Zares je tewhid prva dolžnost, v katero so pozivali vsi poslanci in je temelj njihove da’we (misijonarstva). Allah pravi:
Vsem ljudstvom smo poslali poslance. Pokorite se Allahu in ogibajte se Taguta (najbližji prevod bi bil: ‚lažno božanstvo‘, op.)! [16:36]
Tewhid je največja pravica Vsemogočnega Allaha nad njegovim služabnikom. Muaz ibn Džebel prenaša, da je Poslanec, naj je mir z njim, rekel:
‚Allahova pravica pri ljudeh je, da se samo Njemu pokorijo in da nikogar ne enačijo z Njim.‘ (Buhari, Muslim)
Kdor bo pri sebi uresničil tewhid, bo vstopil v Džennet (Raj), a tisti, ki so ga kršili, bodo prebivalci Džehennema (Pekla). Uresničitev tewhida je pot do sreče v tem življenju, kakor tudi v naslednjem; kdor pa krši tewhid, je nesrečen in pogubljen na tem svetu in tudi v onostranstvu.
Zares je tewhid edini način za enotnost muslimanskega ummeta in muslimanskega sveta, saj je prav neuspešna vzpostavitev tewhida med muslimani vzrok za njihove delitve in sektaške spore.
Stebra tewhida
Vedeti moramo, da je tewhid sestavljen iz dveh stebrov – kufr (nevera) v taguta in iman (verovanje) v Allaha. Vemo tudi, da človek nikoli ne bo postal vernik v Allaha, če ne zavrne taguta. Kdor ne zavrne taguta, nasprotuje osnovnemu sporočilu vseh poslancev in nasprotuje samim temeljem čaščenja Allaha, saj On, Slavljeni in Vzvišeni, pravi:
Vsem ljudstvom smo poslali poslance. Pokorite se Allahu in ogibajte se Taguta!‘ [16:36]
Posameznik ne more imeti imana (vere) v Allaha, če pred tem ne naredi kufra (nevere) v taguta. To je zato ker tewhid in širk (politeizem) ne moreta biti združena v enem srcu, saj je prvo nasprotje drugega. Zato moramo najprej odstraniti in zanikati vsako čaščenje nekoga drugega poleg Allaha in nato častiti samo Allaha.
Torej, da lahko verjamemo v Allaha moramo najprej zavrniti vse, kar nasprotuje temu verovanju in zato moramo zavrniti taguta. Allah pravi:
Kdor ne veruje v taguta, veruje pa v Allaha, je v najčvrstejši navezi, ki se ne bo razdrla. [2:256]
Ta ajet pojasnjuje, da brez zavrnitve taguta, iman v Allaha ni mogoč, in da je verovanje v Allaha, kot edinega, ki si zasluži čaščenje, odvisno od zavrnitve vsakega drugega objekta čaščenja.
Besede tewhida ‚la ilahe illallah‘ so besede zanikanja (nafi) in potrditve (isbaat). Ko rečemo ‚la ilahe‘ zavračamo vsakršno čaščenje in ko rečemo ‚illallah‘ potrjujemo, da si samo Allah zasluži čaščenje. Čaščenje vključuje pokornost (ta’ah).
To pomeni, da moramo sprejeti tudi dejstvo, da samo Allah lahko predpisuje zakone za nas. Allah pravi:
„…Sodstvo (zakonodaja, predpisovanje zakonov ipd.) pripada le Allahu. On je zapovedal, da častite samo Njega. To je edina prava vera, a večina ljudi tega ne ve. [12:40]
„…On v Svojem vladanju nima partnerja…“ [18:26]
Dragi bratje in spoštovane sestre, kakor smo dolžni vzpostaviti zgoraj navedene pogoje in stebre tewhida, smo se dolžni tudi oddaljiti in izogniti vseh vrst širka, pa naj bo to veliki ali mali širk, kajti resnično je širk največja krivica in Allah ga zagotovo ne bo odpustil. Tistemu, ki pade v širk, Džennet postane prepovedan in njegovo prebivališče bo Džehennem:
Allah ne bo odpustil širka (da nekoga smatrate za Njemu enakega); druge grehe pa bo odpustil, komur bo hotel. [4:48]
Muslimani bi se morali zavedati, kaj negira in nasprotuje tewhidu, da bi se lahko zaščitili in obvarovali pred odpadništvom (riddetom).
Tagut
Po šeriatski definiciji je tagut tisto, kar ljudje častijo, čemur se pokoravajo ali sledijo poleg Allaha. To lahko vključuje hudiča, idole, kamne, sonce, zvezde, angele ali celo ljudi. Tudi svetniki, grobovi, vladarji in različni družbeno-politični sistemi spadajo v ta opis.
Ibn Kajjim je rekel: “Tagut je tisto, v čem suženj prestopi mejo v pogledu čaščenja (ma’budin) ali sledenja (matbui’n) ali pokoravanja (mutai’n). Tagut je vsak, pred katerim se sodi mimo Allaha in Poslanca, naj je mir z njim, ali ga častijo mimo Allaha ali mu sledijo brez napotitve od Allaha ali pa se mu pokoravajo v tistem, za kar ne vedo, da je pokornost Allahu. To so vsi taguti sveta. Če razmisliš o njih in razmisliš o stanju ljudi do njih, boš videl, da je večina od njih odstopila od služenja Allahu k služenju tagutom in od pokornosti Allahu in sledenju Njegovega Poslanika, naj je mir z njim, k pokornosti tagutom in sledenju le-tem.« (Ilamul-muewqqi’in)
Torej vsakdo, kogar ljudje častijo poleg Allaha in je hkrati zadovoljen s tem, da ga častijo – ne glede na to ali se ga časti, se mu pokorava, ali sledi v nasprotju s poslušnostjo Allahu in Njegovemu Poslancu, naj je mir z njim – se prišteva med tagute.
V zvezi z današnjimi vladarji muslimanskih držav, za katere mnogi trdijo, da so verniki, je treba poudariti, da se prostovoljno pokoravajo, priklanjajo in sledijo zakonom nevernikov, iz česar se jasno vidi, da niso izpolnili prvega stebra tewhida (kufr v taguta). Pri tem je še hujše to, da ljudem ukazujejo, naj se pokoravajo in sledijo njim in nevernim zakonom, katere so predpisali tako, da so tudi sami postali taguti. Zares je dolg seznam njihovih kufrov, širkov in sovraštva do Allahovega šeriata.
Dejstvo, da termin tagut ne vključuje le zvezd, kamnov in lesenih idolov, temveč tudi ljudi, ki vladajo v nasprotju s šeriatom, je jasno dokazano s Kur’anom in podprto z izjavami naših dobrih predhodnikov (selefu-salih) in klasičnih islamskih učenjakov. Naslednji ajeti dokazujejo, da kdor zavrne Kur’an in sunnet ter da prednost človeškim zakonom ali glasuje za njih ter jih podpira ali pa gre na sodišče, ki temelji na tem, izstopi iz islama (tj. postane odpadnik, nevernik).
Mar ne vidiš onih, ki trdijo, da verujejo v to, kar je bilo razodeto tebi, in v tisto, razodeto pred teboj – pa si vendar želijo tagutske sodbe, čeprav jim je zapovedano, naj ne verjamejo vanj. Šejtan jih želi odpeljati daleč od prave poti! Če jim rečete: ‚Sprejmite Allahovo razodetje in poslanca,‘ ugledaš dvoličneže, ki se naglo odvrnejo od tebe. Kakšni so šele takrat, ko jih zaradi del njihovih rok zadene kakšna nesreča in se ti približajo, zaklinjajoč se: ‚Pri Allahu, želeli smo si le delati dobro in ustvarjati slogo.‘ [4:60-62]
Ta ajet je bil razodet v zvezi z muslimanom, ki je o določenem vprašanju razpravljal z židom. Namesto, da bi iskala tehakum (sodbo) pred Allahom (tako da bi se obrnila na Muhammeda, naj je mir z njim), sta po sodbo odšla k tagutu (Ka’abu ibn Ašrafu). Za to dejanje je ta musliman postal nevernik in odpadnik od islama.
Ibn Kesir je rekel: »…Glede na to, ti ajeti grajajo vsakogar, ki zapusti sodbo Allaha in Njegovega Poslanca, naj je mir z njim, in da prednost neki drugi sodbi, katera je lažna – (oseba, ki presodi po drugem zakonu) se na tem mestu imenuje tagut. To je razlog, zakaj je Allah rekel: ‚…pa si vendar želijo tagutske sodbe…‘…« (Tefsir Ibn Kesir)
Ti ajeti so jasno razglasili nevero tistih, ki po predpis in sodbo ne gredo k Allahovemu razodetju. V ajetih stoji: »…ki trdijo, da verujejo…«, kar pomeni, da ne verujejo. Allah je pojasnil, da je sprejemanje sodbe in zakonodaje od nekoga drugega mimo Allaha in Njegovega Poslanca, naj je mir z njim, kufr (nevera).
Pri tvojem Gospodarju! Ti ne bodo verniki, dokler ne sprejmejo tebe za razsodnika v medsebojnih sporih. Tedaj ne bi našli ugovora proti tvoji razsodbi in bi se povsem pokorili. [4:65]
Zavrnitev in nevera v taguta
Bistveno je, da razglasimo zablodo taguta in ga zavrnemo, se oddaljimo od njega in razglasimo svoje sovraštvo do njega. Nemogoče je, da vernik verjame v Allaha in Ga ljubi, hkrati pa ljubi tudi hudiča ali kateregakoli drugega taguta, ampak mora sovražiti tiste, ki sovražijo Allaha in mora sovražiti vse tagute, kakor nam Allah pravi v Kur’anu na primeru Abrahama, naj je mir z njim:
Abraham in njegovi spremljevalci so vam svetel zgled. Svojemu ljudstvu so rekli: ‚Nič nimamo z vami, pa tudi s tistimi ne, ki se jim klanjate namesto Allahu! Odrekamo se vam, sovražili vas bomo, vse dokler ne boste začeli verovati v Allaha!‘ [60:4]
Prekinili so vezi z njimi in z vsem, kar so častili poleg Allaha ter jih razglasili za nevernike. Prav tako so razglasili svoje sovraštvo do njih, vse dokler ne bo njihovo čaščenje usmerjeno samo k Allahu.
Nemogoče je, da nekdo vztraja pri tem, da je nek tagut musliman. Ne moremo ne-verjeti v hudiča, se oddaljiti od njega, ga sovražiti in razglasiti sovražnost do njega, nato pa vztrajati, da je musliman. Torej moramo narediti tekfir nad njim (tj. razglasimo za nevernika).
Kako lahko nekdo voli za človeka, ki bo predpisoval zakone (torej tak je tagut, kot smo omenili), ali se vključi v parlament in vlado, ki ne vlada po tem, kar je Allah razodel, ko pa nam je Allah ukazal, naj zanikamo, razglasimo svoje sovraštvo do njih ter se oddaljimo od njih?
Taguti zavajajo ljudi in kdor sklene zavezništvo z njimi je daleč zašel. Allah pravi:
Allah je Welijj (Zaščitnik) verujočih, On jih vodi iz teme v svetlobo. Zaščitniki nevernikov pa so taguti: iz svetlobe jih odpeljejo v temo. Ti bodo prebivalci pekla, večno bodo ostali v njem. [2:257]
Tisti, ki verjame v taguta, je preklet in ne bo imel nobene pomoči od Allaha. Kdor taguta prizna kot avtoriteto ali verjame, da je njihova usmeritev boljša od šeriata, ali pa verjame, da posedujejo katerokoli lastnost ali pravico, ki pripada izključno Allahu, potem je nevernik, saj Allah pravi:
Mar ne vidiš onih, ki so prejeli del Knjige? Verjamejo v malike in tagute, o brezbožnikih pa govore: ‚Njihova pot je pravilnejša od poti vernikov.‘ Allah jih je preklel. Temu pa, ki ga On prekolne, ne more nihče pomagati. [4:51- 52]
Veliko število ljudi v preteklosti je častilo tagute, zato so nase izzvali Allahovo jezo ter bili prekleti in celo spremenjeni.
Reci: ‚Ali hočete, da vam povem, kdo je še slabši in koga bo Allah še huje kaznoval? To so tisti, ki jih je preklel, nad katerimi se je razsrdil in jih spremenil v opice in svinje, ter tisti, ki so se klanjali tagutu.‘ [5:60]
Raj je samo za tiste, ki zanikajo taguta, in to je dobra novica za tiste, ki se izogibajo čaščenju taguta. Allah pravi:
Radostne vesti so namenjene tistim, ki ne častijo tagute in ki molijo h Allahu. Zato jih razveseli! Takšni poslušajo Kur’an in sledijo tistemu, kar je v njem najlepšega. Allah jim je pokazal pravo pot, oni so razumni. [39:17-18]
Odgovornost vernikov
Danes taguti dominirajo v vseh državah, kar se jasno vidi v vladarjih, vladah in različnih ustavah, katere so vzpostavljene in vsiljene celemu svetu. Ti režimi so si vzeli pravico predpisovanja zakonov (tj. zakonodajna oblast) in te neverne zakone vsiljujejo ljudem. Na ta način hočejo tekmovati z Allahom v tem atributu, ki pa pripada izključno Njemu. Namesto, da bi se držali Allahovih ukazov z izvajanjem šeriata, ugotavljamo, da ti režimi izvajajo neverne zakone in dajejo prednost ideologijam, kakor je kapitalizem, pred islamom.
Torej, glede na prvi steber našega verovanja, morajo biti zavrnjeni in izničeni tako, da se oddaljimo od njih, verjamemo, da so naši sovražniki, jih sovražimo in jih razglasimo za nevernike.
Potrebno je poudariti, da to ne smejo biti samo izjave našega jezika, ampak moramo to tudi manifestirati z dejanji, saj iman že po definiciji vključuje dejanja.
Ne more priti do kakšnih koristnih sprememb, dokler za muslimane smatramo tiste, ki nasprotujejo namenu našega obstoja in prvemu stebru tewhida. Torej nesposobnost prepoznavanja tagutov kot nevernikov, je napaka v akidi (dogmatiki) in tewhidu, s tem pa so tudi dejanja, ki izhajajo iz tega napačna. Večina “muslimanov“ je sovražnike tewhida sprejela za voditelje in zagovornike islamskega ummeta, zato je ključnega pomena, da glede tega vprašanja spremenimo naša prepričanja, besede in dejanja.
