RESNICA O »VEHABIJAH«

Hotel sem se lotiti prevoda tega članka že v času smrti Jusufa Barčića, rahimetullahi alejhi, kjer je na 24ur na veliko pisalo o tem, kdo so vehabiti. Tedaj sem si rekel: »Ahh, saj ni važno. Slovensko javnost to ne zanima.« Šele sedaj opažam, da mogoče to ni tako. Včeraj pozno zvečer sem bral na spletni strani rtvslo, da se Bosna boji vehabizma in vehabij. Potem sem malo brskal po blogih in našel celo nekega uporabnika, ki jih na neprimeren način omenja v svojih blogih. Stvar me je toliko razjezila, da sem komaj čakal, da danes pridem na računalnik in da se pošteno razpišem na to temo. Prevedel sem članek od profesorja Elvedina Pezića »Resnica o ‚Vehabijah’«. Verjamem, da bo koristil vsem tistim, ki jih omenjena tematika še vedno moti in da bo odprl oči tistim Slovencem, ki so padli v zanko blogerjem na rtvslo, ki brez sramu pišejo o tako imenovanih vehabijah, brez da bi se pozanimali, o čem sploh pišejo. Ker teksta nisem hotel spreminjati z dodajanjem oklepajev, sem besede, ki sem jih hotel dodatno pojasniti, podčrtal in postavil poleg okrepljeno številko v oklepaju. Na dnu si lahko preberete komentarje.

Resnica o »Vehabijah«

 

V preteklem času smo bili priče eni veliki medijski kampanji, ki je bila ustvarjena z namenom, da bi se navadnim masam skupina tako imenovanih »vehabij« prikazala v najtemnejši luči. Intenzivnost te kampanje se je v veliki meri zmanjšala po Reisovem intervjuju na TV Hajatu, v katerem je povedal, da ne obstaja nekaj takega, čemur pravijo »vehabizem« in je tudi povedal, da je dejstvo, da se nekdo klanja na drugačen način, kot smo bili navajeni v Bosni, eden od štirih znanih islamskih mezhebov (1).

 

Po tem je ostalo nejasno, kdo so tako imenovane »vehabije«, kaj je bil cilj začetka omenjene medijske kampanje, kdo stoji za tem, kdo je »vehabije« označil s tem imenom in zakaj so imenovani po Muhammedu ibn Abdulvehabu, učenjaku Ehli-s-Sunneta, ki je pozival v tisto, v kar so pozivali imami mezhebov in mnogi drugi islamski učenjaki; v tisto, na čemer je bil Božji Poslanec, salallahu alejhi ve sellem. Ni dvoma, da za omenjeno medijsko kampanjo stojijo sovražniki te vere, tisti, ki ne želijo dobrobit Islamu in njegovim privržencem, tisti, ki ne želijo, da se po naših ulicah vidijo mladeniči in dekleta, ki skušajo živeti po načelih Islama, ki želijo, da svoje življenje prilagodijo načelom izvornega Islama – edine priznane vere pri Allahu, dž.š., in edine vere, ki bo ostala v izvorni in originalni obliki vse do Sodnega dneva. Človeka boli, ko vidi, koliko so sovražniki Islama uspeli v zavajanju Muslimanov do te mere, da ljudem servirajo, kako je pridrževanje za temeljne principe te vere sledenje neke (nikoli obstoječe) sekte, kako je pridrževanje za vero postalo nevarno in da se ljudi, ki vero prikazujejo s svojo zunanjostjo smatra kot potencialne teroriste. Ali ni najboljši pokazatelj, koliko so ljudje omamljeni in zavedeni, to, da veliko število njih veruje, da so ljudje, ki imajo brade, katerih so žene pokrite, kateri so svoje obleke dvignili nad gležnje, kateri ne konzumirajo cigaret, droge, alkohola, ne delajo razvrata, sovražijo obresti, redno opravljajo molitev, kateri vero jemljejo od najbolj eminentnih učenjakov in kateri poskušajo, da svoje življenje prilagodijo načelom Islama, plačanci (2) (in to britanski!!!) in da so to potencialni teroristi, ki so družbi nevarni. Družbi nevarni, ker so včeraj branili to našo domovino, ker želijo, da živijo v družbi, v kateri ni kraje, umorov, droge, prostitucije, korupcije in aidsa. Čuden je ta »terorizem«. Sporočamo vsem, ki želijo, da škodijo Islamu in njegovim privržencem, da bo Allahova vera obstala pa naj to ne bo po njihovi volji. Privrženci Islama so mogoče šli skozi hujše skušnjave od teh, ampak so obstali in niso dali svoje vere. Vsaka druga vera, ko bi bila izpostavljena napadom, katerim je izpostavljen Islam, ne bi uspela obstati, a Islam obstaja in ostaja, ker je Vzvišeni Allah, dž.š., garantiral Svoje čuvanje.

 

 

Zakaj ne obstaja definicija »vehabije«?!

 

Preden začnemo odgovarjati na omenjene nejasnosti in na našteta vprašanja, ki smo jih omenili, se vprašajmo, ali vemo, kdo so to »vehabije«, oziroma koga vse zajema ta izraz? Logično bi bilo, da bi morali vedeti, ker toliko slišimo ta izraz. Rad bi, ko bi nekdo pokazal na mesto, na katerem se lahko najde definicija »vehabije«, vedel točno, kdo vse spada v ta pojem. Zato to sprašujemo! Ker bi lahko nekdo mogoče na osnovi te definicije skušal, da ne izgleda, kot ti ljudje, ker so taki ljudje pogosto izpostavljeni etiketiranju, provociranju in namigovanju, a nekdo, ki je rad v trendu in ki rad sledi zadnjo modo, bi mogoče poskušal izgledati, kot oni. To nam vse kaže na zlobo sovražnikov Islama, ki uvajajo med Muslimane nedefinirane pojme, da bi jih razdrli. Pojem »vehabija« je nedefiniran, kot je nedefiniran pojem »terorist«, a to je vse tako zaradi cilja, da bi vnesli nejasnosti med Muslimane. Tistim, ki bi poskušali definirati pojem »vehabija«, priporočamo, da vzamejo v obzir omenjena dejstva, da pod ta pojem ne bi spadalo nekaj, kar je v izvornem prakticiranju Islama.

 

 

Ali je »vehabija« vsak, ki ima brado?

 

Če bi rekli, da je »vehabija« vsak, ki ima brado, sigurno bi to zajelo ljudi, ki si niti pod razno ne želijo biti uvrščeni v tako skupino. Poglejmo si, kako Islam gleda na predpis brade; ali je brada običaj predislamskih Arabcev ali je puščanje brade kljub vsemu ukazano in predpisano Islamom. Vsesplošno je znano, da je Božji Poslanec, salallahu alejhi ve sellem, ukazal puščanje brade v več verodostojnih hadisih (3). Prav tako je znano, da je osnova v predpisih, ki so prišli v imperativu, da so obvezni, vse dokler ne pride drugi dokaz, ki kaže na pohvalnost te stvari. Ne želim, da ta tekst zrase v študijo o predpisih brade, ampak bi končal z govorom imama Ibn Hazma, ki pravi: »Islamski učenjaki (kar vsekakor zajema učenjake hanefijske pravne šole (4)) imajo enoglasno mišljenje, da ni dovoljeno britje brade in da se to smatra kot skazitev.«

Ali je »vehabija« vsak, ki ima ženo pokrito, a posebej, če ona nosi feredžo?

 

Tudi tu ne želim govoriti o predpisu nošenja feredže, ampak čutim potrebo po tem, da omenim neke stvari, ker obstajajo ljudje, a pogosto intelektualci, ki pravijo, da je nošenje feredže običaj prenesen iz Savdske Arabije z Arabci, ki so bili v Bosni. Da to nima nikakršne osnove, govori dejstvo, da trije od štirih priznanih islamskih mezhebov smatrajo nošenje feredže kot pohvalno, a četrti, hanbelijski, mezheb smatra to kot obveznost. Kako je možno, da učenjaki smatrajo kot sunnet ali vadžib (5) nekaj, kar je običaj Savdske Arabije ali predislamskih Arabcev? Zaradi pomanjkanja prostora se bomo zadovoljili s tem vprašanjem, čeprav se je moglo omeniti mnogo drugih stvari, ki imajo utemeljitev v Islamu, a so ljudem prikazane kot običaji »vehabizma« ali »vehabij«.

 

 

Kdo je »vehabije« označil s tem imenom!

 

Končno smo prišli do tega, da omenimo, kdo je označil tako imenovane vehabije kot »vehabije«. Odgovor bom prepustil bralcem. Naj po internetu pogledajo, na čigavih straneh se omenja ta pojem in kdo ga največ forsira, kdo največ blati tako imenovane »vehabije«, kdo smatra, da so potencialni teroristi. Sigurno bomo našli, da ta izraz v sedanjem in preteklem času največ omenjajo pripadniki določenih sekt (6), ki imajo učenja, v katerih je mnogo stvari, ki so v koliziji z načeli Islama. Vprašanje, ki se samo postavlja, je, zakaj so oni tako imenovane vehabije označili z »vehabijam«? Odgovor je popolnoma enostaven; zato ker tako imenovane »vehabije« dvigujejo svoje glasove proti tistim stvarem, ki so prisotne v teh sektah, a v koliziji so z načeli Islama. Zato je bilo potrebno te ljudi strpati v neko nekje obstoječo sekto, da bi se avtoriteta teh ljudi zmanjšala in da bi se oni v očeh ljudi prikazali, kot neka sekta v zablodi. A oglejte si samo prozornost njihovih spletk; zakaj niso te ljudi označili kot Muhammedije (7), kar bi, če se je že moralo te ljudi označiti z nekim imenom, bilo logično. Oseba, ki jo oni smatrajo kot snovalca tega gibanja, se imenuje Muhammed sin Abdulvehaba. Tako so prišle na svet tako imenovane »vehabije«, ki so privrženci očeta snovalca tega gibanja, kar je hkrati smešno, a tudi žalostno, kako ljudje nasedajo na cenene trike tistih, ki ne želijo dobrobit izvornemu Islamu in njegovim privržencem. A če bi jih proglasili kot Muhammedije, bi nekdo pomislil, da oni sledijo Muhammeda, Poslanca, salallahu alejhi ve sellem, in bi se jim mogoče tudi pridružil. Zato jih niso tako imenovali.

 

 

Koga oni smatrajo kot »vehabijo«?

 

Oni kot »vehabijo« smatrajo vsakega, ki poskuša svoje življenje prilagoditi načelom izvornega Islama in je na tej poti pripravljen dvigniti svoj glas proti tistim, ki nagovarjajo ljudi samo, ker so vodje na nivoju brezgrešnosti (8), proti tistim, ki preklinjajo in žalijo največje sinove tega ummeta (9); Ebu Bekra, Omera, Osmana (10), r.a., in proti tistim, ki smatrajo Aišo (11), r.a., kot blodnico. Označujejo tudi vsakega, ki želi oboževati Allaha, dž.š., tako, kot je pojasnil Allahov Poslanec, salallahu alejhi ve sellem, brez primesi širka in novotarij (12).

 

 

Kdo je oseba, ki jo oni smatrajo kot snovalca tega gibanja?

 

Skrajšano, ime mu je Muhammed sin Abdu-l-Vehaba. Bil je eden v dolgem nizu učenjakov, ki so pozivali izvornim načelom Islama – čistim od novotarij. V tem so ga prehiteli mnogi učenjaki Ehli-s-Sunneta, ki so kot on zaradi resnice bili izpostavljeni skušnjavam na razne načine. Moramo omeniti to, da nihče ne smatra Muhammeda sina Abdu-l-Vehaba kot brezgrešnega, ampak je on kot ostali učenjaki delal napake, ampak napake uleme niso kot napake navadnega naroda. Vsekakor se napake ne tolerirajo, ne glede kdo jih dela, ampak učenjaki, če pogrešijo, imajo nagrado zaradi truda (Idžtihada), ki ga vložijo, da bi spoznali resnico, a če zadenejo, imajo dve nagradi, kot je znano v hadisih Božjega Poslanca, salallahu alejhi ve sellem. Sam šejh Muhammed ibn Abdu-l-Vehab je pozival v svojih knjigah, da če se najde v njegovem govoru nekaj, kar je v koliziji z načeli Islama, Kur’anom in Sunnetom, naj se ovrže (13) in naj se da prednost Vzvišenemu in govoru Božjega Poslanca, salallahu alejhi ve sellem.

 

Kaj je cilj, da določena skupina imenuje ljudi z imenom človeka, ki je pozival v sledenje Kur’ana in Sunneta? Če ni to, da bi se ljudem prakticiranje izvorne vere pokazalo kot sledenje neke sekte, pa kaj bi lahko bilo? In na koncu, vse omenjeno sploh ne pomeni, da ljudje, ki so proglašeni kot »vehabije« ne morejo grešiti. Nasprotno! Tudi oni grešijo. Še posebej, če se na to doda, da so med njimi tisti, ki ne spoštujejo nikogar, ampak mislijo, da so pobrali pamet celega sveta. Veliko napak, ki jih naredijo, so razlog izbire napačne metode pozivanja ljudi, kar ne pomeni, da je nepravilno tisto, v kar pozivajo. Sigurno se njihove napake napihujejo, a to vse s ciljem, da bi se prikazali tem društvu v kar se da hujšem izgledu. Prosimo Allaha, dž.š., naj nas učvrsti v težkih časih in naj nam pokaže resnico kot resnico in omili njeno sledenje in naj nam laž pokaže kot laž in naj nam oteži njeno sledenje. Amin ja Rabbe-l-alemin.

 

 

 

Komentarji:

(1) Poznamo 4 pravne islamske šole oz. šole mišljenja oz. šole fikha: hanefijsko, malikijsko, hanbelijsko in šafijsko. Šole so poimenovane po imenih njihovih snovalcev: Ebu Hanife, Malik, Šafija in Ahmed ibn Hanbel. Vsa učenja štirih šol so pravilna in se ne razlikujejo po temeljnih prepričanjih in prakticiranjih Islama, ampak v različnih interpretacijah oz. različnimi dojemanji fikha od strani imamov, snovalcih mezhebov. Danes najbolj značilna razlika je definitivno opravljanje molitve.

(2) To je danes ena od glavnih laži proti tako imenovanim »vehabijam«. Zelo zanimivo pa je, da se to že »vleče«, odkar sem prvič slišal za »vehabije«. Lahko bi rekel, da odkar je bilo konec vojne v Bosni. Govorice krožijo, da naj bi moški dobil 100 mark na mesec, ženska pa prav toliko, če se pokrije. Če bi bilo to res, bi imel jaz, kar dve štipendiji. Seveda pa kroži okoli tudi teorija, da dobivajo ti ljudje denar z Dunaja.

(3) Ker avtor ni navedel nobenega dokaza, bom navedel od imama Muslima, ki prenaša od Ibnu Omera, r.a., da je Poslanec, s.a.w.s., rekel: »Krajšajte brke, a puščajte brade.«

(4) Avtor tu navaja hanefijsko pravno šolo, ker to šolo sledi večina Muslimanov v Bosni in Hercegovini, a prav tako na drugih področjih Balkana.

(5) Vadžib je drugostopenjska obveznost v Islamu (je skoraj kot farz).

(6) Definitivno se tu misli na sekto sufizma (seveda pa je mišljeno tudi na vse ostale sekte, proti katerim tako imenovane »vehabije« dvigujejo glasove), a hkrati tudi na šiite.

(7) Že sam izraz »vehabije« je napačen, ker je ime snovalca »Muhammed ibn Abdu-l-Vehab« (V arabščini beseda »ibn« pomeni sin. Arabci v preteklosti niso imeli priimkov, ampak so se imenovali po očetih, a očetje (posebej učenjaki) so večkrat dobili vzdevek po svojem prvem otroku. Npr. če je prvemu otroku bilo ime Hamza, je oče dobil vzdevek Ebu Hamza (»ebu« v arabščini pomeni oče), če je bila deklica z imenom Merjem, je dobil oče vzdevek Ebu Merjem itd.)

(8) Nekateri sufijski redovi govorijo, da njihovi šejhi ne morejo grešiti, oziroma da ne delajo napak – to je definitivno dajanje božjih lastnosti ljudem in v Islamu temu pravimo širk (postaviti nekoga ali označiti nekoga za Boga). Šiiti pravijo za svojih dvanajst imamov, da so ne morejo narediti niti napako v mišljenju, kar tudi spada v zgoraj omenjeno.

(9) Šiiti sovražijo, pljuvajo in žalijo prve štiri kalife.

(10) To so prvi trije pravični kalifi v Islamu. Četrti kalif je Ali, r.a.

(11) Aiša, r.a., je najmlajša žena Poslanca, s.a.w.s., pa tudi njegova najdražja. Njen vzdevek je »mati vernikov«.

(12) Širk je v Islamu kakršnokoli pripisovanje partnerja Bogu. Novotarija  je v Islamu izum novega načina oboževanja Allaha, ki nima utemeljitve na Kur’anu in Sunnetu Poslanca, s.a.w.s.

(13) To navajam samo kot zanimivost. V knjigi »Ljubav prema dobru i mržnja prema zlu u Islamu« od dr. Se’ida El-Kahtanija piše v uvodnih besedah avtorja, naj mu sporočite, če najdete napako v njegovi knjigi, kar je ZA MOJE pojme najbolj zanimiva stvar, ki sem jo prebral od nekega učenjaka.