Verovanje v obstoj Allaha (Boga)
Če bi nekdo vprašal: »Kaj je dokaz za obstoj Allaha (Boga), Vsemogočnega in Vzvišenega?« Bi odgovorili, da so dokaz za obstoj Allaha sledeče stvari:
El-‚Akl (razum), El-Has (občutek) in Eš-Šeriat (Allahov zakon). Vsi trije dokazujejo obstoj Allaha. Če hočete, lahko dodamo še El-Fitro (človekovo naravo/nagnjenje). Potemtakem obstajajo štirje dokazi: ‚Akl, Has, Fitra in Šeriat. Šeriat omenjamo na zadnjem mestu, ker tisti, kateremu govorimo, ne veruje vanj, ne pa zato, ker naj bi bil šeriat najmanj pomemben.
El-‚Akl (razum)
Glede razumskih dokazov lahko vprašamo: »Ali vse te stvaritve obstajajo same po sebi ali po naključju?«
Če rečeš, da obstajajo same po sebi, potem je to razumsko nemogoče. Najprej so bile vse stvari neobstoječe. Kako so lahko potemtakem postale obstoječe, če so bile predhodno neobstoječe?! Stvar, ki ne obstaja, ni nič, dokler ne začne obstajati, zato ni možna sama sebe spraviti v obstoječe stanje.
Če rečeš, da obstajajo po naključju, potem ti zopet rečemo, da je to nemogoče, o, ti, ki zanikaš (obstoj Boga)! Ali vse izdelane stvari, kot so planeti, rakete, vozila in druge oblike strojev, obstajajo po naključju? Sigurno boš rekel, da to ni možno. Če ni možno, potemtakem tudi ni možno, da ptice, gore, Sonce, Luna, zvezde, drevesa, premog, kopno, morja itd. obstajajo po naključju.
Govori se, da je skupina indijskih sumanijjev (filozofov) prišla k imamu Ebu Hanifi, naj se ga Allah usmili. Z njim so hoteli razpravljati o obstoju Stvarnika. Imam Ebu Hanife je bil zelo inteligenten učenjak in se je z njimi dogovoril, da ga obiščejo čez dan ali dva. Ko so prišli na dogovorjeno mesto, so ga vprašali: »Kaj praviš?« Odgovoril jim je: »Razmišljal sem o ladji, natovorjeni s tovorom, ki je plula po morju, pristala, raztovorila vse, kar je nosila, in nato odšla. Ni imela ne kapitana ne posadke.«
Odvrnili so: »O tem si razmišljal?« Imam je odgovoril: »Da.« Nato so mu rekli: »Potem nimaš nikakršne pameti! Nepredstavljivo je, da bi ladja plula brez kapitana, se raztovorila in odšla! Kar si povedal, je nerazumno!« Nato jim je rekel: »Kako je možno, da tega ne razumete, z druge strani pa razumete, da ta nebesa, Sonce, Luna, zvezde, gore, drevesa, živali in ljudje obstajajo brez Stvarnika?!« Dojeli so, da je imam Ebu Hanife uporabil njihovo obliko razumevanja, in niso mogli replicirati na to, kar jim je rekel.
Arabskega beduina so vprašali: »Po čem prepoznaš svojega Gospodarja?« Odgovoril je: »Sledi nakazujejo na smer potovanja in gnoj nakazuje na kamelo (tj. da je tu hodila kamela). Torej, nebesa s svojimi stolpi, zemlja s svojimi potmi in oceani s svojimi valovi – mar to ne nakazuje na obstoj Tistega, ki vse sliši in vse vidi?«
Iz tega razloga je Allah rekel:
أَمْ خُلِقُوا مِنْ غَيْرِ شَيْءٍ أَمْ هُمُ الْخَالِقُونَ
»So ustvarjeni brez Stvarnika ali so se sami ustvarili?« (Sura Tur, 52. sura, 35. ajet)
Torej, razum čvrsto in nedvoumno dokazuje in nakazuje na obstoj Allaha.
El-Has (občutek)
Glede občutka, ki dokazuje obstoj Allaha, lahko navedemo primer, ko človek pokliče Allaha: »O, moj Gospodar!« in Ga zaprosi za nekaj, potem pa mu Allah odgovori na njegovo molitev. To je čuten dokaz. Če tisti, ki zanika obstoj Boga, pokliče Allaha na pomoč, mu bo Allah (če je bil pri tem iskren) ugodil. Takšna oseba temu priča na svoje lastne oči (pa kljub temu ne veruje)! Slišali smo tudi za tiste v preteklosti in te v današnjem času, katerim je Allah ugodil.
Ko je Poslanec Muhammed, naj je mir z njim, nagovarjal poslušalce na petkovi molitvi, je nek beduin vstopil v mošejo in rekel: »Imetje je bilo uničeno in poti so bile prekinjene! Zaprosi Allaha, naj nam da dež.« Enes, pripovedovalec dogodka, je rekel: »Pri Allahu! Na nebu ni bilo ne oblaka ne kaz’a (majhen delček oblaka) in ni bilo hiše med nami in Sal’om (hrib v Medini, od katerega so prihajali oblaki)… Takoj po Poslančevi molitvi k Allahu se je pojavil oblak, ki se je dvignil k nebu, razširil, zagrmel, zabliskal in začel deževati. Ko se je Poslanec spustil z minberja so dežne kaplje padale z njegove brade.« (Buhari (1033) in Muslim (897))
Omenjeno je očiten dogodek, ki dokazuje obstoj Stvarnika, ki je osnovan na občutkih.
Primerov, kot je omenjeni, je ogromno v Kur’anu:
وَأَيُّوبَ إِذْ نَادَىٰ رَبَّهُ أَنِّي مَسَّنِيَ الضُّرُّ وَأَنتَ أَرْحَمُ الرَّاحِمِينَ فَاسْتَجَبْنَا لَهُ
»Odzvali smo se Jobu, ko je zaklical svojemu Gospodarju: “Znašel sem se v stiski, Ti pa si najbolj usmiljen od usmiljenih!“ Pa Smo se mu odzvali (tj. odvrnili smo nadlogo, ki ga je pestila).« (Sura Enbija, 21. sura, 83-84. ajet)
El-Fitra (človekova narava/nagnjenje)
Mnogi ljudje, katerih fitra ni bila popačena, verujejo v obstoj Allaha. Celo živali, ki nimajo razuma, verujejo v obstoj Allaha. Primer tega je zgodba o mravlji, katero pripoveduje Salomon, naj je mir z njim. Hotel je zaprositi Allaha za vodo pa je na tleh našel mravljo, ki je ležala na svojem hrbtu in molila s svojimi nogicami k nebu, govoreč: »O, Allah! Sem ena od Tvojih stvaritev, zato nam ne odrekaj Svoje oskrbe z vodo.« Potem (ko je to videl) je (Salomon) rekel (svojim sledilcem): »Vrnite se. Neka druga stvaritev je zaprosila Boga za vodo.« (Ed-Durrul-Mensur, Es-Sujuti; Ez-Zuhd, Ahmed; Ibn Hatim od Ebu Suddika En-Nadžija. Glej: Idžtima’ul-Džujuš od Ibn Kajjima, 221-228)
Fitra je sama po sebi nagnjena k verovanju v obstoj Allaha in Njegovo edinstvenost (monoteizem).
Allah je o tem spregovoril v Svoji izjavi v Kur’anu:
وَإِذْ أَخَذَ رَبُّكَ مِن بَنِي آدَمَ مِن ظُهُورِهِمْ ذُرِّيَّتَهُمْ وَأَشْهَدَهُمْ عَلَىٰ أَنفُسِهِمْ أَلَسْتُ بِرَبِّكُمْ قَالُوا بَلَىٰ شَهِدْنَا أَن تَقُولُوا يَوْمَ الْقِيَامَةِ إِنَّا كُنَّا عَنْ هَٰذَا غَافِلِينَ أَوْ تَقُولُوا إِنَّمَا أَشْرَكَ آبَاؤُنَا مِن قَبْلُ وَكُنَّا ذُرِّيَّةً مِّن بَعْدِهِمْ
»Ko je Tvoj Gospodar iz ledij potomcev Adamovih ustvaril njihove naslednike in zahteval, naj pričajo proti sebi: ‚Mar nisem vaš Gospodar?‘ Odvrnili so: ‚Si! Mi smo priče!‘ To pa zato da na Sodni dan ne bi rekli: ‚O tem resnično nismo ničesar vedeli!‘ Ali da ne bi rekli: ‚Predniki, ki so živeli pred nami, so imeli druge za enake Bogu, mi pa smo njihovi nasledniki.« (Sura A’raf, 7. sura, 172.-173. ajet)
Citirana ajeta iz Kur’ana dokazujeta, da človekova fitra priča obstoju Allaha. Lahko rečemo, da jih je Allah ustvaril iz Adamovih ledij in jim nato ukazal, da pričajo, ali da je Allah položil to priznanje v njihovo fitro. Omenjeno je vsekakor jasen dokaz, da človek pozna svojega Gospodarja s pomočjo svoje fitre.
Eš-Šeriat
Glede šeriata lahko rečemo, da je dokaz to, da je vse, kar je Allahov Poslanec prinesel, koristno za stvaritve. To dokazuje, da je tisti, ki je to poslal (Allah), Bog, Milosten in Moder. Omenjeno velja za Allahovo knjigo, Kur’an, katere nihče izmed ljudi in džinov ne more ponarediti (tj. prinesti podobno besedilo v arabskem jeziku).