OD ATEIZMA DO ISLAMA – sestra sprejela islam

Moja izpoved

Bism’Allah Al-Rahman Al-Rahim!
Esselamu ‚alejkum!

Rada bi z vsemi vami delila svojo zgodbo o moji spreobrnitvi v islam, v kateri mi je pokazal nove in že pozabljene spektre v mojem življenju ter me usmeril na boljšo, bolj moralno in bolj zdravo življenje.
Rojena sem bila v (uradno registrirani) katoliški družini, kar pomeni, da sem bila krščena, hodila k verouku še kot predšolski otrok in naredila prvo obhajilo. Tu nekje pa se je vse tudi ustavilo. Zakaj?

1.Ko sem bila v drugem razredu osnovne šole, je vzgojiteljica vprašala razred, kako je nastal svet. Jaz sem naglas rekla, da ga je ustvaril Bog, kar je povzročilo vsesplošen krohot v razredu, mene pa je preplavil sram. K verouku me je spodbujala stara mama, ko pa smo se preselili, ni več imela tega vpliva name. Kar je še en razlog k mojemu ‚pozabljanju‘ vere in Boga.
V svojem sedemnajstem letu sem začela hoditi z muslimanom (kateri je bil to bolj po imenu, saj je navsezadnje tudi pil alkohol in jedel svinjsko meso, o islamu pa ni vedel kaj preveč). Ravno tako njegovi starši in sestra. Najino druženje oz. veza je trajala približno tri leta, v katerih so se mi velikokrat porodila različna vprašanja glede islama, na katera žal nisem dobila zadovoljivih odgovorov.
Moj pokojni dedek je bil musliman iz Bosne in Hercegovine, ampak ga nikoli nisem imela priložnosti spoznati. To dejstvo pa je vseeno bil delen razlog mojega zanimanja.
Močan razlog za mojo spreobrnitev je bil aprila 2004, ko sem šla prvič v Združene države Amerike. Tam sem spoznala nekega Črnogorca, čigar brat je imam. On je prvi musliman od vseh, kar sem jih spoznala, kateri mi je znal odgovoriti na vsa moja neskončna vprašanja. Ko sem se vrnila v Slovenijo, sem postavljala veliko vprašanj tudi gospe, katera me je kasneje (po moji spreobrnitvi) tudi spoznala z ljubljansko versko skupnostjo.
Isto poletje sem dopust preživela na črnogorski obali z dvema prijateljicama, kjer se nam je pridružil ‚brat‘ iz ZDA, saj gre tja vsako leto na dopust, v svoj rodni kraj. Imela sem priložnost videti ‚prave‘ mošeje, slišati klic k molitvi ob času molitve in spoznati pravila iz šerijatskega načina življenja. V času našega skupnega dopusta sem od njega dobila v poklon tri knjige (‚Svećenikov put u Islam‘, ‚Dijalog sa prijateljem ateistom‘ in ‚Žene između šerijatskog i svetovnog prava‘), katere še danes rada prebiram. Najbolj pa sem se poglobila v zadnjo knjigo, in sicer v poglavje o poligamiji, ker je bilo v moji glavi polno nejasnosti v zvezi s to temo.
Skratka, bolj ko sem čitala, več stvari me je zanimalo, vsak odgovor je dal novo vprašanje…
V tistem obdobju je v meni naraščal nemir, dostikrat sem bila nerazpoložena, nisem mogla biti dalj časa na enem mestu, služba me ni zadovoljevala … bila sem nesrečna, saj se mi je življenje zdelo brezupno, nesmiselno…nisem vedela, v čem bi bilo bistvo obstoja. Službe sem menjavala pogosto. Pet let zapored sem delala kot natakarica in v tem času zamenjala okrog 13 različnih lokalov, barov, restavracij in pubov. Že nekaj let pa sem imela željo, da bi šla delat na čezoceansko ladjo. Ko pa sem spoznala ‚brata‘ Črnogorca, sva se dogovorila, da pridem v ZDA, kjer mi bo na začetku pomagal znajti se in poskusiti živeti na popolnoma drug način v drugi državi. Ko sem prišla tja, so se mi zgodile take bistvene in prelomne stvari, na račun katerih sem začela spoznavata Allaha s.w.t. in Njegovo milost, kar je dodatno povečalo moje zanimanje o islamu. Verjetno ne bi bilo isto, če ne bi ‚brat‘ znal odgovoriti na vsako moje vprašanje na logičen, razumljiv način … in mi pokazal veliko mero človečnosti in dobrosrčnosti.
Celih 11 mesecev, katere sem preživela v ZDA, je bilo zame obdobje učenja, odraščanja in razvijanja v drugačno osebo. Spoznala sem veliko ‚sester‘ muslimank iz različnih držav sveta: Kenija, Gvineja, Senegal, Gambija, Sierra Leone, Gvajana, Pakistan, Združeni Arabski Emirati in tudi Afro-američanke …
Presenečena sem bila, ko mi je prestopila Kolumbijka, katera se je tudi močno zanimala za islam. Povedala mi je, da je že sama prebirala Koran v španščini, ampak je želela slišati podrobnosti od mene. Opazila je, da sem drugačna, saj sem navsezadnje hodila okrog pokrita, še posebej pa je bila pozorna na naglavno ruto. Velikokrat sem sedela v parku in brala knjige, kar je tudi ujelo njeno pozornost. Knjige, katere sem predelala, so bile iz različnih vidikov življenja tako, da sem že imela določeno znanje, klanjala pa sem še zmeraj samo s prvo koransko suro (Al- Fatiha). Sama, brez mentorja, sem se učila razlik v vsakdanjem življenju med muslimani in neverniki, za kar je bilo potrebno veliko samodiscipline in potrpljenja. Hvala Allahu s.w.t., da sem imela v bližini potrpežljive ‚sestre‘ muslimanke, katerim sem še danes hvaležna, da so si vedno vzele čas zame, me naložile s knjigami, katere sem dobesedno ‚požirala‘ in me tudi sproti opominjale za moja dejanja in obnašanje. Pomagale so mi oblikovati se.
Nakar je napočil težko pričakovani trenutek vrnitve v rodno Slovenijo in k moji družini. Moji mami sem že prej povedala, da sem se odločila za islam kot pravo pot v življenju, ampak sem še pred pristankom letala snela naglavno ruto, da ne bi prišlo do šoka.
Mislim, da je moja okolica mene spremenjeno lažje sprejela kot jaz njih, saj sem na čisto vse stvari začela gledati z drugačnega zornega kota. Morali so se prilagoditi dejstvu, da sedaj ne popijem niti kapljice alkohola več – ne samo to, ne uporabljam parfumov z vsebnostjo alkohola in jem hrane, v kateri bi se nahajal, ne mislim delati z njim, kupovati ga nikomur, kaj šele natočiti ga. Čeprav sem slišala kar nekaj opazk, da pretiravam, ampak vem, da imam prav.
Prav tako, kar se tiče svinjskega mesa. V Sloveniji obstaja veliko vrst hrane, v katerih se svinjina ‚skriva‘ v različnih oblikah: gumijasti bonboni (Haribo), že pripravljeni pudingi s smetano … pod sestavinami je zavedena kot želatina. No, pa da o paštetah ne govorimo. Imamo puranje paštete, katere vsebujejo slanino.
Kakorkoli obrnem kar se hrane tiče, to vse sploh ni pomembno toliko kot obnašanje samo. Moji bližnji in prijateljice so se že navadili, da ne prenašam preklinjanja. ‚Greh ne gre v usta, ampak iz njih‘. Velikokrat jih opominjam, ker ne maram vulgarnosti v svoji bližini. Tudi vsaka tema ni za moja ušesa in se dogaja, da moram začeti govoriti o čem drugem. Ušesa so delikatna zadeva, saj jih težko zapreš pred ‚strupom‘, katerega znajo besede povzročiti, pogled pa lahko vedno odvrneš od tistega, kar ni za tvoje oči.
Po pridružitvi Islamski skupnosti v Ljubljani, moram priznati, da me je skupnost lepo sprejela. Verjetno pa bo še nekaj vode preteklo, preden ne bom več ‚tista Slovenka, ki je prestopila v islam‘, ampak ‚sestra muslimanka‘. Včasih se še dogaja, da me iz skupnosti kdo pokliče po slovenskem imenu, na kar jih opomnim, saj navsezadnje si bom ime tudi uradno spremenila.

Z Allahovo s.w.t. pomočjo mi bo uspelo k dobri, zdravi in moralni poti dalje in mogoče bom za zgled tudi komu drugemu. Vem pa, da bo potrebno še veliko truda in odrekanja, da dosežem pravi cilj.

Allah s.w.t. ve najbolje!

Esselamu alejkum wa rahmetullah wa barakatuh!