KRITIČNI POGLED NA RECITIRANJE MEVLUDA

Ljubezen do Poslanika, Božji mir z njim, je del imana (verovanja), sovraštvo Poslanika, Božji mir z njim, je kufr (nevernost) in nifak (dvoličnost). Iman vernika ne bo popoln vse, dokler vernik ne izpolni svoje ljubezni do Poslanika, Božji mir z njim, bolj kot do svojega premoženja, otrok in tudi samega sebe, kot je to rekel Poslanik, Božji mir z njim, Umeru b. Hatabu.

Kaj pomeni ljubezen do Allaha in Njegovega Poslanika, Božji mir z njim, ter kakšni so znaki te ljubezni?

Allah nam je razložil kakovost te ljubezni in nas usmeril na njene znake s sledečim ajetom (verzom): »Reci, če ljubite Allaha, potem sledite meni in vas bo vzljubil Allah ter vam odpustil vaše grehe – Allah je resnično tisti, ki odpušča in ki je milosten.« (Ali Imran/ Amramova družina, 31)

Razlog objave omenjenega ajeta navaja Ibn Džerir Et Taberi v svojem tefsiru: »Omenjeni ajet je objavljen ob dogodku, ki je vezano za eno izmed arabskih plemen, ki je trdilo: »Mi ljubimo Allaha!«, pa je Allah ukazal Svojemu Poslaniku, Božji mir z njim, naj jim reče: »Potem sledite meni, ker je to znak resničnosti vaših besed.« (Tefsir Taberi, 6/322)

Pravi šejh Abdurrahman El Sadi v svojem tefsiru na strani 105: »Omenjeni ajet je tehtnica, s pomočjo katere vrednotimo tiste, ki iskreno ljubijo Allaha in tiste, ki imajo ljubezen samo na jeziku.«

Slediti Poslaniku, Božji mir z njim, je znak človeške ljubezni do Allaha

Allah je postavil, da pomeni slediti Poslaniku, Božji mir z njim, in tistemu, v kar on poziva, način kako priti do Njegove ljubezni in zadovoljstva. Z druge strani je nemogoče priti do Allahovega zadovoljstva, ljubezni in nagrade, razen na način, da sprejemamo in prakticiramo tisto, kar nam je prinesel Njegov Poslanik, Božji mir z njim, od Kur’ana in Sunneta; z izvrševanjem njegovih ukazov, in opuščanjem tistega, kar je prepovedal. Bistvo ljubezni do Allaha in Njegovega Poslanika, Božji mir z njim, to vsebuje.

Kar je čudno, je dejstvo, da veliko ljudi (ki jih ni malo, naj Allah usmeri nas in njih) izkazuje svojo ljubezen do Poslanika, Božji mir z njim, na način proslavljanja, veseljačenja, z različnimi ilahijami, zikrom, muziko… Čeprav je omenjeno, če ne ravno širk, v najmanjšo roko haram. In v tem se pretirava, čeprav to ni v skladu z islamskimi predpisi. Gredo celo tako daleč, da tiste, ki jih ne podpirajo v teh dejanjih, okličejo kot osebe, ki ne ljubijo Poslanika, Božji mir z njim, kar je očitna laž, nepravičnost in zavajanje ljudi. Spremenili so standarde, tako da se posmehujejo sunnetu Poslanika, Božji mir z njim, ter prinašajo krivico svojim bratom v veri, ker so izmišljotino v veri postavili kot sunnet, slabo so spreobrnili v »dobro«, laž pa želijo prikazati kot »resnico«.

Ali obstaja nova stvar v veri, ki je lepa in hvale vredna, ter ali obstaja nova stvar v veri, ki pa ni dobra in ni hvale vredna?

Vedi, dragi brat, da novotarije v veri delimo na tri vrste:

– Novotarija v jezikovnem smislu (Bid’a lugavijja): To je vsaka stvar, ki je nova, ki je nenadoma izumljena, ni pa obstajala pred tem. Na primer avto, ura, računalnik…

– Novotarija v pravem pomene (bid’a hakikijja): To je vsaka nova stvar, ki se pripisuje veri, ki pa nima svojega temelja v veri, človek pa se na ta način skuša približati Allahu. Omenjene novotarije veljajo izključno samo za ibadet (obrednost).

– Odvečna novotarija (bid’a idafijja): To je stvar ali pojav, ki je v osnovi utemeljen, vendar pa se počne kot običaj, ki nima utemeljitve, ki je napačen, in ni v skladu s šeriatom, kot na primer zikr z nenehnim ponavljanjem besed »Allah, Allah, Allah« ali »Hu, Hu, Hu…« in podobno.

Nas predvsem zanima druga vrsta in vprašanje, ali je lahko novotarija dobra ali slaba. Kur’anski in sunnetski dokazi jasno kažejo, da so te vrste novotarije lahko mekruh (neprimerne), včasih pa tudi prepovedane. Allah ne bo sprejel nobenega dejanja ibadeta (molitev, salaat, zikr…), ki nima svojega temelja v šeriatu, ter svojega točno določenega načina izvajanja, prostora in števila. Nekateri izmed teh dokazov so:

Hadis zabeležen od Aiše, da je Poslanik, Božji mir z njim, rekel: »Kdor vpelje nekaj novega v našo vero, kar ni njen del, se to zavrača!« (Mutefekun alejhi)

Hadis zabeležen od El Irbada b. Sarija, da je Poslanik, Božji mir z njim, rekel: »Držite se mojega sunneta in sunneta mojih častnih halifov in trdno se jih držite ter ognite se novotarijam, ker je vsaka novotarija zabloda.« (Tirmizi, hasen-sahih) Besede »vsaka novotarija je zabloda« imajo splošni karakter in se nanašajo na vse novotarije, male in velike, naj se nanašajo na jezik, telo ali prepričanja.

Hadis zabeležen od Džabira, da je Poslanik, Božji mir z njim, rekel: »In resnično je najboljši govor Vzvišenega Allaha, najboljša usmeritev pa je usmeritev Muhammeda, Božji mir z njim, najslabše stvari pa so novotarije, ker je vsaka novotarija zabloda.« (Muslim)

Besede Allaha: »Danes sem vam vašo vero izpopolnil in blagodat do vas dopolnil, in zadovoljen Sem, da je vaša vera islam.« (El Maida/ Miza, 3) Islamska vera je popolna, ampak z dodajanjem postane kaj drugega, kot npr. pomanjkljiva in nepopolna.

Imam Malik je rekel: »Kar ni bilo v tistem času vera (v času Muhammeda, Božji mir z njim), tudi danes ne sodi v vero.« In rekel je še: »Kdor pravi, da vera ni popolna, se je zlagal na Muhammeda, Božji mir z njim, da ni izpolnil svojega poslanstva.«

KDO SI JE PRVI IZMISLIL IN ZAČEL PRAKTICIRATI MEVLUD

Zgodovinske knjige islama potrjujejo, da so prvi, ki so izmislili slavje in mevlud ob rojstvu Poslanika, Božji mir z njim, šiiti Fatimi – Batini, ki so v džamije in mesdžide prinesli veliko število novotarij in izmišljotin. (el Hutat el Makrizijje, str. 432)

Mufti dijaril masrijeh, šejh Muhammed Behit el Meti’ai v svoji knjigi »Ahsenul kelami fima jete’alleku bil sunneti vel bid’atiminel ahkami« str. 57 odgovarja na vprašanje o stališču islama do svečanosti ob rojstvu Poslanika, Božji mir z njim, »mevluda« pravi: »Prvi, ki so si izmislili in v praksi tudi izvajali proslavo ob rojstvu Poslanika, Božji mir z njim, in učenja mevluda, so fatimijski (šiitski) kalifi, prvi izmed njih je El Muizz Lidinillah. Potoval je iz Magriba (Maroko, Alžir, Tunis) v Misr (Egipt), v mesecu ševalu 361. h. V Kairo je vstopil v mesecu Ramadanu, kjer so si izmislili šest mevludov: mevlud za Poslanika, Božji mir z njim, za Alija, Fatimo, Hasana, Huseina in za trenutnega kalifa. To so prakticirali vse do prihoda El Efdala b. Emiril Džujuš. Za časa El Amira Biahkamilah pa je ta praksa, katero so ljudje že skoraj pozabili, ponovno oživela.

ALI IMA MEVLUD PODPORO V KUR’ANU IN V SUNNETU?

Pravi imam Tadžuddin Amr b Ali El Lahmi El Fakihani (654 – 734 h./ pravnik malikijskega mesheba in pisec zelo znanega dela »Šerhul fakihani aler risale«) v svoji knjigi »El Mevrid fil kelam an amelil mevlid« pravi naslednje: »Ni mi znano, da ima mevlud kakršnokoli osnovo v Kur’anu in v sunnetu Poslanika, Božji mir z njim, niti je karkoli zabeleženo od vodilnih učenjakov tega ummeta (Ebu Hanife, Malika, Šafije, Ahmeda), da so prakticirali ali slavili mevlud; ulema, ki nam je primer v veri, ki so sledili prejšnjim pravilnim generacijam (ashabom in tabi’inom) pravi, da je to novina, ki so jo izmislili lenuhi, ki so v tem opravilu našli način, kako priti do zaslužka.« ni mi logičen stavek…nekaj manjka za oklepajem

Če se ustavimo in za trenutek pogledamo mevlud na osnovi Ahkam Teklifijje (Vadžib, mendub, mubah, mekruh ali haram), bomo ugotovili naslednje:

Vadžib (obvezno): Po konsenzusu vseh učenjakov, učenje mevluda in proslavljanje rojstnega dne Poslanika, Božji mir z njim, ni vadžib (ne vadžib, ne farz).
Mendub (priporočeno): Na osnovi konsenzusa islamskih učenjakov učenje mevluda ter proslavljanje rojstnega dne Poslanika, Božji mir z njim, ni mendub, ker je mendub tisto, kar šeriat zahteva od obveznika, vendar pa za neizvrševanje ne sledi kazen. Glede mevluda pa nikjer v šeriatu ne zasledimo, da je to dejanje obvezujoče ali priporočeno z ajetom ali hadisom, niti je kdorkoli izmed ashabov to počel. Znano pa nam je, da so ashabi najbolj ljubili Poslanika, Božji mir z njim, od vseh ljudi. Tudi nihče izmed tabi’inov ni tega počel, ali pa kdorkoli od znanih islamskih učenjakov ehli sunneta.
Mubah (Dovoljeno): Učenje mevluda in proslavo rojstnega dne Poslanika, Božji mir z njim, ne moremo vzeti niti kot dovoljeno, ker vnašanje izmišljotin v vero ni dovoljeno na osnovi konsenzusa vseh muslimanov skozi celotno zgodovino. Tako nam ne preostane nič drugega kot mekruh ali haram.
Mekruh (grdo dejanje): Če človek organizira mevlud ali proslavo rojstnega dne Poslanika, Božji mir z njim, od svojega premoženja za svojo družino, prijatelje, kjer bo proslava omejena na kosilo in prigrizku, brez katerihkoli drugih prekrškov, v takšnem primeru je takšno zborovanje, mekruh, zato ker to ni počel nihče izmed imamov, ki jih poslušamo v naši veri, kateri so bili fakihi ali muhadisi; in zato ker s tem dejanjem v vero vnašamo nekaj, kar ni njen sestavni del.
Haram (strogo prepovedano dejanje): Če človek organizira mevlud in proslavljanje rojstnega dne Poslanika, Božji mir z njim, s svojim premoženjem, s svojo družino in prijatelji, vendar se proslava ne zadrži na kosilu, ampak se priključijo šeriatsko prepovedane stvari kot so: deli mevluda, ki nosijo v sebi določeno dozo širka; mešanje moških in žensk; hranjenje sitih trebuhov, ki imajo hrano tudi doma; glasba; prepevanje mevluda s strani mladih in atraktivnih deklet (medtem, ko so v džamijah pogosto tudi ženske s menstruacijo, osebe, ki so džunub, ter osebe pod vplivom alkohola.)

Nihče od muslimanov se ne bo razhajal o prepovedanosti takšnih mevludov. Še slabše je, da oni jemljejo ta zborovanja kot ibadet in jih ne vidijo kot prepovedane stvari, ki jih moramo prepovedati. (El Havi, Sujuti)

V knjigi »El Mevrid fil kelam an amelil mevlid« je zapisano: »Mesec, v katerem se je rodil Poslanik, Božji mir z njim, je tudi mesec, v katerem je umrl, zato proslava ob njegovem rojstnem dnevu ni bolj pomembna od žalovanja ob njegovi smrti.«

Umer je vzel hidžro Poslanika, Božji mir z njim, kot dan računanja islamskega koledarja in ne datum njegovega rojstva, kot so to storili kristjani, zaradi svoje ljubezni do Isa’a (Jezusa), Božji mir z njim. Vendar Umer ni oponašal kristjanov, kot so to storile Fatimi. (Mevsu’at Ehli Sunnet, 1/355)

V svoji knjigi »Iktidaus siratil mustakim« ibn Tejmijje pravi: »Proslavljanje rojstnega dne Poslanika, Božji mir z njim, ni počel nihče izmed selefov (prvih generacij), ki so bili bolj pozvani, da to počnejo, in jim ne bi bilo prepovedano, če bi to prakticirali.« Nato dodaja: »Če bi bilo to v osnovi dobro in koristno dejanje, in če bi bila korist mevluda večja od škode, bi to počele prejšnje generacije, ki so bile bližje Poslaniku, Božji mir z njim, ki so ga bolj spoštovali in so pazili tudi na najmanjše dobro dejanje bolj kot mi!«

Pravi šejhul islam ibn Tejmije: »Zbiranje zaradi proslavljanja rojstnega dne Poslanika, Božji mir z njim, predvsem če je tu prisotna glasba, ples…, ter razumevanje omenjenega kot ibadet – nihče izmed islamskih učenjakov ne dvomi, da je to dejanje prepovedano, na katero je potrebno opozoriti vse ljudi in ga preprečevati. To dejanje vidijo kot dobro samo nevedneži in slabi verniki.

Imam El Zurkani omenja v svojem komentarju na knjigo »El Mevahib El Ledunnijje« naslednje: »Osnova proslavljanja mevluda je bid’a (izmišljotina), ker to ni nič zabeleženo od selefu salih, teh prvih generacij islama.«

Beleži Muhammeda Es Salihi Eš Šami, učenec imama Sujutija, fetvo od imama Sehavija: »Praznovanje dneva mevluda, dan rojstva Poslanika, Božji mir z njim, ni zabeležena od selefu salih, treh prvih generacij islama, to je izmišljotina, ki je nastala kasneje!« (Subulul huda vel rešad fi sireti hajril ‚ibad, 1/439)

Potrebno je poudariti, da so v mevludih spesnjene tudi takšne stvari, ki so bolj fantazija, kot pa resnica. Takšnih stvari se moramo izogniti. To posebno poudarja Ali El Kari v svoji knjigi: »El Mevridur revijj fi mevlidin nebevij«. Ker je zgodovinsko ugotovljeno, da mevlud ni obstajal za časa Poslanika, Božji mir z njim, in ne za cela tri stoletja po njegovi smrti. Zato je jasno, da ne obstaja niti en verodostojen hadis, ki govori o koristih učenja mevluda in proslavljanja Muhammedovega, Božji mir z njim, rojstnega dne. Dr. Bašagić, ki ni bil strokovno šolan o hadisih in drugih verskih znanjih, je bil tu popolnoma prevaran. Na koncu svojega mevluda navaja hadis, besede četverice kalifov, imama Šafi’a, šejha Serijja, Es Sekatija o koristnosti mevluda.

Vsak posameznik, ki je tudi najmanj seznanjen z znanostjo hadisa in tradicije na splošno, ne dvomi v neresničnost teh hadisov in govorov. Safvet beg Bašagić je to prenesel iz Nevevijevega komentarja na Berzendžin Mevlud. Ta Nevevi ni znani islamski učenjak, ampak je Nearabec z Jave, ki se je bahal s pisanjem o verskih vprašanjih brez pravilne izobrazbe in šole. (Izbrana dela Mehmeda Handžića, Knjiga I, Teme iz književne historije, str. 529-537)

Na osnovi vseh omenjenih dokazov in govora islamskih učenjakov, vidimo da je mevlud izmišljotina in stvar, ki je bila kasneje vključena v vero, in ni utemeljena v islamu, ne glede na način, kako se to izvaja. Tisti, ki to počnejo, mislijo, da to počnejo iz ljubezni do Poslanika, Božji mir z njim, vendar je nujno, da je ta ljubezen v skladu s sunnetom Poslanika, Božji mir z njim in dobrih generacij po njem.

Ko se muslimani razidejo glede nekega vprašanja, se morajo vrniti na Kur’an in sunnet ter tistemu, na čem so bile prve generacije, nikakor pa ne govoru tega ali onega šejha, v primeru, ko to stališče nasprotuje šeriatu in njegovem razumevanju s strani ashabov, tabi’inov in tabi tabi’inov!

Vera se temelji na vahju, na objavi, če bi temeljila na logiki, bi potrli spodnji del mestev (nogavic) in ne zgornji, kot je to rekel Ali, ki je menil, da če je nekaj lepo ali grdo po racionalističnem razmišljanju, nima veze z vero, ker tisto, kar imaš ti za lepo, nekdo drug vidi kot grdo.

Allah, usmeri vse nas kot tiste, ki sledijo tvojemu šeriatu, in ne dovoli, da smo izmed tistih, ki uvajajo izmišljotine v vero. Usmrti nas v islamu in na sunnetu Tvojega Poslanika, Božji mir z njim. O Milostljivi, ki si najbolj usmiljen. Naj je salavat in selam na Poslanika, Božji mir z njim, njegovo družino in njegove ashabe.