POPOTOVANJE PO AZIJI – 10

V tem delu sveta so ljudje znani po svoji dobroti in kar sem doživel v Iranu me je absolutno fasciniralo.

Prvo postajališče v Iranu je bil Kerman, kjer sem se ustavil za par dni, da si naberem novih moči. Ko sem se zvečer nekega dne napotil proti avtobusni postaji, da nekje prespim (avtobus sem imel zelo zgodaj zjutraj naslednjega dne), mi je na pot prišel neki študent in začela sva pogovor. Ko je slišal, da si želim prespati na postaji oz. parku, me je povabil k nekem njegovem prijatelju. Ponudbo sem sprejel in odšla sva. Izkazalo se je, da je to študentsko stanovanje v katerem je bilo kup študentov! Z navdušenjem so me sprejeli in imeli smo zanimivo debato, kjer smo se veliko smejali eden drugemu, saj smo se le stežka sporazumevali, ker fantje niso znali angleško. Niso hoteli niti slišati, da se naslednji dan odpravljam naprej. Zamenjali so mojo že kupljeno karto, me dobro nahranili in ter me vzeli s sabo na univerzo, kjer so študirali. Nekje so dobili nekoga, ki zna dobro angleško in končno smo se lahko malo bolje razumeli. Presenetljiv se mi je zdel podatek, da je v Iranu okoli 80% vseh študentov ženskega spola. Moški delajo, ženske študirajo. Ko smo se zvečer spet dobili v stanovanju, so me presenetili z eno najlepših gest, kar sem jih doživel. Med splošnim pogovorom je beseda nanesla tudi na lubenice, na kar sem omenil, da si jo na potovanju večkrat privoščim in jo kar celo pojem. Po 15ih minutah, pa eden od njih vstopi skozi vrata v roki držeč veliko, sočno, debelo lubenico samo zame! Nisem niti opazil, kdaj se je izmuznil ven. Kako uvidevni so govori tudi to, da so mi venomer prevajali, kar so se med sabo pogovarjali, da se le ne bi počutil zapostavljenega. Naslednjega dne sem se odpravil naprej, vendar sem še prej moral obljubiti, da bom enega od njih obiskal v Shirazu, kjer je on doma. Zapisal sem si email in se napotil v Yazd.

Od mesta Yazd sem veliko pričakoval, saj je uvrščen v Svetovno dediščino Unesca. Zgodovinski del mesta je absolutno fantastičen, saj se že stoletja ni spremenil in si dobesedno lahko čutil stari utrip mesta, če si le malo uporabil domišljijo, kar pa v Yazdu ni bilo težko. Rjavo rumene zgradbe iz blata, čudne kupole, ki štrlijo iz zemlje, zanimivi lovilci vetrov (klima) in lepe mošeje, vse to je projektiralo naravnost čudovito sliko. Takoj, ko sem prišel v Yazd, mi je prišel neki mladenič in začel pogovor z mano. Dogovorila sva se, da se zvečer dobiva v nekem parku, in tako je tudi bilo. Prišel je z motorjem, mi rekel naj prisedem in odfrčala sva po ozkih ulicah starega mesta. Tako sem se ob večernem soju na motorju vozil po 1000 let starem mestu s fantom, ki je vsake toliko časa ustavil, ter mi predstavil določen del mesta. Ravno prav hladen vetrič me je prijetno hladil po vročem dnevu, jaz pa sem imel vedno isto misel: »Čudovito!«. Zanimivo, kako se stvari včasih lepo razpletejo, če se le prepustiš toku dogodkov. Ustavila sva se v nekem parku in imela zanimiv pogovor dolgo v noč, nakar sva se razšla. Tisto noč sem spal kot ubit.

Naslednje mesto je bilo Shiraz, ki služi kot izhodišče za slovite ruševine Persepolisa. Tam sem se dobil s Behnamom – fantom iz Kermana. Peljal me je v svoj dom, me predstavil družini in naslednja 2 dni sem preživel z njimi. Dejansko so me sprejeli, kot del družine in so bili pripravljeni dati mi vse kar so imeli, in sem vedno moral vljudno odklanjati stvari. Če pomislim, da sem za njih popoln tujec, se mi zadeva zdi še bolj neverjetna! Tedaj sem se malo bolj seznanil s življenjem Irancev (bil sem presenečen koliko riža pojedo). Veliko sem izvedel tudi o ši’izmu in moram reči, da se v številnih stvareh nisem strinjal z njimi, ter se v celem Iranu nisem niti enkrat udeležil skupinske molitve, ker ‚feeling‘ enostavno ni bil pravi. Vendar sva v dveh dneh z Behnamom dokazala, da lahko držimo skupaj kljub nesoglasjem. Molila sva 5x na dan, eden ob drugem. On na svoj način, jaz na svoj, vsak s sebi lastno ideologijo, na kar sva si ob koncu molitve segla v roko in se pozdravila s selamom.

Behnam je poklical svojega bratranca, ki je imel avto in v Shirazu ni bilo niti ene znamenitosti, h kateri me niso peljali in predstavili. Vsepovsod so bile vstopnine , vendar nisem utegnil niti roke dati v žep, kaj šele da bi plačal. Nisem pa imel poguma, da bi se preveč upiral, ker sem se bal, da  jih bom s tem užalil. Po dveh dneh je bil čas za odhod in bilo je težko se posloviti od teh čudovitih ljudi, ker mi enostavno niso pustili. Vztrajali so, da ostanem še dan ali dva, kar pa na žalost ni bilo mogoče. Ne koncu so se zadovoljili s tem, da so mi dali kar dragoceno darilo, katerega sem moral brezpogojno sprejeti.

Naj jih Allah nagradi za njihovo gostoljubnost in velikodušnost.