Jeseničani ne nastavljajo bomb – Slovenske novice

Nekaj kratke hlačnice, brade, ki rastejo, kot pač rastejo, in konservativnost v razmišljanju. So potencialna nevarnost ali le ljudje, ki islam dojemajo drugače v sredini krščanskega življa, kamor so se preselili?

Dejstvo je, da so med nami. Pod Alpami so se naselili vahabiti ali vehabije, kot jih tudi imenujejo. Izhajali naj bi iz Savdske Arabije pred nekaj stoletij. Zdaj so postali sinonim za islamsko nevarnost v povezavi s terorizmom, nasiljem in modernemu človeku težko razumljivim načinom življenja. »Za vahabite nas označujejo sovražniki islama. V 18. stoletju so to etiketo izumili Angleži,« je začel pojasnjevanje Alim Hasanagić, čigar starši nikoli niso prakticirali islama v najbolj trdnih temeljih. Dvaindvajsetletni Slovenec, rojen Jeseničan, potomec priseljencev iz Bosne in Hercegovine, je že pet let islamski daija ali po naše misijonar: »Tisti, ki povezujejo islam s terorizmom ali opisujejo različne islamske sekte, posplošeno uporabljajo izraz vahabizem.« Sami trdijo, da so muslimani in pika, označujejo pa se tudi za ehli-sunnet wel džema’at – sledilce prakse Allahovega odposlanca Muhammeda in islamske skupnosti, ki sledi prvinskemu učenju islama.

Islamski daija Alim Hasanagić, foto: Boštjan Fon

(Opomba administracije portala Resnica-Haq: Naj se jasno in glasno ve, da ni niti enega razumnega človeka na tem planetu, ki bo sam za sebe rekel, da ja vahabit. Čutimo tukaj potrebo po tem, da jasno povemo, da mi ta izraz zavračamo in da ni nikogar, ki ta izraz uporablja sam za sebe. Nekaj takega (vahabit ali vahabizem) v islamski terminologiji ne obstaja in je celo prepovedano si dajati to etiketo zaradi dogmatičnega konflikta, ki ga le-ta nosi (Saj je El-Wehab tudi Allahovo lepo ime, pomeni pa »Tisti, ki veliko podarja«). Islamski učenjaki iz Savdske Arabije imajo glede tega jasno stališče, to pa je: Da je to prepovedano, da nekaj takega ne obstaja in da je to etiketa, ki so jo Angleži razširili zaradi širjenja islamskega gibanja v Savdski Arabiji v 18. stoletju. Omenimo tudi, da so to etiketo Angleži nalepili tudi islamskemu gibanju v Deobandu, Indija, ko so se tedanji islamski učenjaki uprli angleškemu kolonializmu.

Dlake so zakon

Marsikateri Slovenec zagotovo ne ve, da imajo muslimani poleg Korana še suno ali izročilo odposlanca Muhammeda, kjer so stvari precej bolj precizirane. »Moški nosimo brade. To je v islamu zapovedano.« Toda slovenski mufti Nedžad Grabus je obrit. Hasanagić na to odgovarja: »To je njegov problem.« Potem sva brskala po biografijah reisul-ulemov, glavnih predstavnikov muslimanov na Balkanu. Značilne brade v povezavi z islamom so izginile takoj po koncu 2. svetovne vojne. »Ko je bilo konec vojne v Bosni v devetdesetih letih, so se spet pojavile. Komunizem je to zunanjo pojavo znal zatreti,« pojasni poročeni mladi očka.

Dodatek naše administracije: Fotografije reisul-ulem iz BiH, vir: Reis-ul-uleme u Bosni i Hercegovini i Jugoslaviji od 1882. do 1991. godine, pred predgovorom, prof. Ferhat Šeta, tiskano: Sarajevo, 1991

Tako je tudi z burkami ali nikabi, pokrivali za ženske. »Moja žena nosi hidžab, kar pomeni, da pokriva vse, razen obraza in dlani. V veri ni prisile. Trdim, da nobena ženska, ki nosi pokrivala, tega ne dela zaradi prisile.« Vahabiti naj bi prepovedovali inovacije. Alim izza računalnika pojasni: »Ja, prepovedujemo inovacije v veri, ne pa v tehnološkem napredku.« Militarizem? »Ne, nismo militantni. Definitivno ne. Vse, kar je človeku tuje, je videti nevarno. Tako smo zagotovo tudi mi videti povprečnim Slovencem.« Toda pred kratkim se je zgodilo Sarajevo oziroma streli vahabita Mevlida Jašarevića na ameriško ambasado. Repliko nam slovenski vahabiti podajo prek Izeta Hadžića, muslimanskega aktivista iz Maglaja v Bosni, ki je dejal, da se želi islamu navleči etiketo, kot da so kavboji. »Mi ne mečemo bomb in nimamo nič z Al Kaido! To, kar je bilo v Sarajevu, ni noben džihad, nobena sveta vojna,« je odločen predstavnik jeseniških vahabitov: »Vsako dejanje ima ime in priimek, če se razumemo!«

Zlagana fešta

V Sloveniji je okoli sto družin, ki živijo po načelih ehli-sunnet wel džema’at oziroma, ki so nam znani kot vahabiti. Večinoma so nastanjeni na Jesenicah in nekaj v Ljubljani ter v mestih, kjer je zaznana multikulturnost iz socialistične preteklosti. V železarskem mestu in prestolnici imajo svoje prostore oziroma misijonarski društvi. Od uradno znanih muslimanskih religioznih centrov pri nas so se distancirali. Od muslimanov v Sloveniji se razlikujejo po tem, da sledijo prvinskemu islamu. Ne sklepajo kompromisov: »Če islam pravi, da ne smem piti alkohola, ga ne bom. Ne da bi si opravičeval, češ, saj je samo eno pivo.« Živijo po konservativnih načelih. Drugo muslimansko obredoslovje, ki je nastalo po tem, zavračajo. »V islamskem svetu se je razširilo praznovanje rojstnega dne odposlanca Muhammeda, to je nekaj takega, kot je za kristjane božič. Muslimani imajo tako svojo fešto, čeprav se sploh ne ve, kdaj natančno je bil odposlanec rojen. Zato mi tega ne prakticiramo,« pojasni Hasanagić. Spore rešujejo med seboj, zato ne hodijo na naša sodišča, temveč se obrnejo na človeka, ki je podkovan v šeriatskem pravu. »Tega prava se držimo v zasebnem življenju. Če je recimo prepovedano krasti, potem tega ne bom naredil. Ne zaradi grožnje s sekanjem rok po šeriatskem pravu ali s sodiščem, kamor bi me odpeljali v Sloveniji zaradi kaznivega dejanja, ampak zato, ker sem odgovoren Allahu. Spoštujemo deželo, kjer živimo, in zakone, ki veljajo v njej.«

Jeseniški prostori muslimanov, ki živijo po načelih ehli-sunnet wel džema’at (ehli sunet vel džemat), foto: Boštjan Fon

Vahabiti so med drugimi muslimani postali prepoznavni kot slabi fantje in sinonim za vse negativno, kar naj bi ponujal islam. »Mi živimo za vero, oni pa od vere. Nam ni všeč, da imajo muslimani podoben sistem kot krščanska vera, torej da se preživljajo z vero. Nedopustno je za recitiranje Korana zahtevati dvesto evrov,« razlaga daija Hasanagić. Od kod paničen strah do tega vahabizma? »Prvi razlog je hujskanje islamskih verskih uslužbencev proti nam, saj naša skupina predstavlja nevarnost za njihove žepe, drugi je nepoznavanje in neizobraženost ljudi (opomba administracije Resnica-Haq: Misli se na islamsko neizobraženost, torej nezadostno poznavanje islama in njegovega učenja), tretji je nedostopnost do širjenja izobraževanja o nas, četrti razlog pa smo tudi mi sami. Ne moremo se sprenevedati. So ljudje, ki so ali še imajo napačno metodologijo prenašanja islama. Takšen primer je tudi primer Mevlida Jašarevića iz Sarajeva,« sklene jeseniški daija Hasanagić.