POPOTOVANJE PO AZIJI – 1
Selam vsem skupaj!!!
Naslednji dan sem se spravil na avtobus za Lhaso. Pred tem sem odmolil še kratko molitev in zamolil Boga naj mi omogoči, da pridem varno in srečno. Ker vse je od Njega in samo On je dostojen da se Ga moli.
Avtobus je potoval štiri dni do Lhase (4 dni!!), vsaj ene 10x so nas policaji ustavili na kontrolnih točkah in pregledali potnike. Vendar na srečo niso komplicirali. Ko smo se spet enkrat ustavili za počitek v nekem lokalu sem končal za mizo s skupino Kitajcev in eden od njih je bil policaj. Ponujali so mi cigarete in alkohol in pogovarjali smo se kot smo se pač lahko. Sam sem skrivaj pogledoval proti miličniku, vendar ni kazal nobenih znakov, da me misli aretirati in poslati nazaj v Zhongdien.
Po štiri-dnevni skrajno zanimivi vožnji smo končno prispeli v Lhaso – prestolnico Tibeta in simbol Budizma. Po kratkem sprehodu po Lhasi sem bil presenečen. Ne zaradi mesta ali budistov, ne zaradi Potale ali menihov, temvec zaradi muslimanov. V Lhasi zivi 20.000 muslimanov in bolj organiziranih nisem videl do sedaj še nikjer. Ne samo njihove organiziranosti, temvec tudi njih samih. Jejo samo halal meso, žene so jim poktire, moški so čisti in urejeni (za razliko od ostalih Kitajcev), na vsaki molitvi se jih v mošeji zbere veliko število. Prepoznavni so z belo čepico na glavi in pravo veselje jih je gledat med sprehodom po mestu. Povsod so. Imajo svoje restavracije, svoje pekarne, svoje mesnice svoje trgovine. Njihov Iman je pa čisto razred za sebe. Prvič, ko sem stopil v mošejo je prišel en gospod do mene in po kratkem razgovoru sem mu rekel, da sem lačen. Nemudoma me je peljal v restavracijo in me nahranil. Ves čas sva se eden drugemu smejala, ker sva vedela namen njegove geste. Od mene ni hotel ničesar, jaz od njega tudi ne. Vse je bilo samo v imenu Boga. Ko sem kasneje spet prišel v isto restavracijo, je bil gospod spet tam, tokrat mi je plačal polovico zneska. Spet drugič je v mošeji prisel do mene mladenič, ki me je začel objemati, ko je slišal da sem iz Bosne (prvič da kdo ve kje je Bosna). Presenetila me je količina njegovega znanja o islamu, saj je tekoče govoril arabsko in vedel stevilne hadise na pamet. Če sem ga pravilno razumel je celo Hafiz. Med pogovorom mi je rekel, da se želi boriti za Islam in da v kratkem misli oditi v Afgansitan in od tam naprej v Čečenijo! Tudi on me je peljal na kosilo. Po mestu so me začele pozdravljati bele čepice, ker so me videli parkrat v mošeji. In še več! Zavil sem v eno od tibetanskih restavracij na kosilo, vendar mi ni bila vseč njihova ponudba in cene in sem v kratkem odšel. Pred vhodom pa me je čakala bela čepica, ki me je videla da sem vstopil. Nazdravila mi je selam in mi rekla naj nikar ne hodim v to restavracijo, ker hrana ni hallal, ter mi svetoval kam naj se obrnem, če sem lačen…. NORO!
Po parih dnevih Lhase sem se z avtobusom odpravil v Kathmandu – glavno mesto Nepala. Spet so bile komplikacije zaradi snega, dovoljenj in avtobusnih povezav, vendar se je vse srečno izteklo. Po dveh dneh vožnje sem prispel. Kakšno olajšanje! Vsi govorijo angleško. Potovanje je naenkrat postalo enostavno, brez frustracij in negotovosti…
Sedaj sem že nekaj dni v Kathmanduju in jutri se po vsej verjetnosti odpravljam drugam (to bo presenečenje za naslednjič, InšAllah). Kathmandu mi bo za vselej ostal v spominu, še posebej po eni stvari. Vsak dan zmanjka elektrike po vsem mestu ob približno šestih zvečer. To je kaos majnih, ozkih ulic, blatnih cest, avtomobilov, koles, riks, motorjev ter pešcev – v popolni temi. Vse skupaj se mi je zdelo naravnost smešno in poskušal sem uzivati v vsej tej zmedi – seveda samo takrat ne, ko nisem s široko odprtimi očmi gledal v zmešnjavo in poskušal uganiti v katero smer bo zavil avto, da se mu pravočasno umaknem!