Cilj in razlog stvaritve
Vsak razumen človek bi si moral postaviti tri temeljna vprašanja in za njih vedeti točen in precizen odgovor. To so: odkod prihajam, zakaj živim in kam grem?! Razumljivo je, da človek ni mogel nastati sam od sebe niti ustvariti samega sebe. Ta popolno urejeni kozmos, vse raznovrstne stvaritve, zakoni, katerim so podrejene, in vse okoli nas namiguje na Enega in Edinega Stvaritelja, Mogočnega, Modrega in Znanega, kateri vse z merilom ustvari in odredi. Pravi Vzvišeni: »So ustvarjeni brez Stvarnika ali so sami ustvarili?! Ali so oni ustvarili nebo in zemljo? Ne, vendar nočejo verovati.«(sura Et-Tur, verz 35-36) Vsekakor ima Tisti, ki nas je ustvaril, in nam dal blagosti, katerih ne moremo niti našteti, največjo pravico nad nami in mi največjo obveznost do Njega.
To pomeni, da sta cilj in razlog obstajanja in življenja na temu svetu verovanje, pokornost, predanost in podrejenost našemu Vzvišenemu Stvaritelju, Allahu, subhanahu we te’ala. Vzvišeni pravi: »Džine in ljudi sem ustvaril samo zato, da se mi bodo klanjali.« (sura Ez-Zarijat, verz 56).
Kot rezultat vsega tega sledi povratek Njemu in odgovornost za nalogo, s katero nas je zadolžil, ter po končanju velikega sojenja in presoje sledi nagrada ali kazen. Vzvišeni pravi: »Mar ste mislili, da Smo vas zaman ustvarili in da se ne boste vrnili k Nam?« (sura El- Muminun, verz 115) In pravi: »In bojte se dne, ko se boste vsi vrnili k Bogu, ko bo vsak poplačan po svoji zaslugi in nihče ne bo utrpel krivice.« (El-Bekarah, verz 281.)
Pomen ibadeta in njegovi pogoji:
Ibadet (oboževanje) je ime za vse tisto, kar ima Allah rad in Njegovo zadovoljstvo z našim govorom in našimi deli (vidnimi in skritimi). To je definicija ibadeta, ki jo navaja šejhul-islam Ibn Tejmije. Zahteva podrejenost celega ljudskega življenja tistemu, kar ima Allah, subhanahu we te’ala, rad in kar zahteva, ter izogibanje vsemu, kar je prepovedal. Le na ta način človek izpolnjuje bistvo in cilj na temu svetu in opravičenost svojega prebivališča na njem. Na to namiguje verz: »Džine in ljudi sem ustvaril samo zato, da se mi bodo klanjali.« (sura Ez-Zarijat, verz 56) in le tako se lahko verz razume in razloži.
Za ibadet sta potrebna dva zelo pomembna pogoja:
- a) popolna ljubezendoAllaha, subhanahu we te’ala, njena najvišja stopnja
- b) popolno ponižnostdoNjega in njena najvišja stopnja
Torej ljubezen, ki ne vsebuje ponižnosti in ponižnost, ki ne vsebuje ljubezni, se ne smatra kot ibadet, temveč je ibadet samo tisto, kar v sebi vsebuje popolnost obeh stvari.
Trije so pogoji, da bi se dobro delo sprejelo pri Allahu, subhanahu we te’ala:
- Islam
- Mutabea (sledenje k izvoru Islama)
- Ihlas (iskrenost in delanje del samo zaradi Allaha in samo Allahu)
Vzvišeni pravi: »Reci: ‚Človek sem, kakor vi. Razodeva se mi, da je vaš Bog edini Bog. Kdor si želi lepega sprejema pri svojem Gospodarju, naj opravlja dobra dela, naj moli k edinemu Bogu in naj nima nikogar za Njemu enakega.’« (sura EL-Kehf, verz 110.)
Pomen šehadeta in njegovi pogoji
Z izgovarjanjem šehadeta LA ILAHE ILLALLAH MUHAMMEDUN RESULULLAH človek izraža svojo pripadnost Islamu. Šehadet ni prazno izgovarjanje besed, ampak le- ta vsebuje svoje pogoje in zahteve. Na prvem mestu je znanje na podlagi, katere šehadet izkazuje. Šehadet brez znanja ni koristen niti pravilen, ker kako nekaj priseči, če tega nekdo ne pozna?! Vzvišeni pravi: »Vedi, da razen Gospoda ni drugega boga!« (sura Muhammed, verz 19.) In pravi: »To bodo mogli le tisti, ki priznavajo resnico, tisti, ki vedo!« (sura Ez-Zuhruf, verz 86.)
To usmerja na dejstvo, da cela vera zahteva znanje in spoznanje, ker če tega ni, potem govorimo o slepem verovanju in posnemanju, katero je bilo brez razmišljanja in prepričanja sprejeto od prednikov (verovanje v običaje in predpostavke, verovanje, v katerem šehadet nima svojega pomena). Znanje, ki je nujen pogoj šehadeta, je znanje o našem Gospodarju, Njegovi Edinstvenosti in Popolnosti, prepričanje, da mu nobeden v Njegovih karakteristikah ni niti najmanj enak in da se edino Njemu usmerjajo vse vrste ibadeta. Poleg znanja in spoznanja od pogojev šehadeta so tu še prepričanje, iskrenost, resnicoljubnost, ljubezen, sledenje in negiranje vsega, kar se obožuje poleg Allaha, subhanahu we te’ala.
Šehadet LA ILAHE ILLALLAH je sestavljen iz dveh delov;
- a) negacija,
- b) potrjevanje
Negacija je zanikanje, da katero koli lažno božanstvo, katera ljudje sprejemajo poleg Allaha, Subhanahu we te’ala, zasluži nekakšen ibadet, v kakršni koli obliki ali formi. To je zavračanje, da kdor koli izmed Njegovih stvaritev poseduje neko od lastnosti Allaha, subhanahu we te’ala.
Potrjevanje je pričanje, da samo Allahu, subhanahu we te’ala, pripadajo lastnosti božanstvenosti in popolnosti, kakor tudi tistega, kar On ustvarja, ker edino On ima pravico, da je oboževan in da se Mu dela ibadet.
Drugi del šehadeta MUHAMMEDUN RESULULLAH usmerja na nujnost verovanja, sledenja, privrženosti, podpiranja, obrambe in ljubezni Njegovega resula (poslanca) Muhammeda, salallahu alejhi we sellem, kateri je vestno dostavil ljudem vse objavljeno (od Allaha, subhanahu we te’ala) in v svoji praksi to pokazal in dokazal. Vsi Allahovi poslanci so pozivali v čisti Allahov tewhid, kateri je osnova celokupnega verovanja in delovanja. Vzvišeni pravi: »Niti enega poslanca nismo poslali pred teboj, ne da bi mu razodeli: ‚Razen Mene ni nobenega boga, zato se Meni klanjajte!’« (sura El-Enbija, verz 25.)
Vrste tewhida
V bistvu sta dve področji, v katerih se osnuje tewhid in to: v pogledu znanja in prepričanja z ene in Allahovega prava in naših del v pogledu na Njega, subhanahu we te’ala, z druge strani.
Tewhid znanja in prepričanja
Kar se tiče znanja in prepričanja, se to zgleduje v spoznavanju in verovanju v Allahovo, subhanahu we te’ala, gospodarjenje in oblast (tewhidur-rububijjet) in v Njegove popolne lastnosti in najlepša imena (tewhidul-esmai ves-sifat).
1.) Tewhid gospodarjenja (tewhidur-rububijjet)
Vzvišenega Stvaritelja se spozna v verovanju v Njegovo ustvarjanje vsega, Njegovo oblast, upravljanje, ukazovanje, oskrbo, nadzor Njegovega vladanja življenju in smrti, koristi in škodi, odziva se molitvi nesrečnika, Njemu pripada vsa odredba, v Njegovi roki je vse dobro in On je Mogočen, da naredi, Kar hoče, kakor verovanje v vse drugo povezano za Allahova, subhanahu we te’ala, dela in v vsem tem nobeden z Njim ne sodeluje in nima niti najmanjše udeležbe. Vzvišeni pravi: »Gospodu pripada vse, kar je na nebesih in na zemlji!« (El-Bekarah, verz 284)
2.) Tewhid Allahovih, subhanahu we te’ala, najlepših imen in lastnosti (tewhidul-esmai ves-sifat)
Vzvišeni pravi: »Bog ima najlepša imena, kličite ga z njimi! Izogibajte pa se tistih, ki jih pačijo. Za svoje početje bodo kaznovani.« (El-Earaf, verz 180.)
Ta tewhid se spozna v potrjevanju, da je On Vzvišeni Vsevedni, Vsemogočni, da je On od nekdaj in da večno živi, kateri obdrži druge v življenju, katerega ne obdajata dremež in sanje, kateri vse sliši in vidi, Blagi in Milostljivi, kateri se je nad Aršem povzpel in vso oblast prevzel in da je On Vladar, Sveti, Popolni, kateri vsakega oskrbuje, kateri nad vsem bdi, Silni, Vzvišeni, hvaljen naj je Allah, On je visoko nad tistimi, katere Mu pripisujejo, ter verovanje v Njegove ostale popolne lastnosti in imena, v čemer Mu ni enakega. On je v tem edinstven in nedosegljiv. Pravi Vzvišeni: »Nihče Mu ni enak! On vse sliši in vse vidi!« (Eš-Šura, verz 11) To vrsto tewhida je večina naroda priznala.
Tewhid Allahovega prava in naših del v pogledu Njega, subhanahu we te’ala,
Tewhidul-uluijjet (edinost ibadeta)
Vzvišeni pravi: »Le Tebe častimo…« (El-Fatiha, verz 4)
Tewhidul-uluhijjet (ibadeta) je v bistvu plod omenjenega verovanja in njegov nujni rezultat, kar je večina ljudi ovrgla in porekla, vendar je to cilj življenja in temeljno sporočilo šehadeta. To pomeni, da ves ibadet pripada samo Vzvišenemu Allahu in nikomur drugemu.
Rezultat tewhida
Pravi vernik- mu’min je iskreno obrnjen k Allahu, opredeljen in pokoren Mu, ponižen in skrušen, trden na resnici, po kateri dela in za katero se zavzema in jo širi, ter je potrpežljiv na poti skušnjav v imenu Allaha, subhanahu we te’ala. Tak je iskreno sprejel Vzvišenega Allaha za svojega Gospodarja in svoja dela in vse življenje podredil Njemu. Do predpisov Islama je on poslušen in pokoren, vztrajen približati se Allahu in se boji Njegovega srda. Takšen v vero ne uvaja „novih stvari“, ker se zaveda, da Allah, subhanahu we te’ala, sprejema samo tisto, kar je predpisal svojim sužnjem, nikakor pa ne tistega, kar so oni mimo Njega sebi dopustili. Takšen z vsakim svojim delom na tem svetu želi Allahovo zadovoljstvo in vse podredi Njemu, iskreno dela vse v Njegovem imenu, vse dokler ga Vzvišeni vzljubi in postane zadovoljen z njim. Takšen moli Allaha, subhanahu we te’ala, za vztrajnost na Pravi poti toliko, dokler se z Njim ne sreča.
To je iskrena in resnična vera mimo katere Allah, subhanehu we teala, druge ne sprejema. To je stalna potrditev šehadeta v delu in to je pot Allahovih poslancev na čelu z njihovim pečatom Resulom Muhammedom, salallahu alejhi we sellem, pot iskrenih šehidov in dobrih Allahovih, subhanehu we teala, sužnjev.
Realizacija šehadeta v praksi
Oboževanje (ibadet) samo enega in edinega Allaha, subhanahu we te’ala.
Vzvišeni Allah pravi: »Niti enega poslanca nismo poslali pred teboj, ne da bi mu razodeli: ‚Razen Mene ni nobenega boga, zato se Meni klanjajte!’« (sura El-Enbija, verz 25)
Predanost Allahu, subhanahu we te’ala.
Vzvišeni pravi: »In ko mu njegov Gospodar ukaže: ‚Bodi predan,‘ odgovori: ‚Predan sem Gospodarju svetov.‘ Abraham je predpisal vero svojim sinovom – kot tudi Jakob – rekoč: ‚Sinovi moji, edini Bog vam je izbral pravo vero. Ne umrite drugače kot v popolni predanosti.’« (El-Bekarah, verz 131-132)
Izogibanje šejtana
Vzvišeni pravi: »Vsem ljudstvom smo poslali poslance. Klanjajte se edinemu Bogu in ogibajte se satana.« (sura El-Nahl, verz 36.)
Sledenje Allahovemu zadovoljstvu
Vzvišeni pravi: »Od Gospoda prihaja svetloba in jasna beseda Knjige, s katero Gospod usmerja na pravo pot rešitve tiste, ki Ga želijo zadovoljiti. Po svoji volji jih rešuje iz teme v svetlobo, tako jim kaže pravo pot.« (El-Maida, verz 15-16)
Sledenje poslanika
Vzvišeni pravi: »Vsakega poslanca smo poslali zato, da bi se mu po Gospodovi zapovedi pokorili.« (En-Nisa, verz 64)
Obračanje k Allahu v sporih
Vzvišeni pravi: »Končna razsodba pripada le Gospodu. On je zapovedal, da se klanjajte le Njemu.« (Yusuf, verz 40)
Vzpostavljanje vere brez razhajanj
Vzvišeni pravi: »Predpisujemo vam isto vero kakor Noetu in isto, kot jo razodevamo tebi. Tu so vse zapovedi Abrahamu, Mojzesu in Jezusu: ‚Izpovedujte pravo vero in ne razhajajte se!’« (Eš-Šura, verz 13)
Poziv v Islam
Vzvišeni pravi: »Reci: ‚Ukazano mi je, naj se klanjam samo Gospodu in da nimam nikogar za Njemu enakega. K Njemu kličem in k Njemu se vračam.’« (Er-Raad, verz 36).
