precej več, kakor bi si Islam želel in odobraval.

Na prvem mestu je potrebno zabeležiti, da je bilo ob prihodu Islama suženjstvo, kot splošno priznana realnost socialno-družbenega življenja, razširjeno po celem svetu. Težko bi našli človeka, ki bi čutil neko potrebo po spremembi. Ta sprememba in popolna ukinitev suženjstva je zahtevala postopen proces, ki je zahteval več časa. Spomnimo se, da prepoved alkohola ni bila izvršena takoj, ampak po večletnih predhodnih pripravah, čeprav je alkohol predstavljal osebno navado posameznika. Vendar so na suženjstvo vsi gledali povsem drugače. Bilo je globoko zakoreninjeno v socialni strukturi tistega časa, kakor tudi v psihologiji posameznika, tako da na njegov obstoj nihče ni gledal kot na nekaj nezaželenega in nesprejemljivega. Zato je njegova ukinitev zahtevala čas, ki je bil precej daljši od življenja Muhammeda, naj je Božji mir z njim. Bog, najboljši poznavalec vsega ustvarjenega, je vedel, da bo totalna prepoved alkohola uresničena po nekaj letih. Tako je Bog ukazal prepoved alkohola, ko je za to prišel čas. Podobno bi Vsemogočni Bog prepovedal tudi suženjstvo, če bi bili pogoji življenja takšni, da bi bil potreben samo še ukaz za njegovo ukinitev. Vendar ni bilo tako.

Ko pravimo, da je Islam vera za celotno človeštvo in za vsa obdobja ter da zajema vse zdrave elemente potrebne za eksistenco in dobro življenje, mi s tem ne mislimo, da je on enkrat za vselej postavil vsa detajlna pravila za vsa obdobja in za vsa podnebja. Ne, to ni tako, saj je dal Islam takšne detajlne napotke v pogledu osnovnih človeških potreb, ki ostajajo nespremenjeni skozi vse zgodovinske spremembe, saj korenine teh potreb ležijo globoko v nespremenljivih pra-izvorih človekove narave. Kar se tiče splošnih sprememb pogojev življenja, se je Islam zadovoljil s postavitvijo nekaterih splošnih principov za njih, ter spodbudil konturo njegovega bodočega razvoja. Prav to je naredil v zvezi s suženjstvom; Islam je postavil zdravo osnovo za osvoboditev sužnjev in pri tem pokazal v smer za rešitev tega starega in zapletenega problema.

Islam ne pomeni spreminjanje človeške narave. Z obzirom na njene omejitve, on rajši spodbuja njeno razsvetljenje, ter ji pomaga pri dvigovanju k najvišjim moralnim vrednotam. Islam je zabeležil čudovite uspehe pri preobrazbi nekaterih posameznikov. Kar se tiče družbe kot celote, niso bili uspehi Islama nič manj slavni; ne obstaja analogen primer v zgodovini. Vendar kljub vsemu temu, Islam ne cilja na preobrazbo človeških bitij do stopnje popolnosti. Bog ni nameraval spremeniti ljudi v angele; rajši jih je naredil za ljudi, ker ve za njihove zmožnosti in čas, ki je potreben za vrhunec v razvoju človeštva. Za Islam je dovolj, da je prvi sprožil gibanje za osvoboditev sužnjev več stoletij pred ostalimi. Dejstvo je, da se je suženjstvo na Arabskem polotoku hitro prekinilo, kljub temu da se je zadržalo po celem svetu. Nemogoče je bilo, da ga Islam ukine takoj, saj se je dotikalo ne samo Muhammeda, ampak tudi njegovih nasprotnikov, nad katerimi Islam ni imel oblasti in kontrole. Neprestani izvor suženjstva je bil v tistem času vojna. Mi se bomo pri tem na kratko zadržali.

Glede lepega ravnanja s sužnji in vračanja njihovega človeškega statusa je Islam postavil nekaj čudovitih primerov. Na nekatere smo že pokazali, ko smo citirali posamezne ajete in hadise. Tukaj bomo navedli nekatere primere iz praktičnega življenja v zgodnjem obdobju. Ko je Muhammed, naj je Božji mir z njim, prišel v Medino, je vzpostavil bratstvo med določenimi arabskimi poglavarji in osvobojenimi sužnji. Tako je Poslanec, naj je Božji mir z njim, pobratil Bilala ibn Rebaha in Halida ibn Ruvejhata, osvobojenega sužnja Zejda in svojega strica Hamzo, Karija ibn Zejda in Ebu Bekra. Ta odnos bratstva je bila realna veza, podobna sorodstvu, tako da sta dve osebi, ki sta bili pobrateni, vzajemno dedovali dobrine kakor tisti, ki so v krvnem sorodstvu.

Vendar se Islam ni ustavil pri tem. Odšel je še korak dlje. Božji Poslanec je svojo  sestrično Zejnebo bint Džahš poročil z bivšim sužnjem Zejdom. Vendar je zakon zelo občutljivo vprašanje, tako da se Zejneba, čeprav je sprva sprejela človeka, ki je bil prej suženj, ni mogla pomiriti s tem, da je žena nekomu, ki ne prihaja iz ugledne družine. Vseeno je Božji Poslanec s tem postopkom pokazal, kako lahko suženj pride do vrha družbene lestvice. Vendar se Islam tudi s tem ni zadovoljil.

Sužnji so se lahko dvignili do položaja vojaških poveljnikov in vodij. Ko je Božji Poslanec sestavljal vojsko, je za poveljnika imenoval Zejda. Po Zejdovi smrti je Poslanec Zejdovega sina, Usamo, imenoval za poveljnika vojske, v kateri so bili tako pomembni možje, kakor sta bila Ebu Bekr in Omer, njegova dva glavna družabnika. Na ta način sužnjem ni dan samo enak status kot drugim, ampak so bili v vojski svobodnih ljudi postavljeni na najvišje položaje. V tem pogledu je šel Božji Poslanec, naj je Božji mir z njim, tako daleč, da je vernikom ukazal: »Ubogajte in pokoravajte se (ukazom vodij), četudi vam je vodja črni suženj, vse dokler med vami vzpostavlja Božji zakon.« Sužnji so se v islamski državi nahajali tudi v javnih službah. Ko se je Omer soočil s problemom imenovanja svojega naslednika, je rekel: »Da je Salim, Ebu Huzejtov suženj, živ, bi ga imenoval za kalifa.« To je bilo nadaljevanje tradicije, katero je utemeljil Božji Poslanec, naj je Božji mir z njim.

Omerovo življenje nam ponuja še en čudovit primer, kakšno spoštovanje so v muslimanski družbi uživali sužnji. Ko se mu je glede vprašanja osvojene zemlje ostro zoperstavil bivši suženj Bilal ibn Rebah, Omer ni našel drugega načina, da mu odvrne, kakor da reče: »O moj Bog! Nagradi me skupaj z Bilalom in njegovimi prijatelji!« To je bila reakcija kalifa proti bivšemu sužnju. Kar se tiče suženjstva, je velika prednost Islama očitna v raznih aspektih. Islam je težil tako k zunanjemu, kakor tudi k notranjemu osvobajanju sužnjev, vendar se, da bi dosegel ta cilj, ni zanašal na pobožne želje kakor na primer Abraham Lincoln, ki ni izvršil duhovne priprave sužnjev. To kaže na globoko razumevanje človekove narave s strani Islama, ki je uporabil vse mogoče načine, da doseže svoj cilj. Ljudem ni samo širokogrudno vrnil svobode, ampak jih je prav tako podučil, kako naj jo varujejo in prevzamejo odgovornost, ki pride z njo.  Islam je v celotno družbo vlil duh ljubezni in sodelovanja. Ni čakal, kakor je čakala Evropa, da znotraj družbe nastanejo konflikti, ki so za seboj pustili strašno maščevalno dediščino sovraštva in zlobe ter na ta način izčrpali vse duhovne izvire v srcih ljudi.