Vzvišeni Allah, s.w.t., pravi: »Nekateri kupujejo lehwel hadis, želeč odvračati ljudi z Gospodove poti in se ji posmehovati. Ne vedo, kolikšen greh je to! Čaka jih strašna kazen!« (sura Lukman, 6. ajet)
Od Ebu el-Bekerija se prenaša, da je rekel: Vprašan je Ibnu Mes’ud za ta ajet pa je rekel, r.a.: »Pri Tistem, ki poleg njega drugega boga ni, (to prisego je ponovil trikrat), to je muzika.«
Ibnu Mes’ud je za sebe rekel: »Pri Allahu, ki poleg njega drugega boga ni. Ni objavljena niti ena sura iz Kur’ana, a da ne vem, kje je objavljena, niti obstaja en ajet iz Allahove Knjige, a da ne vem, zakaj je bil objavljen. Če bi poznal nekoga, ki je bolj učen od mene v Allahovi Knjigi, a možno bi ga bilo obiskati, osedlal bi konja in odšel k njemu.«
V predaji pri Muslimu je še dodatek: pravi Šekik: »Sedel sem v družbi ashabov Allahovega Poslanca, s.a.w.s., in nisem slišal niti enega od njih, da je zanikal besede Ibnu Mes’uda.« To potrjuje dejstvo, da je bil ibnu Mes’ud najbolj izobražen ashab v Allahovi Knjigi.
– Od Se’ida ibnu Džubejra se prenaša, da je Ibnu Abbas, r.a., za ajet »Nekateri kupujejo lehwel hadis« rekel: »To je muzika.«
A znano je, da je Ibnu Abbas tolmač Kur’ana, katerega je Poslanec, s.a.w.s., neke prilike stisnil na svoje prsi in rekel: »Allah moj, pouči ga Knjigi.« Misleč na Kur’an, a v predaji od ibnu Madže piše: »Allah moj, pouči ga modrosti (Sunnetu) in tolmačenju Kur’ana.«
– Od očeta Ebi Zabijana se prenaša, da je Džabir, r.a., za ajet »Nekateri kupujejo lehwel hadi« rekel: »To je muzika in poslušanje muzike.«
– Ko je tolmačil učenec Ibnu Abbasa, Mudžahid, »lehwel-hadis«, je rekel: »To je muzika.«
Mudžahid je brez dvoma najbolj učen tabi’in, ki je tridesetkrat ponovil Kur’an pred učiteljem Ibnu Abbasom in pri tem se ustavljal pri vsakem ajetu in spraševal o vsem, kar je vezano zanj.
– ‚Ikrime o »lehwel-hadisu« pravi: »Muzika.«
– Ibnu Omer, r.a., prav tako pravi:« Lehwel-hadis je muzika.«
– Hasan el-Basri potrjuje: »To je muzika in pihalni inštrumenti.«
– ‚Ata el-Harasani pravi: »To je muzika in laž.«
– Katade, r.a., o tem ajetu pravi: »Kupovanje (lehwel hadisa) ni samo z denarjem. Dovoljeno je, da to človek vzljubi in že je padel v zablodo, ker je izbral neresnico poleg resnice in škodljivo poleg koristnega.«
– Imam mufesirja et-Taberi pravi: »Ta ajet zajema vse, kar odvrača od Allahove poti.« in na prvem mestu je omenil muziko. On v svojem tefsirju navaja trideset podatkov z različnimi verigami prenašalcev, ki govorijo, da se ta ajet nanaša na muziko, pevke in drugo, kar je vezano za muziko.
– Ibnu Kesir navaja: »Da se ajet nanaša na muziko, so mišljenja: Ibnu Abbas, Ibnu Mes’ud, ‚Ikrime, Mudžahid, Se’id ibnu Džubejr, Mekhul, Amr Ibnu Šu’ajb, Alij Ibnu Buzejme.«
– Sufjan prenaša od Habiba, da je za ta ajet rekel: »To se nanaša na muziko.«
– Imam el-Kurtubi v svojem tefsirju pravi: »To je najbolj pravilno tolmačenje tega ajeta in ibnu Mes’ud je trikrat prisegel, da je to muzika. Ona je prepovedana s Kur’anom in Sunnetom.«
Torej evidentno je, da je muzika prepovedana v Kur’anu in Sunnetu in da so se s tem strinjali islamski učenjaki od ashabov, tabi’inov, imamov štirih mezhebov in generacij po njih.
– Šejh el-Hemedani navaja šestindvajset fetev od najbolj priznanih imamov o idžma’u (soglasnosti) islamskih učenjakov o prepovedi muzike. Potem navaja besede hafiza Ibnu Hadžera el-Hejtemija in pravi: »Kdor reče nasprotno (t.j. da ni soglasnosti učenjakov na tem) on je zamešal stvari.«
– Imam eš-Ševkani v svojem tefsirju pravi naslednje: »Lehwel-hadis je vse tisto, kar odvrača od dobre poti, kot je: muzika…«
– El-Vahidi pravi: »Ta ajet, ki je tolmačen na tak način, kaže na prepoved muzike.« a potem je navedel, da imam Eš-Šafi’i ni sprejemal pričanja tistega, ki je poslušal muziko.
– Ibnul-Kajjim, r.a., trdi, da: »Ni človeka, ki posluša muziko in igra, a da ni v zablodi s svojim znanjem in s svojimi deli.«
– Imam el-Alusi v svojem tefsirju navaja jasne dokaze o prepovedi muzike.
– Muhammed Ibnu-Kadir, r.a., pravi: »Strinjali so se Ibnu Mes’ud, Ibnu Abbas, Džabir in tabi’ini, r.a., po njimi, da se lehwel-hadis, ki prepoveduje v ajetu, nanaša na muziko. To je pomemben dokaz o prepovedi muzike, a hkrati tudi odgovor Ibnu Hazmu, ki zagovarja, da o prepovedi muzike ni nikakršnih dokazov.«
– Šejh Ahmed el-Hemedani navaja imena trideset najbolj znanih tabi’inov, ki pravijo, da se »lehwel-hadis« nanaša na muziko.
Po vsem tem ni dvoma, da je poslušanje muzike prepovedano. Prav tako ni dvoma, da so besede ashabov in tabi’inov dokaz, ker so oni črpali znanje od najbolj verodostojnega vira, Poslanca, s.a.w.s.
Vzvišeni, dž.š., nadaljuje Svoj govor o tistih, ki kupujejo lehwel-hadis: »Ko nekomu od njih govorite naše ajete, se naduto obrne, kot da jih ni slišal, kot da je gluh. Napovej mu neznosno trpljenje.« (sura Lukman, 7. ajet)
Imam et-Taberi komentira: »Tisti, ki kupujejo lehwel-hadis, ko slišijo klic Kur’ana, se obrnejo ne želeč, da Ga poslušajo niti da Mu se odzovejo.«
Tu se nahaja odgovor na vprašanje, zakaj tisti, ki poslušajo muziko, obračajo svoje glave od Kur’ana – zato ker sta to dve stvari, ki se ne moreta istočasno najti v srcu vernika. Če se je ena ugnezdila v srce, za drugo ni mesta.
- Allah, s.w.t., pravi šejtanu:»In zavajaj s svojim glasom, kogar boš lahko.«(sura El-Isra‘, 64. ajet)
– Mudžahid ta ajet tolmači takole: »Šejtanov glas, ki je omenjen v tem ajetu, je muzika in zabava.«
– Šejhul-Islam, r.a., v svojih velikih fetvah navaja sledeče: »Glas šejtana v tem ajetu se nanaša na muziko, kot to pravi del prve generacije učenjakov.«
– Imam el-Kurtudi, r.a., v svojem tefsirju navaja: »Ajet nakazuje na prepoved muzike.«
- Vzvišeni, dž.š., pravi:»Mar se čudite temu govoru – smejete se, namesto da bi jokali, a vi samidun bolje je, da padete na obraz pred Allahom in se Mu klanjajte.«(sura En-Nedžm, 59-62)
Ibnu Abbas tako komentira citirani ajet: »Samidun je muzika (t.j. tisti, ki muzicirajo). Ko bi (malikovalci) slišali, da se citira Kur’an, peli bi in se zabavali. Ta beseda izvira od prebivalcev Jemna.«
‚Ikrime prav tako pravi: »To je muzika.«
Mudžahidov tefsir je identičen: »To je muzika. Pravijo prebivalci Jemna »semede redžulun« – t.j. muzicira človek.«
Kur’anske sure Lukman, El-Isra‘ in En-Nedžm, iz katerih smo citirali ajete, so mekkanske sure po ‚idžmau islamskih učenjakov. Torej, Allah, s.a.w.s, je že v Mekki prepovedal muziko preden je predpisal molitev, džihad in dr.
In ne samo to, celo pred tem. Prenaša Ali, da je Poslanec, s.a.w.s., rekel: »Samo dvakrat sem poželel, da naredim tisto, kar so ljudje delali v džahilijetu, ampak me je Allah obvaroval tega.« Potem je Muhammed, s.a.w.s., v daljšem hadisu omenil, kako je neke prilike, ko je bil še deček, čuval ovce po gričih Mekke in slišal zvok muzike, defov in flavt. Poželel je, da se udeleži tej godbi in je zaprosil nekega pastirja, da pazi na njegovo čredo. Pastir je pristal. Ko se je Poslanec, s.a.w.s., približal mestu, iz katerega so prihajali glasovi muzike, ga je Allah, s.w.t., uspaval. Poslanec, s.a.w.s., se je zbudil po sončnem vzhodu. Potem se mu je pripetilo isto še enkrat. Potem je Resulullah, s.a.w.s., rekel: »Pri Allahu! Po tem si nisem zaželel, da naredim kakršnokoli zlo, ki so ga delali ljudje v džahilijjetu, vse dokler me Allah ni počastil s poslanstvom.«
Po teh jasnih ajetih in besedah učenjakov, ki so bili najbližji Poslancu, s.a.w.s., je jasno, da je poslušanje muzike, njeno izvajanje HARAM. V naslednjem članku se bomo osredotočili na besede Poslanca, s.a.w.s. (sunnet).
