POPOTOVANJE PO AZIJI – 2

Zdaj se nahajam v Zhongdienu, ki je od Dalija oddaljen le par ur vožnje z avtobusom. Od takrat je minilo že kar nekaj časa, pa vendar sem se na zemljevidu premaknil bore malo. Razlog temu je malo daljša zgodba, ki je bistvo tega poročila.

Iz Dalija sem se odpravil v petek popoldne po petkovi molitvi v mošeji z domačini. Le-ta je bila dokaj zanimiva. Najprej sem zamudil skoraj celotno molitev in prišel za časa Sun-suneta. Kako pa naj bi vedel, da s petkovo molitvijo začnejo prej, kot je običaj za Zuhri vakti. Po molitvi imajo zelo lepo navado, da vsem prisotnim razdelijo majhne paketke s parimi poceni kolački. Okus ni bil kaj posebnega, vendar je važen namen, ki je na mene naredil prijetnen vtis nekakšne islamske pripadnosti in enotnosti. Nato se je večina odpravila za opravki, drugi, ki so ostali, so se posedli v krog. V sredino pa so postavili mizico z dišečimi palčkami. V kratkem sem izvedel kaj je bil namen tega. Vsaka oseba v krogu, naj bi iz Kur’ana zrecitirala po eno suro. Me je kar presenitlo število oseb, ki so znali brati arabsko. V krogu so sedeli tako stari, kot mladi. Tisti najstarejši, ki so bili slabovidni so sure (nekatere so bile kar dolge) zrecitirali kar na pamet. Upam, da bom kaj takega lahko doživel nekoč tudi v jeseniškem džematu. Tudi sam sem se usedel v krog z namenom zrecitirati kakšno suro. Vendar, ko je prišla vrsta na mene in so mi v roke podali Kitab, sem ugotovil, da znam prebrati komaj kakšno besedo. Način pisanja je imel močne primesi kitajske umetnosti, iz katerega nisem mogel nič razbrati.

V kratkem sem se poslovil od Imama s katerim sva imela prijeten odnos, čeprav eden drugega nisva razumela niti besedice. Ko sem prišel na avtobusno postajo, so mi povedali, da so vsi sedeži na avtobusu zasedeni in da za mene ni prostora, čaprav imam karto v žepu. Tako sem z neveljavno karto v roki, ruzakom na hrbtu in odjavljen iz hostla doživel mrzel tuš. Po kratkem razmišlanju sem naredil edino kar sem lahko. Zamenjal sem karto za jutrišnji dan in se spet odpravil poiskati prenočišče.

Naslednji dan sem se znašel pred majhno vasico, ki je pomenila začetek 3 dnevnega pohoda po znameniti Soteski Tigrovega skoka. Soteska je namreč tako globoka in ozka, da se je razvila legenda, da naj bi jo nekoč preskočil tiger. Prepakiral sem nahrbtnik, da mi je bil kar najbolj udoben, plačal vstopnino in se odpravil. Čudoviti pogledi so si sledili za vsakim ovinkom. Čas je mineval hitro in za prvo noč sem se povzpel na bližnji hrib, razgrnil spalno vrečo in zaspal sam, pod zvezdami, na višini 2500 metrov. Vse kar sem slišal je bilo zavijanje vetra in šumenje dreves. Okoliščine so bile prave za razmišljanje in tam v samoti pod zvezdami, sem napotil Vsemogočnemu marsikatero ‘dovo (molitev)’. Naslednji dan sem se malce trd od mraza na hitro pogrel z zvijanjem spalne vreče in se po ‘sabahu’ napotil naprej. Najprej sem se ustavil v ‘guessthousu’ in si privoščil topel obrok, ter se malo pogrel na soncu. Nadaljna pot je bila lažja in ob zanimivi družbi hitro minila.

Naslenje mesto je Zhongiden, mesto na višini 3200 metrov, od koder sem imel namen iti v Lhaso (glavno mesto Tibeta). Kitajska vlada je tujcem obisk Lhase zakomplicirala do amena! Najprej moraš imeti posebno dovoljenje, potem moraš biti član turistične skupine z vodičem, saj le tako lahko kontrolirajo gibanje tujcev po Tibetu, ki je zaprto območje. Vse to seveda ni poceni, kar je meni predstavljalo velik problem. Vendar sem s poizvedovanjem ugotovil način kako se vsemu temu izogniti. Zhongdien je večje mesto, in tam oblasti niso tako stroge. Z malo sreče (Allahove volje) ti uspe priti mimo brez večjih komplikacij. Lahko pa seveda prideš na pol poti do Lhase (vožnja do Lhase traja 4 dni!) in te tam vrnejo nazaj od koder si prišel. Vendar je to rizik, ki sem ga pripravljen sprejeti. Po ogledu edinih dveh znamenitostih – Templja z gigantskim molilnim mlinčkom in budistični samostan – sem se odpravil na avtobusno postajo, da vprašam za avtobus za Lhaso. Tam so mi povedali tisto, česar sem se najbolj bal. Zaradi obilnih snežnih padavin nekje v Tibetu so bile vse ceste neprevozne. Po dolgočasnem potikanju po mestu sem spoznal še Japonca in Amerikanca, ki sta imela iste načrte kot jaz. Vsakič, ko smo vprašali za stanje cest, smo dobili isti odgovor: „Poskusite spet jutri“. Dnevi so minevali počasi, saj ni bilo nič za početi. Sam sem se odpravil še v sedem ur vožnje oddaljeno mesto Dequin, da se tam vprašam za stanje, vendar je bila ista zgodba. Tako sem se po naporni vožnji vrnil v Zhongdien in kupil karto za Chengdu od koder sem mislil iti v Lhaso po uradni poti z dovoljenjem in vsem ostalim. Japonec in Amerikanec sta storila isto. Po dveh dneh smo bili vsi trije zbrani na postaji. Meni hudič ni dal miru in sem šel še enkrat vprašati za Lhaso. Gospa mi je po kratkem premisleku rekla da je bil avtobus danes, vendar je že odpeljal!!!! Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Dan prej namreč nismo vprašali za stanje cest, ker smo od tega že vsi obupali in smo na ta račun še celo šale zbijali! Zdaj pa tako! Naslenji avtobus je šele čez 3 dni, avtobus za Chengu nas je pa čakal pred postajo. Na voljo smo imeli 15 min, da se odločimo katero smer bomo ubrali. Sam sem ves živčen zaprosil Boga naj mi pokaže pravo pot in se nekako po občutku odločil počakati še 3 dni za Lhaso. Druga dva sta se odpravila v Chengdu.

Tako sem ostal sam v Zhongdienu in se zdolgočasen sprašujem, če sem se prav odločil. Časa imam na pretek, tako sem si ga med drugim vzel tudi da spacam ta poročil. Dnevi so nekako minevali in dan odhoda napoči jutri! Skrajni čas, da že nadaljujem svojo pot! V Zhongdienu sem že cel teden in nemočno čakanje me je že kar frustriralo. Skozi okno vidim, da rahlo sneži, vendar upam, da to ne bo vplivalo na stanje cest v Tibetu. Kakšna dova, z vašega konca sveta, bi bila izjemno dobrodošla!!!

Es selamu aleykum