MOJ POVRATEK K ISLAMU (brat Said)

Z Islamom sem se srečal v rosnih letih. Največ stvari me je naučil moj pokojni dedek. Zelo rad sem bil v njegovi bližini, kjer sem se počutil varnega. Ko sem bil ob njem, sem dojemal smisel življenja, čeprav sem bil zelo mlad. Moj dedek je bil imam in bil je zelo spoštovan. Ljudje so ga imeli radi in ga cenili, zato ker je pomagal vsakemu, ne glede na to kdo je. Gledal je v dušo in karakter človeka, ter njegovo osebnost. Po njegovi smrti sem postopoma pozabljal smisel življenja, saj nisem imel ob sebi nikogar, kot je bil on, da bi me učil o islamskih vrednotah. Tudi starši so mi še naprej pomagali, vendar oni so odraščali v času komunizma in takrat nisi smel javno izražati svoje verske pripadnosti, zato so me naučili le osnovnega znanja o Islamu. Še dandanes sem hvaležen pokojnemu dedku in staršem, kateri so me bodrili, da postanem to, kar sem. Starši so me vpisali v versko šolo (mejtef) v našem kraju, kjer sem se še naprej učil o Islamu. Medtem je na Balkanu vihrala vojna in šolo so nenapovedano ukinili. V tem času sem spoznal določeno družbo, za katero sem mislil, da je vredna zaupanja. Z njimi sem se družil, kar precej časa. Med njimi so bili tudi iskreni fantje, toda bilo je več slabih, ki so nas pozivali na slaba dejanja. Takrat sem bil zelo naiven. Mislil sem, da mi je vsak prijatelj. Ker sem z njimi preživel veliko časa, sem začel razmišljati tako kot oni in nehal poslušati starše. Za določene »prijatelje« so mi starši govorili, naj se ne družim z njimi, toda jaz sem preslišal njihove besede, ter še bolj odhajal s temi »prijatelji«.

Prišlo je obdobje, ko sem nehal biti otrok in sem postal mladenič. Več, ko sem se družil s to družbo, vse hujši sem postajal in pozabljal na stvari, katere so me učili – moj dedek in starša. S to družbo smo delali zelo slaba dejanja, kljub temu da sem globoko v sebi vedel, da to ni prav in da delam napake. Toda nekaj je bilo močnejšega od mene, kar me je navajalo na ta slaba dejanja. Bili smo na slabem glasu, zahajali smo v diskoteke, gostilne, koncerte, kjer je bilo veliko alkohola in drog. Prišli so časi, ko sem bil globoko zabredel in sem povsem pozabil, zakaj živim. Staršem sem delal veliko skrbi. Pozabljal sem na njih in celo nase, a v meni se je nekaj prebudilo. Allahu ekber.

Počasi sem začel dojemati stvari, katere so me učili moj dedek in starši. Dojel sem, da mi ni vsak prijatelj, za katerega sem mislil, da je. Spoznal sem, da so moji starši edini iskreni prijatelji, kateri mi želijo samo dobro, ne pa kakor sem mislil prej. Več časa sem se začel družiti s straši, sorodniki in prijatelji, kateri so ljubili Islam. Zopet sem se začel učiti o Islamu, toda to je nekaterim šlo v nos in so me na vsak način hoteli odvrniti od Islama. Govorili so mi, da sem Musliman že od rojstva in da ni potrebno spreminjati nobene stvari, ampak moje srce je iskalo več in ugotovil sem, da človek ni Musliman le po besedah, ampak so za to potrebna dejanja. Več in več sem prebiral in se učil o Islamu in bolj in bolj je moje srce vedelo, da je to edina, pravilna pot. Šele sedaj sem resnično dojel tiste besede, katere so mi govorili moj dedek in starši. Prebiral sem tudi o ostalih religijah in se s tem še bolj učvrstil v svoji veri, ter uvidel, da je Islam edina prava pot. Več, kot sem prebiral o Islamu, močnejši sem postajal in začel sem se zavedati, zakaj sploh obstajam in kaj je moja naloga na tem svetu. Bolj, ko sem si pridobival znanje, bolj sem dojemal, da prej, ko sem bil v slabi družbi, nisem bil na poti resnice. Ljudje so mi govorili, da mi ni potrebno opravljati molitve petkrat na dan, zato ker sem že Musliman, ampak moje srce ni verjelo praznim besedam tistih, kateri so imeli le malo znanja o Islamu. Spoznal sem ljudi, kateri 24 ur na dan živijo po predpisih Islama in tako resnično spoznal, da je to tisto, kar je iskalo moje srce in moja duša. Ti ljudje so me spoznali z izvirnim Islamom, kakršen je bil objavljen Muhammedu, s.a.w.s., od Allaha, s.w.t., celemu človeštvu. Ne pa tistega kakršnega prikazujejo in govorijo po medijih. Po jasnih dokazih iz Kur`ana sem bil še bolj prepričan in bolj čvrst v tem, da je to edina prava pot.

Zahvala pripada Vsemogočnemu Allahu, s.w.t., ki mi je dal mir in milost, katero sem iskal. Tudi drugim želim, da naj bo do njih Allah, s.w.t., milosten, kakor je bil do mene in da občutijo mir in milost, kot jo občutim jaz dandanes. Amin! Zdaj, ko vem, da je to prava pot, je ne bi zamenjal za nič na tem svetu. Hvaležen sem Allahu, s.w.t., da me je usmeril na pravo pot, kajti brez Njegove moči in pomoči bi še vedno taval v temi.