Ešariji in Maturidiji (2. del)
Šola Kewseri (ali Kevseri, op. prev.) – osnovana 1296. po hidžretskem koledarju (približno 1879 po gregorijanskem koledarju, op. prev.), ki se sedaj imenuje po maturidijskem in sufijskem šejhu Muhammedu Zahidu el-Kewseriju – je prepoznavna po ekstremnem degradiranju in preklinjanju islamskih učenjakov, med katerimi so Darekutni, Ibn Huzejme, Osman Darimi, Ibn Ebu Hatim itd., smatrajoč, da so antropomorfisti, tj. da Allaha opisujejo z lastnostmi Njegovih stvaritev.
Poleg tega smatrajo, da so knjige islamskih učenjakov iz islamske dogmatike (med katerimi so: “Kitabut-tewhid“ od Ibn Huzejme, “El-Ibane“ od Ibn Betea, “Eš-Šeri’a“ od El-Adžurija in mnoge druge) malikovalske knjige. Prav tako se vneto zavzemajo za pozivanje v sufizem, širjenje verskih novotarij, v katerih sta prisotna širk (malikovanje) in poveličevanje grobov, vse to pa počnejo pod plaščem tewessula (približevanja k Allahu). (Koristna teksta za pravilno razumevanje Allahovih lepih imen in atributov: Pravilno razumevanje Allahovih lepih imen in Allahove lastnosti med razumevanjem prvih generacij in zablodelih frakcij, op. prev.)
Govoriti o tem, da so Ešariji in Maturidiji Ehlu sunnet wel džemat od nas zahteva, da pojasnimo, kdo so Ehlu sunnet in kdo so Ešariti in Maturiditi. V prejšnjem prispevku smo pojasnili, kdo so Ehli sunnet in kako so nastali in se razvijali Ešariji. V tem prispevku bomo govorili o nastanku in razvoju Maturidijev, razlogih za širjenje Ešarijev in Maturidijev med muslimani in o razlikah med njimi.
Zanašajoč se na Vzvišenega Allaha z iskanjem Njegove pomoči, pravim:
Nastanek in razvoj Maturidijev (ali Maturiditov) – El-Mewsu’atu el-mujessere, str. 99-103.
Maturidiji so islamska kelamistična sekta, katera je pripisana Ebu Mensuru Maturidiju. Postala je znana po tem imenu (kot je tudi Ešarijeva) šele po smrti njenega snovalca. V svojem razvoju je šla skozi nekoliko faz:
Faza snovanja: To fazo so označile napete razprave z Mu’ateziliti. Protagonist teh razprav je bil sam Ebu Mensur Maturidi. Rojen je bil v mestu Maturid blizu Semerkanda. Točno leto njegovega rojstva ni znano, znano pa je, da je umrl 332. leta po Hidžri (943 greg., op. prev.). Pisci njegove biografije so zelo malo navedli o njegovem življenju, otroštvu in iskanju znanja. Študiral je hanefijski fikh (hanefijska pravna šola, op. prev.) in kelamistični nauk pri šejhu Nasru ibn Jahja el-Behaiju. Izpostavljajo njegovo ostroumnost in silnost argumentiranja. Bil je sodobnik Ebu Hasana Ešarija, četudi zgodovinsko ni potrjeno, da sta se kdaj srečala, dopisovala ali vedela eden za drugega. Avtor je mnogih del, med katerimi je najbolj znano: “Tewilat Ehlis-sunne“, v katerem je tolmačil ajete, ki govorijo o sifatih (lastnostih, atributih, op. prev.) Vzvišenega Allaha, in uporabljal džehmijski te’wil, tj. zavrnil je zunanji (očitni, op. prev.) pomen ajetov, h kateremu vodi sam arabski jezik, in jih tolmačil s pomeni, katere si je izmislila džehmijska sekta. Najbolj znano njegovo delo iz oblasti ilmul-kelama (filozofije, op. prev.) je “Kitabut-tewhid“, v katerem je razodel svoja dogmatično-filozofska prepričanja. Razumevanje tewhida (islamskega monoteizma, op. prev.) je skrčil na tewhid rububije in nekaj malega tewhida esmau‘ wes-sifat, saj je sledil džehmijski sekti pri negiranju večine sifatov. Pripisuje mu se tudi knjiga “Šerhul-fikhil-ekber“, tj. komentar na Ebu Hanifino knjigo “El-Fikhul el-ekber“. Pravilno je, da je avtor te knjige (Šerhul-fikhul-ekber) v resnici Ebul-Lejs Nasr ibn Muhammed es-Semerkansi, kot sta to potrdila Muhammed Ebu Zehira (Tarihul-mezahibil-islamije, str. 175.) in Muhammed Zahid El-Kewseri (v predgovoru knjige El-‚Alim wel-mute’allim). Prav tako je avtor mnogih drugih knjig, v katerih odgovarja dogmatiki Mu’atezil in Rafiditov (šiitov).
Faza formiranja: V tej fazi je od dogmatičnih prepričanj Ebu Mensura Maturidija nastala kelamistična sekta, katero so širili njegovi učenci in sledilci, ki so bili hanefijskega mezheba (pravne šole, op. prev.) v fikhu. Vodilni predstavniki te faze so: Ebul-Kasim el-Hakim, ‚Abdul-kerim el-Bezdevi, Ebul-Jusr el-Bezdevi, ki je poenostavil knjigo Kitabut-tewhid od Maturidija z nekaterimi dodatki z naslovom “Usulud-din“, in mnogi drugi.
Faza argumentirane utemeljitve maturidijske akide (dogmatike, op. prev.): Ta faza je znana po številnih zapisih in zbiranju argumentov, zato je le-ta imela največjo vlogo pri znanstveni utemeljitvi maturidijske akide. Vodilni predstavnik te faze in hkrati najbolj znan učenjak maturidijske sekte je Ebul-Mu’in En-Nesefi, avtor najpomembnejše in najobsežnejše knjige za sledilce Maturidija “Tebsiretul-edille“. Pri Maturiditih je Ebul-Mu’in en-Nesefi to, kar sta pri Ešaritih Bakilani in Gazali. Po njem je po pomembnosti Nedžmuddin Omer en-Nesefi, ki je študiral pri 500 učenjakih in napisal okrog sto del, od katerih je najbolj znano “El-‚Akaidun-nesefijje“. To delo, katero je v resnici skrajšana verzija knjige “Tebsiretul-edille“, je osnovna knjige, iz katere se jemlje maturidijska akida (dogmatika, op. prev.).
Faza širjenja (od 700. l. do 1300. l. po Hidžri (približno: 1300-1883)): V tej fazi se je s pomočjo in vplivom nekaterih otomanskih vladarjev maturidijska akida (dogmatika, op. prev.) razširila po vsej Otomanski državi. Za to fazo je značilno pisanje knjig in komentarjev, ki obravnavajo maturidijsko-kelamistično dogmatiko. V tem se je posebej izkazal El-Kemal ibnul-Hummam, znani hanefijski pravnik in pisec “Fethul-kadira“, ki je maturidijsko dogmatično učenje zbral v knjigi “Musajere“, ki se še vedno proučuje na nekaterih islamskih univerzah.
Po vsem omenjenem je potrebno dodati, da v novejšem času na Indijski podcelini obstajajo tri maturidijske šole, ki so znane po tem, da pozivajo v maturidijsko akido, predstavljajoč jo kot akido Ehli-sunneta wel džemata:
– Deobandijska in nedevijska šola – osnovana 1283. po Hidžri (l. 1866, op. prev.), znana po ukvarjanju in proučevanju hadiskih znanosti, s tem, da je čisto sufijska in da so mnogi pripadniki le-te strmoglavili v zablodo verskih inovacij, ki so povezane z grobovi.
– Barelvijska šola – osnovana 1272. po Hidžri (l. 1855, op. prev.), znana po opravljanju javnega širka, pozivanju v opravljanje ibadeta (čaščenja, op. prev.) grobom, ekstremnemu sovraštvu do deobandijske šole – do te mere, da jih smatrajo za nevernike, a da ne govorimo o tem, kaj pravijo za Ehli sunnet.
– Šola Kewseri – osnovana 1296. po Hidžri (l. 1879, op. prev.), ki se sedaj imenuje po maturidijskem in sufijskem šejhu Muhammedu Zahidu el-Kewseriju, vnetemu zagovorniku hanefijskega mezheba. Prepoznavna je po ekstremnem degradiranju in preklinjanju islamskih učenjakov, med katerimi so Darekutni, Ibn Huzejme, Osman Darimi, Ibn Ebu Hatim itd., smatrajoč, da so antropomorfisti, tj. da Allaha opisujejo z lastnostmi Njegovih stvaritev. Poleg tega smatrajo, da so knjige islamskih učenjakov iz islamske dogmatike (med katerimi so: “Kitabut-tewhid“ od Ibn Huzejme, “El-Ibane“ od Ibn Betea, “Eš-Šeri’a“ od El-Adžurija in mnoge druge) malikovalske knjige. Prav tako se vneto zavzemajo za pozivanje v sufizem, širjenje verskih novotarij, v katerih sta prisotna širk (malikovanje) in poveličevanje grobov, vse to pa počnejo pod plaščem tewessula (približevanja k Allahu). (Na žalost je ta šola našla svoje mesto tudi na področju Balkana in dejansko predstavlja najradikalnejšo obliko maturidijske šole. Najlažje jo boste prepoznali po tem, da označuje islamske učenjake za nevernike, razglaša hadise iz Sahih Buharija in Sahih Muslima za apokrifne, ekstremnemu sklicevanju na hanefijsko pravno šolo, pozivanju v taklid (slepo sledenje), sufizmu in še mnogo drugih stvari. Na žalost je tudi nekaj pripadnikov te šole tudi v Sloveniji, na katere sem že nekaj časa nazaj sam opozoril, op. prev.)
Muhammed Zahid ibn Hasan Kewseri, ustanovitelj ekstremne maturidijske šole (1296-1371 H.; 1879-1951 greg.)
Zgodovinski pregled širjenja ešarijske in maturidijske dogmatike med muslimani in razlogi za širjenje
Muslimani so v splošnem, kot narod in oblast (razen v času kalifov Memuna, Mu’atesima in Wasika, ki so bili muatezilskega prepričanja), bili na akidi (dogmatiki, op. prev.) selefov (prvih generacij, op. prev.) vse do pojava, ojačitve in širjenja kelamističnih sekt: Ešaritov in Maturiditov. Učenjak Makrizi je v svoji knjigi “El-Hutat“ (4/192) naredil analizo širjenja ešarijskega dogmatičnega mezheba (šole, smeri, op. prev.) med muslimani, tj. kako, kdaj in kje se je širila ešarijska dogmatika od samega nastanka.
Irak je bila prva družba, v kateri se je začel širiti ešaritski mezheb (proti koncu četrtega stoletja (380 dalje) po Hidžri), zatem pa se je začel širiti v Šamu (današnji Palestini in Jordanu). Širjenje Ešarijev je bilo počasno in postopno, saj je bilo zaustavljeno s kritikami in reakcijo učenjakov in prepovedjo namestnikov. S tem povodom je bila zapisana akida, ki je bila pregledana in odobrena s strani učenjakov Ehli sunneta tistega časa, z naslovom “El-Mu’atekad el-kadiri“, katero je abasidski kalif El Kadir Billahi (vladal med 381-422 H. (991-1030, op. prev.)) ukazal, da se bere v mošejah in javnih mestih leta 381. Leta 460 je bila ta praksa ponovljena, kot odgovor na širjenje kelamističnih sekt. Osvajalec Indije in njen največji namestnik, Mahmud ibn Sebektekin, znan po širjenju sunneta (poslančeve prakse, op. prev.) in zaviranju novotarij, je ukazal, da se na minberjih preklinjajo zablode sekt, med katerimi so bili tudi Ešariji. Pravo in resnično širjenje ešarijskega mezheba se je zgodilo v sredini šestega stoletja v času vezirja Nizamul-mulka, ki je bil ešarijskega prepričanja in katerega beseda je bila izvršena v seldžuški državi. Z njegovim zavzemanjem je ešarijska akida postala uradni dogmatični mezheb države. Kar je še posebej pripomoglo k širjenju Ešaritov, sta bili dve nizamijski šoli v Bagdadu in Nejsabru, katere je odprl sam vezir in v katerih so predavali največji ešarijski teoretiki, med katerimi sta Imamul-haremejn in Gazali. Omenjeno se je dogajalo na vzhodu. Na zahodnem delu muslimanskega sveta (Španiji in severozahodni Afriki) je največjo vlogo v širjenju ešarijskega prepričanja imel “brezgrešni mehdi (mesija, op. prev.)“, Muhammed ibn Tumert (485-524 H. (1092-1129, op. prev.)), ki je odpotoval v Bagdad in študiral ešarijsko akido pri Gazaliju, zatem pa se vrnil v Španijo in poučeval muslimane. Po njegovi smrti ga je nasledil v širjenju ešarizma snovalec dinastije Muwehhidinov, ‚Abdu-mu’min El-Kajsi, ki je s silo prisilil muslimane teh krajev, da sprejmejo ešarijsko dogmatiko in na poti do tega cilja pobil ogromno muslimanov, ki so se mu zoperstavili. (Et-T’alikatul-mufide, Ahmed el-Misri, str. 16-22.)
Maturidijsko prepričanje se je med muslimani začelo širiti z začetkom osmega stoletja po Hidžri. Glavno vlogo v tem so odigrali nekateri Otomani in nekateri pripadniki hanefijske pravne šole. Zaradi teh posameznikov je veljalo pravilo, da kjerkoli so Otomani vladali in kjerkoli je bila hanefijska pravna šola, je avtomatsko vstopil tudi maturidijski akidetski mezheb. Tako so danes Maturidiji prisotni v predelih Indije, Kitajske, Bangladeša, Pakistana, Afganistana, Irana, Iraka, bivših ruskih republik, Sirije, Turčije in Balkana, kot tudi v predelih severne Afrike. Mnogo je razlogov, ki so pripomogli k širjenju maturidijske dogmatike, najbolj pomembni pa so:
– namestniki in vladarji so v večini teh pokrajin bili takega prepričanja
– osnovanje mnogih šol maturidijskega akaida
– pisanje knjig o ilmul-kelamu in komentarjev na te knjige
– predstavljanje Maturidijev (kot tudi Ešarijev) pred navadnimi muslimanskimi masami, da so Ehli sunnet wel džemat
– obtoževanje učenjakov Ehli sunneta in hadisa, da so antropomorfisti
– pripisovanje te akide imamu Ebu Hanifi in imamu Šafiju (na naši spletni strani je objavljena knjiga od Ebu Hanife z naslovom “Fikhul-ekber“, kjer lahko sami preverite, ali je bil Ebu Hanife maturidi/ešari, op. prev.).
Razlike med Ešariji in Maturidiji (‚Ada’ul-maturidije lil-‚akidetis-selefije, 1/451-501.)
V osnovi ni razlike med dogmatiko Ešarij in dogmatiko Maturidij. Dogmatične osnove enih so hkrati tudi dogmatične osnove drugih, razen v nekaterih točkah. Namreč, učenjaki teh dveh sekt nimajo enoglasnega mišljenja in se v nekoliko vprašanjih razhajajo; nekateri pravijo 3, drugi 13, tretji 40 in četrti 50. Kakorkoli, vsi se strinjajo, da so to stranska dogmatična vprašanja, ne pa vsebinska in temeljna, in da je v večini teh vprašanj samo jezikovno razhajanje. (Tabekatuš-šafi’ije, Es-Subki, 3/378; Er-Rewdatul-behijje, Ebu ‚Uzbe, str. 6-64). V nadaljevanju teksta je na kratko predstavljenih deset vprašanj, v katerih se ti dve sekti razhajata:
1. Ali je dovoljeno, razumsko gledano, da Allah kaznuje tistega, ki Mu je pokoren? Ešariji to dovoljujejo, Maturidiji prepovedujejo. Stališče slednjih je stališče Ehli sunneta.
2. Ali obveznost spoznanja Allaha diktira šeriat ali razum? Pri Ešarijih šeriat zapoveduje spoznanje Allaha, pri Maturidijih pa to diktira razum, četudi ne bi bilo šeriata. Ešariji so v tem pogledu istega mišljenja, kot je Ehli sunnet wel džemat.
3. Maturidiji, za razliko od Ešarijev, dajejo Allahu atribut (lastnost) TEKVIN, tj. princip prehoda neobstoja v obstoj, kot osmi atribut od samo sedmih atributov, katere potrjujeta obe skupini. V resnici je njihovo razhajanje samo jezikovno, saj obe skupini negirata lastnosti (sifate), ki govorijo o Allahovih dejanjih.
4. Ali je dovoljeno slišati Allahov govor? Pri Ešarijih je, pri Maturidijih pa ni, četudi je v Kur’anu zapisano, da je Allah govoril z Mojzesom, naj je mir z njim. S tem stališčem so se Maturidiji distancirali od učenj Kur’ana, hadisov (Poslanca, op. prev.) in Ehli sunneta.
5. Ali je dovoljeno, da Allah zadolži ljudi z nečem, kar le-ti niso v stanju opraviti? Maturidiji prepovedujejo (to je tudi mišljenje Ehli sunneta), Ešariji pa dovoljujejo, kar je zavrženo s strani šeriata in razuma.
6. Ali so Glasniki brezgrešni, tj. ali so obvarovani od velikih in malih grehov? Učenjaki teh dveh skupin imajo nejasna in nasprotujoča si mišljenja, Ehli sunnet pa je stališča, da so Glasniki obvarovani pred velikimi grehi, ne pa pred malimi.
7. Ali je dovoljen “istisna“, tj. reči: Jaz sem mu’min, inšaAllah? Maturidije prepovedujejo, Ešarije dovoljujejo – slednje je pravilno.
8. Ali (Allahova) volja in želja zahtevata zadovoljstvo in ljubezen? Pri Maturidijih je odgovor nikalen in to je bližje stališču Ehli sunneta, pri Ešarijih pa večina učenjakov smatra, da zahteva, kar bi v praksi pomenilo: Če Allah hoče kufr (tj. ukaže, da se na Zemlji stori kufr-nevera, op. prev.), da je On s tem tudi zadovoljen. Brez dvoma je omenjeno stališče heretično.
9. Ali je pravilen iman (verovanje) tistega, ki ga sprejme s slepim sledenjem (taklidom)? Maturidije pravijo, da je, ampak da je posameznik grešen, večina Ešarij pa smatra, da mu je iman neveljaven – s tem, da sta se obe skupini zedinili na mišljenju, da je prvi vadžib (obveznost, op. prev.) razmišljanje o obstoju Allaha. Obe skupini nimata prav, ampak Maturidije so bližje resnici od Ešarijev.
10. Vprašanje kaderja, oz. tako imenovanega Kesba. Pri Ešaritih tolmačenje kesba vodi k temu, da je posameznik prisiljen, tj. da nima svobodne volje, Maturidije pa potrjujejo izbiro in kudret (moč, snago, op. prev.), s čimer so na koncu prišli do istega mišljenja kot Ehli sunnet.
Omenjeno so najpomembnejše razlike med tema dvema filozofskima sektama (zadnja razlika je ena od temeljnih, prej navedene pa so stranske).
Se nadaljuje…