Priredil: doc. dr. Safvet Halilović
Islamska civilizacija in njeni vplivi na Zahod Islam in njegovi privrženci so zgradili civilizacijo, katera je več kot tisoč let imela dominantno vlogo na svetovnem gledališkem odru. Ena najpomembnejših specifičnosti islamske civilizacije je v dejstvu, da gre beseda o civilizaciji uravnoteženosti in srednje poti, katera je povezala nauk in vero, vzpostavila ravnotežje med duhom in materijo in ni ločila tega od bodočega sveta. To je bitna odlika islamske nad drugimi civilizacijami, katere primarno pozornost poklanjajo materialni strani življenja, telesnim potrebam in človeškim nagonom, dodajajoč pri tem možnost čim hitrejšega zadovoljenja potreb za užitkom, večjo pozornost zemeljskem življenju, ne da bi našli odgovarjajoče mesto za Vzvišenega Stvaritelja in bodoči svet v svoji filozofiji in svojem miselnem in izobraževalnem organiziranju. Islamska civilizacija je zbližala človeka z Vzvišenim Stvariteljem, povezala Zemljo z nebesi, ta svet podredila bodočemu, spojila duh in materijo, vzpostavila ravnotežje med razumom in srcem, naredila spoj med naukom in verovanjem – in dvignila značaj moralnega dviga na nivo značaja materialnega vzpona. Zahvaljujoč temu je islamska civilizacija dala velik doprinos razvoju svetovne civilizacije. Avtor je v tem delu, kateri je kot referat (v arabskem jeziku), na Mednarodnem simpoziju v Granadi, predložil oz. poskušal razsvetliti najpomembnejše oznake arabsko – islamske civilizacije v Španiji in njihov pomen na znanstveni in tehnološki preporod Zahoda.
Področja arabsko – islamske civilizacije v Španiji
Arabsko – islamska civilizacija v Španiji obsega številna področja, ki so pustila sledove na Iberskem polotoku in v Evropi. Kulturna klima, v kateri je dihala Andaluzija, je rezultirala z oživljanjem raznih aspektov znanosti in kulturne misli. Osnovane so bile šole, odprte številne knjižnice in priskrbljene knjige tako, da je bila večina ljudi pismena. Cvetela je književnost in umetnost. Postavljene so bile stavbe, skupaj s splošnimi in posebnimi pridobitvami izvirne islamske umetnosti. Kot rezultat tega gibanja je Cordoba postala prestolnica civilizacije, ne samo v Španiji, ampak sploh na Zahodu. V njej so bile osnovane šole: medicinska in tehnična, šole za splošno izobrazbo in druge strokovne šole, zgrajene pa so bile tudi bolnice, kemijske tovarne in observatoriji. Cordobska univerza je bila veličasten svetilnik misli, kulture, vseobsegajoči ročaj zastave arabsko – islamske civilizacije. Od tu je Cordoba lahko postala dom znanosti, v katerem je stanovalo veliko število učenjakov in strokovnjakov medicinske, farmacevtske, kemijske, astronomske, matematične znanosti, botanike in drugih naravoslovnih ved. Zastopane so bile tudi neke družboslovne vede, kot so filozofija, logika, prevajanje in druge. Zato so jo obhajali potniki in naključni gosti iz različnih evropskih dežel, ki so iskali znanost in znanje. To znanstveno in civilizacijsko gibanje ni bilo omejeno samo na Cordobo, ampak je obsegalo tudi druga špansko – islamska mesta, kot so Granada, Toledo in druga, ki so bili pod arabsko – islamsko upravo. Zgodovinski viri navajajo, da so mladeniči iz Evrope, še posebej iz Italije in Francije, tekmovali priti na študij na eno od islamskih univerz v Andaluziji. Eden od tistih, ki so študirali na Cordobski univerzi, je bil tudi Gerbert, kateri je kasneje postal papež, znan pod imenom Silvester Drugi. On je v Italijo prinesel matematično vedo in arabska števila.
Isti viri poudarjajo, da je Evropa s posredovanjem mesta Toleda, v katerem se je odvijala živa aktivnost prevajanja iz arabskega v latinski jezik, spoznala Aristotelove spise. Tu so bili prevedeni tudi številni Platonovi in Galenovi spisi, zatem filozofski spisi Ibn Sinaja, Al- Farabija, Ibn Tufajla, Ibn Badže in Ibn Rušda ter medicinski spisi Ibn Sinaja in Al-Razija. Ti spisi so bili zelo hitro preneseni po Evropi in postali obvezna literatura na velikih evropskih univerzah. Ibn Sinovo delo Al-Qanun fi al-tibb so imeli za temeljni priročnik v medicinskih študijah v Evropi približno šest stoletij. Zato so ga imenovali Medicinski evangelij.
Široka aktivnost prevajanja iz arabskega v latinski jezik se je nadaljevala tudi v času rekonkviste in še po padcu Toleda, kateri je od 519/1125. leta bil pomemben center prevajanja, iz katerega je znanost krenila v Evropo. Med najbolj odlikovanimi prevajalci je bil Gerardus Cremonensi, znan kot Toletanum, kateri je v Toledo prišel iz Italije leta 545/1150. Pripisujejo mu prevod več kot sto knjig, od katerih je 21 s področja medicine, med njimi tudi Al-Razijevo delo Al-Mansuri in Ibn-Sinovo delo Al-Qanun. Med drugim je popolnoma mogoče tudi, da je neka od teh del prevedel tudi kakšen Cremonensijev učenec pod učiteljevim nadzorom, kot bi lahko Cremonensi neke prevode naredil skupaj s svojimi kolegi, ampak predvsem z orientalistom Galipusom. V 12. stoletju so se prevajanja udeleževali Španci in predstavniki drugih narodov. Kasneje je kastiljski kralj Alfonso Deseti (620/1252 – 683/1284), ustanovil nekaj izobraževalnih institucij in spodbujal prevajanje iz arabskega v latinski jezik, občasno pa tudi v kastiljski jezik.
Dejstvo je, da so znanstvene spise, katere so sestavljali muslimani na Vzhodu in na Zahodu, potem ko so bili prevedeni v latinski in v druge evropske jezike, imeli za najpomembnejše priročnike na evropskih univerzah vse do 17.-ga stoletja našega štetja. Mnogi zahodnoevropski zgodovinarji priznavajo, da so ti spisi odigrali veličastno vlogo v evropski renesansi s poudarkom, da bi brez njih kulturna in znanstvena povorka na Zahodu bila odložena za še nekoliko stoletij.
Različni aspekti arabsko – islamske civilizacije se lahko najlažje spoznajo na osnovah doprinosa v naslednjih področjih delovanja:
–Gradbeništvo in arhitektura: gradbena umetnost in arhitektura se nedvomno kažeta v gradnji mošej, palač in načrtovanju mest, kot je mesto Al-Zahra‘ (madina Al-Zahra‘), katerega je zgradil ‚Abd al-Rahman al-Nasir. S parki, vodnjaki, javnimi in posebnimi kopališči to mesto predstavlja prekrasen primer dosežkov gradbeništva in arhitekture v sklopu arabsko – islamske civilizacije v Andaluziji. Umetnost dekoriranja, risanja in rezbarenja je naredila močan vtis na Evropejce, posebej tisto, kar je v Andaluziji ostalo za Arabci, kot je Alhambra (Qasr al-hamra‘) in Velika mošeja v Cordobi.
–Književnost in jezik: vladarji v Andaluziji so se tekom časa vse bolj zanimali za znanost in književnost. K sebi so vabili književnike in mislece ter jim zagotavljali pogoje za plodovito delovanje. Pojavila se je velika skupina pesnikov, učenjakov in književnikov, kateri so za seboj pustili sijajna dela z različnih področij. Cvetelo je pesništvo, pisanje poslanic, razprav iz jezikoslovja in slovnice. Zamah je dobilo tudi sestavljanje leksikonov, pregledov in biografskih del.
–Vera in verozakon: ker je bil islam najpomembnejši temelj arabsko- islamske civilizacije v Andaluziji, je zanimanje za islamske vede predstavljalo znatno zaznamovanost Andaluzije. Pojavilo se je precej veliko število zapisov posvečenih častnemu Kur’anu in njegovim vedam ter Poslančevemu, naj je mir z njim, hadisu z izročili in komentarji, potem raznovrstne študije na področju fikha, teologije, filozofije in zgodovine ver.
–Medicina: cvetela je medicinska znanost, posebej v 5. in 6. stoletju islamske dobe, oziroma v 11. in 12. stoletju našega štetja. Andaluzijski zdravniki in farmacevti so bili zelo vešči pripravljanja zdravil in v kirurgiji. Ustanovljene so bile tudi bolnišnice. Napisano je bilo na desetine številnih pomembnih medicinskih del, kot je Al-Kattanijevo (umrl 420/ 1029) delo Al-Adwiya al-mufrada in Al-Zahrawijevo (umrl 403/ 1012) delo Al-Ta’rif li man ‚agaz ‚an al-ta’lif.
–Matematika: šola, katero je ustanovil astronom Musallima al-Magriti (umrl 394/ 1003), je bila ena prvih takšne vrste v Andaluziji in je tej znanosti naredila veliko uslugo.
–Astronomija: pojavili so se Ibn Barguth, Al-Zarqani in drugi.
To so bila najpomembnejša področja arabsko – islamske civilizacije v Andaluziji, katera je prehajala skozi različne faze in obdobja v skladu z političnimi razmerami, ki so vplivale na Andaluzijo. Brez dvoma je bila ta civilizacija plod arabsko – islamske mentalitete, kateri je vešče uspel povezati lastne specifične misli in manire, katere so bile dominantne na Iberskem polotoku pred arabsko – islamsko osvojitvijo. Najmočnejši vpliv arabsko – islamske civilizacije je bil ustvarjen zahvaljujoč veri in jeziku. Zato so se nekateri odvračali od njih, precej zato ker so se zaskrbljeni duhovniki pritoževali, da bo latinski jezik med kristjani izginil, ker se vse preveč zanimajo za tisto, kar pišejo muslimani v arabskem jeziku.
Andaluzija, most preko katerega je arabsko – islamska civilizacija prehajala na Zahod
Ni dvoma, da so muslimani še kako sodelovali v dvigu svetovne civilizacije, po zaslugi velikanov na različnih znanstvenih področjih. V knjižnicah celega sveta danes obstajajo tisoči dokumentov, kateri pričajo o zaslugah in dosežkih arabsko – islamske civilizacije na področju astronomije, matematike, kemije, fizike, medicine, farmakologije, geografije, arhitekture in drugih znanstvenih vej.
Ti zgodovinski dokumenti jasno dokazujejo kakšno sled so Arabci pustili v proizvodnji tekstila, papirja, parfumov, mila, črnila, voska, sladkorja, rastlinskih olj, smodnika, potem v odkrivanju in izboljševanju merilnih instrumentov, ure na kazalce, ure na vodo, kavnega mlina, mlina na veter, teleskopa. Tu je tudi tehnologija livarstva železa in kovanja denarja, izdelava orožja, medicinske opreme in kirurških instrumentov, potem gradnja mostov, kopanje kanalov, izdelava vitla, izdelava toplotnih in hladilnih instalacij, vzpostavljanje irigacijskega sistema, odpiranje javnih kopališč, kontrolnih stolpov, vojnih utrdb, drugih instalacij in izumov, za katere Zahod Arabcem in njihovi civilizaciji daje priznanje za zasluge. Po tem je arabsko – islamska civilizacija svetovni civilizaciji zares podarila številna odkritja, katere svet še danes uporablja. Arabcem tako dolgujejo odkritje in prednjačenje v njihovi uporabi. Prav tako je pomembno poudariti, da je Andaluzija, zahvaljujoč svojim univerzam in zanosu na področju znanosti, ki so jo oblikovali učenjaki -raziskovalci, knjižnicam, prevajalskim gibanjem ter svobode misli in izražanja, bila del islamskega sveta, ki je imel odločilno vlogo pri prenašanju gradiva arabsko-islamske civilizacije na Zahod.
Na področju filozofije so arabski učenjaki prevedli najpomembnejše izvore antične grške filozofije in jo še naprej razvijali. Al-Kindi se je izkazal s predelovanjem Platonovih in Aristotelovih proučevanj. Al-Farabi je postal znan po proučevanju idej o Urejenem naselju (Al-Madina al Fadila), ibn Sina je postal znan po poglabljanju racionalistične filozofije, Ibn Khaldun po teoretični delitvi sociologije, katera je še vedno nepogrešljiva v pogledu na principe sociologije kot znanosti v delih mnogih sociologov in filozofov na Zahodu. S svojo filozofijo je posebno pozornost nase obrnil Ibn Rušd. Njegove filozofske ideje so kasneje proučevali mnogi pomembni filozofi na Zahodu.
Na področju matematike je Al-Khavarizmi (eden od astronomov halife Al-Ma’muna) vzpostavil principe algebre, ki je bila kasneje prenesena po celem svetu. Evropa je od Arabcev prevzela pojem ničle in decimalnih številk ter izdelavo koledarja. Prevzela je tudi številke, ki se še danes uporabljajo v največjem delu sveta.
Na področju astronomije so muslimani izumili astrolab za ugotavljanje časa sončnega vzhajanja, zahajanja in časa posta, s čimer so izpopolnili sistem izračunavanja, ki vključuje še mrežo vzporednic in meridianov. Izpopolnili so izračunavanje hitrosti glasu in svetlobe, kar je služilo kot osnova kasnejšim ukvarjanjem Zahoda s temi vprašanji. Arabsko-muslimanskemu učenjaku Al-Biruniju (362/973-440/1038.) je prišlo na misel, da odkrije kroženje Zemlje okrog Sonca, kar je Galileo Galilei ( 1564-1642 ) “ ponovno odkril“ celih šest stoletij kasneje. Arabski astronomi Al-Zarqali, Al-Fargali in Al-Fazari so prevedli temeljne Ptolomejeve astronomske spise z dodatkom svojih del. Slednji so bili zelo pomembni izvori kasnejšim evropskim raziskovalcem.
Na področju medicine so bili Arabci zelo napredni. Najpomembnejši akterji kova Al-Razija, Ibn Sinaja in drugih, so sestavljali izčrpne leksikone, ki so kasneje, ko so bili prevedeni v latinščino, tekom nekoliko stoletij Evropejcem služili kot osnovna literatura.
Podobno je bilo tudi v drugih znanostih, odkritjih in umetnosti. Arabsko-muslimanski učenjaki so s svojim trudom naredili velik delež v ustanavljanju svetovne civilizacije.
Nadalje smo že napovedali, da je gibanje prevajanja v latinščino in druge evropske jezike prišlo do velikega izraza v islamski Španiji (Andaluziji), s čimer se je Evropa zares okoristila. Prevedene knjige so se v srednjem veku prenašale, s čimer so ustvarile opazen kulturni vpliv v Evropi. Njihovo širjenje in plodovi vpliva so nespremenljivo pokazali širši obseg z izumom tiskarstva na začetku renesanse. Medicinska in druga poučna literatura prevedena z arabskega v latinski jezik so bila prva tiskana dela. Tako je Ibn Sinovo delo Al-Qanun fi al-tibb v Cremonensijevem latinskem prevodu doživelo več tiskanj v različnih mestih, kar govori o njegovi popularnosti in velikem interesu zanj.
Pričevanja nekaterih evropskih raziskovalcev o vlogi Andaluzije v evropski renesansi
Ni dvoma, da Arabcem muslimanom pripada poglavitna vloga v nastanku svetovne znanstvene preobrazbe. Arabsko- islamska civilizacija je Evropi nesporno dala odločilno pomoč v profiliranju preporoda. Obstajajo pričanja nekaterih objektivnih evropskih raziskovalcev, v katerih se poudarja vloga arabskih učenjakov nasploh, kot tudi vloga islamske Španije, posebno v evropskem preporodu.
V vrsticah, ki sledijo, bomo navedli množico takšnih pričanj. Prof. Albendet Nehru v delu Pogledi iz zgodovine sveta (Lamahat min tarih al’alam) pri opisu arabskih učenjakov navaja: »Oni so resnično utemeljitelji današnje znanosti. Bagdad je bil nad vsemi evropskimi prestolnicami, razen Cordobe, prestolnice arabske Španije… Nujno je bilo pojavljanje Ibn al-Haytama, ibn Sinaja, Al- Khawarizmija, Al-Birunija, da so se lahko pojavili Galileo Galilei, Kepler, Kopernik, Newton in drugi«.
Dr. Gustav le Bon v delu Arabska civilizacija, navaja: »Najpogosteje se Rogerju Baconu (1214-1294.) pripisujejo zasluge za najzgodnejše uvajanje empirijske metode in kritičnega opazovanja, kot temeljnih predpostavk plodnega znanstvenega raziskovanja. V zvezi s tem bi bilo potrebno vedeti, da je to bilo načelo, katerega so se Arabci že takrat držali.«
Isti avtor na drugem mestu navaja: »Če se vrnemo v 9. in 10. stoletje n. št., ko je islamska civilizacija razkošno blestela v Španiji, bomo videli, da so kulturni centri v Evropi bili utrjene trdnjave, kjer je bila nastanjena vsakršna gospoda, ki je bila ponosna na to, da ne znajo brati, izobraženi ljudje kristjani pa so v glavnem bili revni samotarji in svečeniki. Primitivizem in barbarizem sta dominirali v Evropi, ne da bi se ona tega zavedala. Ni bilo nikakršnega zanimanja za znanost, vse do 11. in 12. stoletja, ko so se začeli pojavljati posamezniki, ki so želeli s skupnosti sleči plašč neznanja, obračajoč se proti muslimanom, ki so bili pri tem edini predstavniki.
V delu Legacy of Islam skupine orientalskih avtorjev slednji navajajo: »Preverjeno je, da so v času, ko se je Evropa opotekala pod bremenom skrbi in zapuščenosti, materialne in duhovne narave, so muslimani v Andaluziji ustanavljali bleščečo civilizacijo in ekonomsko zelo dobro organizirano življenje. Andaluzijci so odigrali odločilno vlogo v razvoju znanosti, filozofije, pesništva in umetnosti, z vplivom na najznamenitejše akterje krščanske misli 13. stoletja, kot so bili Tomaž Akvinski ( 1225-1274.) in Dante Alighieri ( 1265-1321.). Španija je bila takrat svetilka celotni Evropi.«
Prof. Viktor Robinson je v kontekstu predstavitve primerjave med islamsko civilizacijo v Andaluziji in vladajočih okoliščin v Evropi povedal: »Ko je Evropa vsakega večera po sončnem zahodu padla v temo, je bila Cordoba razsvetljena z ulično razsvetljavo, ko je Evropo preplavljala umazanija, je bila Cordoba vzor čistoče, ko je bila Evropa prizor umazanije, je Cordoba upravljala s tisočimi javnimi kopališči, ko je Evropa hodila po blatu, je imela Cordoba pločnike, ko so bile na strehah dvorcev po Evropi množice dimnikov, so bili zidovi cordobskih palač okrašeni z arabeskami, ko se Evropski prvaki niso znali niti podpisati, so arabski otroci v Cordobi hodili v šole. V tem času, ko so tudi svečeniki zaradi slabe pismenosti z velikimi težavami brali cerkvene knjige, so znanstveniki v Cordobi postavili knjižnico, ki se je po velikosti lahko primerjala z veliko Aleksandrijsko knjižnico.«
