Assalamu alajkum. V imenu Allaha, Milostnega, Usmiljenega.
Naj vam povem zgodbo o moji poti v islam. Prej sem bil krščanske veroizpovedi. Spominjam se, da sem se kot mlad fant, se pravi v osnovni šoli od 1.-4. razreda, vedno ne strinjal z duhovnikom, ko je govoril o biblijskih osebah. Veliko stvari mi ni bilo jasnih. Tudi Jezusa nisem nikoli priznaval za BOGA. Če sem že šel v cerkev, sem šel zaradi enega in edinega Boga.
In vedno bi na vso moč molil Očenaš v mladosti pa tudi Sveti angel varuh moj. Ob koncu osnovne šole sem se čisto oddaljil od Boga in od vere – krščanske. To me je počasi pahnilo v tavanja v temi.
Vso srednjo šolo sem imel čudne blodnje; izgubljenost, tavanje, iskanje samega sebe, nejevolje… Pri dvajsetih letih sem pa postal malo depresiven in ta depresivnost se je vlekla vse do 24. leta, ko sem doživel rahel živčni zlom. Pri dvajsetih letih sem tudi sklenil, da bom ugotovil, kaj se z mano dogaja, da sem ves čuden. No, prvi korak v raziskovanju sem dosegel pri 24 letih, ko sem doživel rahel živčni zlom in sem se zdravil pri zasebnem zdravilcu. Na kratek rok mi je pomagal. Vendar sem iskal rešitve drugje. V sebi sem vedel pravo rešitev, samo si je nisem upal pokazati zaradi okolice.
Potem sem naletel na dva sihirbaza (človeka, ki se ukvarjata s črno magijo), ki sta me tudi pozdravila smo na kratki rok. No, takrat nisem vedel, da sta – sihirbaza namreč. Potem sem naletel na moža iz Bosne, ki po mojih podatkih pravilno zdravi z rukjo. Še prej sem kupil knjige od g. Zajimovića, ker me je začel zanimati nevidni svet in v islamu je veliko literature na to temo – za nevidni svet sem izvedel prek sihirbazov. Spominjam se, ko sem prvič prišel k možu iz Bosne (Zajimoviću). Oddahnil sem si, ko sem ugotovil, da zdravi tako, kot je pravilno zdraviti s Kur’anom (Koranom). Po nekaj mesecih terapije – ker najbolj lahko sebe pozdraviš z zikrom in dovami (takrat še nisem sprejel islama) – se mi je stanje izboljšalo, ni pa bilo O.K.
Kupil sem si Ku’ran v angleščini. Prvič sploh nisem vedel, da so v Kur’anu tudi biblijske osebe: Noe, Mojzes, Abraham… Ko sem prebral polovico druge sure El-Bekare, se mi je vse poklapalo. Rekel sem si, da tako more biti – to je prav. To je tisto, kar sem „vedel“ oz. iskal kot majhen otrok. Stvari so se mi sestavile kot kocke, ne pa, kot je omenjeno v Svetem pismu, da je, recimo, Bog Mojzesa vzel k Sebi, še preden je videl obljubljeno deželo – to je bil eden izmed kolapsov iz Svetega pisma, ki mi ni šel v račun. Ne spominjam se, vendar mislim, da tega ni zabeleženo v omenjeni suri.
Hm…no, sedaj je druga težava. Ugotovil sem, da je Kur’an resnica. Predstavljajte si, kako mi je bilo, ko sem to vedel in imel notranjo duševno stisko. Ko sva se občasno slišala z g. Zajimovićem, mi je mojo ugotovitev olajšal, ko mi je rekel, da je Kur’an dejansko resnica. Kar olajšal sem si. Rekel sem si: »Še eden k ve.« LOL 🙂
Druga težava je bila, da sploh nisem vedel, da je tako enostavno sprejeti islam. S srcem izgovoriš šehadet (la ilahe illallah, muhammedur-rasulullah; ni drugega resničnega boga razen Allaha in Muhammed je Njegov Poslanec). Tiho sem si tudi rekel, da ko bom sprejel islam v Islamski zajednici (Islamski skupnosti) v Ljubljani, da se bom po tem kmalu oddaljil od njih, ker sem vedel, da tam ne prakticirajo pravega islama. Tako sem čutil. No, potem pa »lejga zlomka« na TV se pojavijo ljudje, ki so trdili, da je v Sloveniji okrog sto družin, ki prakticirajo izvorni islam. Ni mi bilo dvakrat potrebno razmisliti, že sem poklical na uredništvo TV-ja (A Kanal), kjer so predvajali prispevek, ampak nisem dobil nobene pametne informacije, kako stopiti v stik z njimi. Po polurnem iskanju po spletu sem našel Alimovo telefonsko in ga takoj poklical. Takoj me je povabil na Jesenice. Še isti dan sem slučajno vstopil z batom iz Ljubljane v stik, ker sem videl, da prodaja olje iz črne kumine. Vprašal me je, kako je možno, da vem za to olje. Pa sem samo rekel: »Kar tako.«
Povabil me je v ljubljanski mesdžid (naslov: Koprska ulica 2a, Vič), kjer so bili še drugi bratje. Bila je lepa skupinica. Naslednji dan sem se odpravil na Jesenice. Tam je imel predavanje frišni šejh iz Riada. Vprašal me je, če bi izgovoril šehadet in privolil sem. Sam, preden sem izgovoril šehadet oz. med samo izgovarjavo, sem bil zelo zmeden. Šejtan (hudič) me je res privil. Po treh besedah sem končno vse spustil iz srca.
Sedaj se močno trudim prakticirati islam, ker ko enkrat veš, da je islam resnica, se tudi trudiš čuvati in imeti odnos do njega.
