Sufizem in Islam

0

V času Poslanca, s.a.w.s., niso zabeleženi termini: sufija, tesawwuf, tekija itd. Vse so to imena in termini, ki so nastali po njegovi smrti.

»Sufijski tarikat« je na začetku bila šola, ki se je skoncentrirala na misli in smernice učenjaka, ki ima posebno metodo v usmerjanju učencev k izpopolnjevanju znanja in prakse. Ko so se pojavili ti tarikati, so v začetku bile samo šole duhovnih, moralnih in metodoloških smernic. Njihova učenja niso bila v nikakršni kontradiktornosti z akaidskimi (doktrina) in šeriatskimi (zakon) predpisi. Razlika je bila samo v načinu iskanja znanja in iskanja učenjakov do poti Resnice, kot tudi moralnega izpopolnjevanja – kar se je kasneje popolnoma vse izkrivilo.

Sufije in derviši so svetovno znani po: umikanje v samoto, odhajanje na osamljena mesta, celibat, nedelo in lenarjenje, potrošnja cigaret in alkohola, puščanje brkov, a britje brade, pisanje zapisov (za zaščito), hukanje, skakanje, tresenje, plesanje, prebadanje telesa z železnim predmetom, kult mrtvecev in grobov. Opazili bomo, da je ves ta »sufijski nauk« prevzet od krščanskih svečenikov, hindujskih brahmanov, budističnih menihov itd., a nikakor od Poslanca, s.a.w.s., in njegovih ashabov (družabnikov), r.a.! Omiljena mesta sufijov so grobovi njihovih pobožnjakov. Znano dejstvo je, da je po islamskem svetu najbolj razširjena oblika širka (delo, ki avtomatsko človeka vrže ven iz religije Islama – postane nevernik) prav pri grobovih (pri njih nekateri sufiji pozivajo mrtvega šejha, naj jim da porod, oskrbo, dež, srečo, uspeh, molijo šejha, naj zaprosi Allaha za blagoslov itd.).

Allah, s.w.t., o takih pravi v Kur’anu: »Namesto Allahu se klanjate malikom in si marsikaj izmišljate. Vaši maliki vam ne morejo priskrbeti nobene hrane. Allaha prosite za hrano, Njemu se klanjajte in Njemu bodite hvaležni! K Njemu se boste vrnili!« (29. sura, 17. ajet)

»Iskrena izpoved vere je tvoj dolg do Allaha. On bo razsodil tistim, ki si izbirajo še druge zaščitnike, govoreč: ‘Klanjamo se jim le zato, da bi nas še bolj približali Allahu.’ Allah nikdar ne bo pokazal prave poti lažnivcu in neverniku« (39. sura, 3. ajet)

Šejhul-islam Ibn Tejmijje, rhm., pravi: »Fanatizem in pretiravanje je karakteristično za dve skupini islamskega ummeta (ljudstva): za en del zablodelih šiij, ki poslancem in imamom iz ehlul-bejta (družine Muhammeda, s.a.w.s.) pripisujejo Allahovo, dž.š., lastnost uluhijjeta (oboževanja), kot je tudi za del nevednih sufij, ki prav tako gojijo podobno prepričanje o Allahovih poslancih in dobrih ljudeh. (Poglej Medžmu’ul-fetawa, 1/66.)

Šejhul-islam Ibn Tejmijje, rhm., pravi: »Izmišljanje nepravilnih ibadetov (načinov čaščenja), ki imajo v sebi primesi širka in podobno, je specifika kristjanov in tistih, ki so se zgledovali po njih, kot so deviacijski pobožnjaki in sufije. Izmišljanje nepravilnih prepovedi/tahrimatov, kar je specifika Judov in deviacijskih fakihov in pravnikov, ki so se v tem zgledovali po njih (Judih)!« (Poglej Medžmu’ul-fetawa, 1/87.)

Šejhul-islam Ibn Tejmijje, rhm., pravi: »Pri deviacijskih sufijah bolj dominira želja po poslušanju pesmi in stihov kot želja po poslušanju Kur’ana in zikra!« (Poglej Medžmu’ul-fetawa, 2/43.)

Šejhul-islam Ibn Tejmijje, rhm., pravi: »Veliko število sufij zavrača razum in ga smatra kot nizkega in nevrednega. Mislijo tudi, da se visoka stanja in stopnje ne dosežejo z razumom, ampak z njegovim izginotjem in izgubo. Sprejemajo in potrjujejo stvari, katere zdrav razum nikoli ne bi sprejel in pogosto hvalijo opitje in zanos…« (Poglej Medžmu’ul-fetawa, 3/338.)

Nekateri od najbolj znanih sufijskih tarikatov:

  1. Kadirijski tarikat: Pravijo, da je osnovalec Abdul-Kadir el-Džejlanij, ki je umrel 1166. leta. Bil je v Perziji, Iraku in Bagdadu, kjer je tudi vkopan. Šejh Abdul-Kadir el-Džejlani, rhm., je zelo daleč od tistih, ki se mu pripisujejo (kot njegovi posnemalci), kot je Jezus, a.s., daleč od tistih, ki ga obožujejo kot Allaha, dž.š.! Danes jih je največ v Siriji, Turčiji, v nekaterih delih Afrike, veliko jih je v Kamerunu, Kongu, Mavritaniji in Tanzaniji. Nekaj jih je tudi v Kavkazu, Čečeniji in v nekaterih dleih Rusije.
  2. Rufa’ijski tarikat je povezan z Ebul-Abbasom Ahmedom el-Ruda’ijem, ki je umrl leta 1182 v Basri. Ruda’ije so znane po tem, da se prebadajo s sabljami. Imajo nekatere skupne lastnosti s šiiti, kot so: verovanje v Džaferov kitab, verovanje v dvanajst imamov, verovanje, da je trinajsti imam Ahmed er-Rufa’i, jokajo na dan ašure. Ta tarikat se je podelil na tri sekte: bazije, melekije in hubejbije. Danes jih je največ v Egiptu, Siriji, turški Anadoliji, vzhodni Evropi, Kavkazu in tudi Severni Ameriki.
  3. Bedevijsko-ahmedijski tarikat je povezan z Ahmedom el-Bedevijom, ki je rojen v neki šiitko.iranski družini, a umrl je 624. hidžretskega leta v Iraku, kjer je tudi pokopan in njegov grob vsako leto obišče čez 3 milijone bedevij-ahmedij. Njihovo učenje je okuženo z mnogimi malikovanji in novotarijami, od katerih je Islam popolnoma čist. Obstajajo v Eguptu, a tudi v nekaterih delih Evrope. Tarikat se je podelil na šestnajst sekt.
  4. Šazilijski tarikat je povezan z Ebul-Hasenom el-Šazilijem, ki je umrl 1258. leta. To je eden od večjih sufijskih tarikatov. Danes so razširjeni po severni Afriki, Egiptu, Keniji, Tanzaniji, Bližnjem vzhodu, Šrilanki, kot tudi zahodni in Severni Ameriki.
  5. Mevlevijski tarikat je povezan z iranskim pesnikom Mevlanom Dželaluddinom er-Rumijem, ki je umrl leta 1273 in pokopan je v Konji. Največ jih je v turški Anadoliji, Siriki in Severni Ameriki. Znani so kot vrteči derviši, ker se, ko opravljajo zikr, vrtijo v krogu!?

  1. Nakšibendijski tarikat je povezan z Behauddinom Nakšibendijem iz Buhare, ki je umrl leta 1390. največ jih je v centralni Aziji, Iranu, Kavkazu, severozahodni in jugozahodni Kitajski, Indoneziji, Indiji, Turčiji, Evropi in Severni Ameriki.
  2. Bektašijski tarikat je povezan z hadži Bektašom iz Horosana, ki je umrl leta 1338. Za ta sufijski tarikat so značajne šiitske ideje, prepričanja in dejstva. Nahajajo se po turši Anadoliji, Albaniji in Ameriki.
  3. Ni’imetullah tarikat je povezan z Nuruddinom Muhammedom Ni’imetullahom, ki je imrl leta 1431 v mestu Mehan, blizu Kermana v jugozahodnem Iranu. Največ jih je v Iranu in Indiji.
  4. Tidžanijski tarikat je povezan z Abbasom Ahmedom b. et-Tidžanijem, alžirskim berberom, ki je umrl leta 1815. Iz Alžirije so se širili proti jugu in Sahari, kot tudi proti zahodnem in centralnem Sudanu, Egiptu, Senegalu, zahodni Afriki in severni Nigeriji. Obstajajo tudi v zahodni in Severni Ameriki.
  5. Džerrahijski tarikat je povezan z Nuruddinom Muhammedom el-Džerrahom iz Istanbula, ki je umrl leta 1720. Največ jih je v Turčiji, obstajajo pa tudi majhne skupine v zahodni in Severni Ameriki.

 

Ker je nam najbližje Bosna, bomo omenili tarikate, ki so tam prisotni:

– Nakšibendijski tarikat: Sarajevo, Visoko, Busovača, Fojnica, Bilalovac, Milodraže, Merdani, Gorica, Kakanj, Zenica, Ričica, Tešanj, Travnik, Mostar, Tuzla, Gornja Tuzla, Olovo, Živinice, Kladanj, Banovići, Gračanica pri Tuzli, Zvornik, Ključ, Bužim, Cazin.

– Kaderijski tarikat: Sarajevo, Travnik, Pazarić.

– Rufa’ijski tarikat: Sarajevo, Vareš, Srebernik.

– Šazilijski tarikat: Tuzla – Dubrave.

(Poglej: ”Pregled mjesta održavanja zikra u BiH”, časopis ”Kelamul-Šifa”, št. 9, pomlad 2006)

Kar se tiče Sandžaka, ni zabeleženo, da kjerkoli danes v njem obstaja živa tekija, ki bi imela svoje korenine iz preteklosti, in da ne obstaja nek organiziran tarikat, ki bi imel svoje korenine iz preteklosti. Področje Sandžaka so zavzele džamije! Obstajali so nekateri poskusi posameznikov, ki so želeli nanovo formirati nekatere tekije in tarikate (še posebej v Novem Pazarju), a jim (na srečo) ni uspelo. V preteklosti so taki tarikati obstajali v Sandžaku, saj se to občuti po grobih, ki so jih pustili za sabo.

Sedaj, ko smo ti odgovorili na to, da sufije nimajo nikakršne veze z Islamom in da njihove deviacije celo nasprotujejo islamskemu učenju, moramo omeniti še, katera je prava pot v Islamu, ki vodi do odrešenja:

Edini pravilni tarikat – smer

Edini pravilni tarikat je tarikat in smer ehli-sunneta wel-džema’ata, ki predstavlja pravilno sledenje potrjene prakse Allahovega Poslanca Muhammeda, s.a.w.s., javno in tajno, v notranjosti in zunanjosti, v sledenju poti prvakov te vere.

Privrženci tarikata ehli-sunneta wel-džema’ata se držijo oporok zadnjega Allahovega Poslanca, s.a.w.s., ki je rekel: »Strogo se držite mojega sunneta (prakse), kot tudi sunneta pravoverno napotenih kalifov po meni (moji smrti); čvrsto se držite tega in zgrabite za to s svojimi podočniki! Strogo se čuvajte izmišljotin (v veri), ker je vsaka izmišljotina novotarija, a vsaka novotarija vodi v Ogenj!« (Sahih: Ebu Dawud, Tirmizi, Ibn Madže, Ahmed) Izrekel je tudi naslednje: »Kdor bo uvedel v to našo vero novo stvar, ki ni od nje (vere), to delo mu ne bo sprejeto.« (Buhari in Muslim)

»A zatem resnično je najboljši govor Allahova Knjiga in najboljša pot je pot Muhammeda, a najhujše stvari so novotarije, a vsaka novotarija je zabloda, a vsaka zabloda vodi v Ogenj.« (Nesai)

Privrženci tarikata ehli-sunneta wel-džema’ata vedo, da je najbolj vreden govor – Allahova, dž.š., Knjiga in da je najboljša napotitev – napotitev Muhammeda, s.a.w.s. Oni dajejo prednost Allahovim, dž.š., besedam nad bilo katerim drugim govorom in dajejo prednost sunnetu in praksi Muhammeda, s.a.w.s., nad bilo katero drugo in drugačno prakso! Zaradi tega se imenujejo tudi ehlul-Kur’an (ljudstvo Kur’ana) in ehli-sunnet (ljudstvo sunneta – prakse Muhammeda, s.a.w.s.)!

Z ehli-džema’atom (ljudstvom skupnosti) se imenujejo zaradi tega, ker se držijo idžma’a ashabov in vse sunnetske uleme po njimi in zaradi tega ker so bili to prvi čuvarji džema’ata (skupnosti) Muslimanov in oni so pripravljeni umreti zanj in ga braniti od napadov nevernikov, za razliko od vseh ostalih novotarijskih skupin, ki so najbolj prepoznavne po tem, da redno udarjajo po džema’atu Muslimanov, da se delijo na razne frakcije in skupine in tako pogosto s svojo prakso pomagajo nevernikom v boju proti Muslimanom!

Ehli-sunnet wel-džema’at preverja sebe, a tudi vse druge, skozi lupo Kur’ana, sunneta in idžma’a in vse, kar je v skladu z omenjenim, sledijo, a proti vsem, kar je v kontradikciji, se pa borijo.

Ehli-sunnet wel-džema’at so tisti, ki zahtevajo, da se dela dobro, a da se odvrača od zla, kot šeriat to zahteva. To so tisti, ki smatrajo, da se bodo hadždž, džihad, džume in bajram-namazi opravljali za emirji – naj bodo dobri ali slabi.

Ehli-sunnet wel-džema’at so čuvarji džamijskih džema’atov in na svojo vero gledajo kot na nasvet. Vedno se zavedajo Allahovih, dž.š., besed: »Verniki so kot čvrste zgradbe, od katerih se deli medsebojno podpirajo!« ali: »Verniki so kot eno telo. Ko zboli en njegov organ – vsi ostali organi trpijo od povišane temperature in nespečnosti!«

Ehli-sunnet wel-džema’at zahteva od Muslimana potrpežljivost v skušnjavah in problemih, kot tudi hvaležnost v uživanju; zahteva zadovoljstvo z Allahovim, dž.š., kada’ in kaderom – usodo in odredbami!

Ehli-sunnet wel-džema’at pozivajo k visoki moralnosti in k dobrim delom in ne pozabljajo besede Poslanca, s.a.w.s., ki je rekel: »Najbolj izpopolnjenega in najlepšega imana (verovanja) so tisti, ki so najlepšega obnašanja in ahlaka!«

Ehli-sunnet wel-džema’at pozivajo na ohranitev družinskih vezi in da daš tistemu, ki tebi ne daje, da oprostiš tistemu, ki ti je zulum (krivico) storil, da si pokoren svojim staršem, da ohranjaš dobre odnose s sosedi, da si dober do sirot, siromakov, potnikov, sužnjev…

Ehli-sunnet wel-džema’at prepoveduje aroganco, delanje krivice, nasilja, zuluma drugim – s pravico ali brez nje!

Torej, ehli-sunnet wel-džema’at so ljudje, ki sledijo Kur’an in sahih(verodostojni)-sunnet, kot so ga sledile in tolmačile prve generacije Islama (selef), a ne kakor ga tolmačijo in prakticirajo tisti, ki niso selef tega ummeta.

Upamo, da smo ti odgovorili na vprašanje.

Pustite odgovor

Your email address will not be published.