POPOTOVANJE PO AZIJI – 4

Po ogledu Kathmanduja in po pridobitvi indijske in pakistanske vize, sem se začel pripravljati za trekking na bazni tabor Mount Everesta. Zadeva zaradi katere sem sploh prisel v Nepal. Nakupil sem si nekaj hrane, prepakiral ruzak, ter se odpravil na avtobusno postajo. Prva dva dni je bila pot izredno težavna. Še vedno sem namreč imel prebavne motnje od katerih sem bil izčrpan in dehidriran. Ramena še vedno niso bila navajena na težko breme nahrbtnika, katerega sem nosil po 8 – 10 ur na dan. Po petih dneh hoje sem prispel v Luklo. Lukla je izhodišče tako za trekkerje, kot za alpiniste, namenjene v področje Mount Everesta. Do sem vodita samo dve poti: 30 minut z letalom ali pa 6 dni hoje. Druge variante ni. Sam sem se odločil za pohod do Lukle, kateri je bil na čase kar težaven in vodil preko prelazov visokih tudi do 3500 metrov. S tem bi telo postopoma navadil na višino in redkejši zrak in ob prihodu v Luklo bi bil tudi telesno fit za nadaljni trekking.

Pokrajina do Lukle je bila zanimiva, čeprav po večini samo gozd, travniki  in terasasta polja. Pot je vodila skozi številne vasi in lahko sem opazoval kako živijo domačini v teh težkih razmerah. Po Lukli se je pokrajina spremenila. Visoke gore so začele svigati v zrak z vseh strani. Pogledi so bili čudoviti in fotoaparat sem vedno imel v rokah. Po nadaljnih parih dneh hoje sem končno prispel na bazni tabor, kjer so Serpe postavljale šotore in kuhinjo za ekspedicije, ki bi v kratkem prišle.

Celoten trekking je bil zame zelo težaven, saj nisem imel  ne nosača in ne vodiča. Celotno breme sem nosil sam. Hrana na poti je bila izredno draga, saj so jo do tja morali prenesti na svojih hrbtih (to kar je bil za mene trekking, je bilo za domačine vsakdanje življenje). Da bi varčeval z denarjem, sem nekaj hrane nosil s sabo vso pot iz Kathmanduja, kar je bilo mukotrpno, saj so bile konzerve zelo težke.

Iz baznega tabora sem nazaj v Luklo prišel v dveh težkih dneh. Iz Lukle nazaj proti Kathmanduju sem se odločil leteti, saj je bilo težkih poti za enkrat dovolj. Letalo je bilo majhnega kalibra in 30 minutna vožnja je bila zelo zanimiva. Še posebej, ker smo leteli nad himalajskimi vrhovi. Prva stvar, ki sem jo naredil v Kathmanduju in katero sem čakal zadnjih 10 dni trekinga je, da sem se odpravil v restavracijo dobro najesti. Tisti dan sem pojedel dve pici ter cel kup čokolad (za popotnika pravi balzam). Še istega dne sem sedel na avtobusu na poti v Indijo (Varanasi), kjer sem prispel po 24 urah vožnje. Iz baznega tabora na visini 5500 metrov sem v parih dneh prispel v Varanasi, kjer je 30 stopinj in vlažnost na vrhuncu. Jaz pa se vedno oblečen v puloverje in dolge hlace…