Islam in kapitalizem

V islamskemu svetu kapitalizem ni izvorni pojav, kakor to velja za Evropo v obdobju po industrijski revoluciji.

Kapitalizem je v islamski svet uvožen v času evropske dominacije. Skupaj z valom razvoja se je kapitalizem razširil v islamski svet, ki je trpel zaradi siromaštva, neznanja in bolezni. To je določene ljudi zavedlo, da so prišli do zaključka, kako islam sprejema kapitalizem z njegovimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Prav tako so izjavljali, da v islamskem pravu in predpisih ni nikakršnih odredb, ki bi bile v nasprotju s kapitalizmom. Trdili so: »Ker islam dovoljuje privatno lastnino, mora priznati tudi kapitalizem.«

Kot odgovor na te trditve zadostuje opozorilo, da kapitalizem ne more napredovati, niti se razvijati brez obresti in monopola, kar je islam prepovedal skoraj tisoč let pred nastankom kapitalizma.

Vendar poglejmo na ta problem malo širše. Če bi se industrijska revolucija zgodila v islamskemu svetu, kako bi se islam soočil z razvojem, ki bi izhajal iz takšne iznajdbe? Kako bi islamska zakonodaja organizirala proizvodnjo?

Med ekonomisti obstaja mišljenje – vključujoč tiste, ki nasprotujejo kapitalizmu (npr. Karl Marx) – da je kapitalizem na začetku prinesel velik napredek in človeštvu naredil pomembne usluge. Proizvodnja je bila povečana, delovna sredstva so bila izboljšana in nacionalna sredstva so se izkoriščala v večji meri. Življenjski standard delavcev je postal višji od tistega, katerega so bili vajeni v času, ko so bili v večji meri ali pa popolnoma odvisni od poljedelstva.

Vendar takšno stanje, zaradi naravnega razvoja kapitalizma, ni trajalo dolgo, saj je prišlo do kopičenja bogastva na strani kapitalistov in do sorazmernega pomanjkanja na strani delavcev. To je kapitalistom omogočilo, da delavce izkoriščajo za množično proizvodnjo različnih dobrin. Vendar so bile plače delavcev prenizke, da bi jim zagotovile dostojno življenje, saj so si kapitalisti prisvojili celoten dobiček in ga trošili za luksuzno in pokvarjeno življenje.

S tako nizkimi plačami delavci niso zmogli potrošiti celotne proizvodnje kapitalističnih držav. To je vodilo h kopičenju viška proizvodnje. Posledično so kapitalistične države začele iskati nova tržišča za višek proizvodnje, kar je pripeljalo do kolonializma z vsemi njegovimi neprestanimi konflikti med nacijami za ta nova tržišča in surovine. Uničujoče vojne so bile neizbežna posledica takšnega stanja.

Še več, kapitalistični sistem je stalno izpostavljen periodičnim krizam, katere nastajajo zaradi depresij. Te depresije nastanejo zaradi nizkih plač in slabe svetovne potrošnje v odnosu na povečano proizvodnjo.

Določeni agitatorji materializma vse probleme kapitalističnega sistema pripisujejo sami naravi kapitalizma, četudi ne bi bilo zle volje in želje za eksploatacijo s strani kapitalistov. Takšna naivna in čudna obrazložitev pomeni, da je človek s svojimi občutki in mislimi nemočna stvaritev glede na moč ekonomije.

Brez dvoma bi islam podprl dobre in progresivne dosežke, katere je kapitalizem prinesel v svoji prvi, rani fazi razvoja. Vendar islam kapitalizma ne bi prepustil brez zakonodaje, ki bi regulirala in preprečila kakršnokoli eksploatacijo, katera bi lahko nastala zaradi zle volje ali same narave kapitalizma. V tem pogledu namreč obstaja islamski princip, ki delavce pooblašča, da si delijo dobiček s svojimi delodajalci. Nekateri malikijski pravniki so šli tako daleč, da delavcem dajejo enako soudeležbo pri dobičku. Delodajalci dajejo kapital, a delavci delo; ta dva napora sta enaka, zato jim po tem mišljenju pravično pripada enak del dobička.

Zgoraj omenjeni princip ilustrira veliko skrb Islama za vzpostavitev pravičnosti. Takšno skrb za vzpostavitev pravičnosti je Islam uvedel prostovoljno. Ni bila uvedena zaradi kakršnekoli ekonomske nuje, niti ni bila rezultat razrednih bojev, kar propagandisti nekaterih ekonomskih doktrin smatrajo kot edini efektivni faktor v razvoju ekonomskih odnosov.

Na začetku je bila industrija sestavljena iz obrtnih delavnic in majhnega števila zaposlenih v primitivnih delavnicah. Prej omenjeni princip bi uredil odnos med delom in kapitalom na pravični osnovi, kakršnega Evropa ni nikoli imela.

Ekonomisti pravijo, da je razvoj kapitalizma od njegove prve pozitivne faze do njegove današnje morbidne faze, pospremljen z naraščajočo odvisnostjo od nacionalnih posojil. To je pripeljalo do ustanavljanja bank, katere so izvrševale finančne operacije in posojale denar z določenimi obrestnimi merami. Takšna posojila, kakor tudi večina bančnih operacij zasnovanih na obrestih, so v Islamu izrecno prepovedana.

Po drugi strani je konkurenca, še ena lastnost kapitalizma, pripeljala do uničevanja manjših podjetij ali do utapljanja v večje. To je vodilo k nastanku monopolov, kar je v Islamu prav tako prepovedano. To potrjujejo besede Božjega Poslanca, s.a.w.s.: »Kdor monopolizira, je grešnik.« (Ebu Davud) Ker je Islam prepovedal obresti in monopol, bi bilo nemogoče, da bi se pod okriljem Islama kapitalizem razvil v svojo današnjo obliko, ki vključuje eksploatacijo, imperializem in vojne.

Kakšna bi bila usoda industrije, če bi se razvijala pod vplivom islamskega učenja?

Islam zagotovo ne bi omejil razvoja industrije na majhne delavnice, katerih dobiček bi se delil med delodajalce in delavce. Proizvodnja bi precej narasla, vendar bi se odnos med delodajalcem in delavcem razvijal na drugačnih osnovah od tistih, ki karakterizirajo razvoj odnosa delodajalec-delavec v Evropi v 19. in 20. stoletju, ter se nadaljujejo v 21. stoletju. Ta odnos bi se razvil v soglasju z zgoraj omenjenimi osnovnimi principi Islama, ki zagotavljajo pravično delitev dobička med delavce in delodajalce.

Na tak način bi se Islam izognil uporabi obresti in monopola ter preprečil nepravičnost, kateri so delavci v kapitalizmu izpostavljeni.

Neumno bi bilo predpostaviti, da Islam ne bi mogel vzpostaviti takšne pravičnosti brez predhodnega prehoda skozi težke skušnjave, razredne boje in ekonomske težave. Brez dvoma je dokazano, da je Islam pred vsemi narodi glede vprašanj sužnjelastništva, fevdalizma in ranega kapitalizma. Pri reševanju teh problemov Islam ni deloval pod vplivom nekakšnih zunanjih pritiskov. On se rajši poslužuje s prostovoljnimi metodami v soglasju s svojimi lastnimi koncepti večnega zakona in pravice.

Kar se tiče kolonializma, vojn in eksploatacije narodov je potrebno izpostaviti, da je Islam proti vsemu temu, kakor tudi proti ostalemu zlu, katerega je kapitalizem prinesel s seboj. Principi Islama ne dovoljujejo kolonizacije ostalih narodov, niti vodenja vojn proti drugim zaradi eksploatacije. Edina vojna, ki je v Islamu dovoljena, je vojna, katera se vodi proti agresiji ali zaradi širjenja Božje besede, ko je njeno širjenje preprečeno z orožjem.

Oblast v islamski državi ne more ostati indiferentna do kopičenja bogastva v rokah majhnega števila ljudi, medtem ko večina živi v lakoti in problemih, ki izhajajo iz tega. Takšno kopičenje denarja je v nasprotju s principi Islama, ki izrecno predpisuje, da mora biti bogastvo pravično razdeljeno med vse ljudi in ne sme biti omejeno samo na bogate. V Islamu je vladar zadolžen za izvajanje šeriata (islamski zakon) z vsemi razpoložljivimi sredstvi. V tem pogledu je vladarju dana popolna in neomejena oblast v mejah, katere je postavil Božji zakon – zakon, ki preprečuje kopičenje bogastva. V zvezi s tem lahko omenimo zakon o dedovanju, ki zagotavlja, da se bogastvo vsake generacije pravilno razdeli. Tukaj lahko navedemo zakon zekata, kateri predvideva in predpisuje, da se 2,5% premoženja vsako leto odvaja za siromašne. Poleg tega islam izrecno prepoveduje kopičenje bogastva. Prepoveduje obresti, ki so osnovni faktor pri akumulaciji kapitala. Odnosi med člani islamske družbe so zasnovani na vzajemnih dolžnostih in ne na eksploataciji.

Prav tako je potrebno dodati, da je Božji Poslanec, s.a.w.s., osebam v državnih službah zagotovil pravice, s katerimi se zadovoljijo osnovne potrebe življenja: »Če oseba, ki opravlja nek posel v skupnosti, ni poročena, ji je potrebno omogočiti, da se poroči, če nima stanovanja, ji je potrebno dati stanovanje, če nima služabnikov, ji jih je potrebno najti, če nima črede, ji jo je potrebno dati.«

Takšne garancije niso omejene samo na zaposlene v državni službi. To so osnovne potrebe, katere je potrebno zadovoljiti pri vsaki osebi kot nadomestilo za delo v državni službi ali opravljanju kakršnegakoli poklica, od katerega ima družba korist. Če država zadovolji osnovne življenjske potrebe svojih zaposlenih, mora isto stvar zagotoviti vsakemu delavcu v državi. Državna blagajna je dolžna zadovoljiti osnovne življenjske potrebe vsake osebe, ki jih je nezmožna zadovoljiti sama zaradi starosti, bolezni ali drugih podobnih razlogov.

Vsa omenjena dejstva naglašujejo odgovornost države, da na vsak način zadovolji osnovne življenjske potrebe delavcev. Ni pomembno na kakšen način se zadovoljijo te potrebe, ampak je važen princip, da se dobrine enakomerno razdelijo na vse člane družbe. Z zadovoljitvijo osnovnih življenjskih potreb delavcev jih Islam ščiti od eksploatacije in jim zagotavlja svobodno življenje.

Islam ne bi dovolil, da kapitalizem preraste v te oblike, katere danes prevladujejo na “civiliziranem zahodu“. Islamska zakonodaja kapitalistom ne bi dopustila, da izkoriščajo delavce. Islam bi preprečil vsako zlo kapitalizma; imperializem, vojne in zasužnjevanje narodov.

Islam se, kot je običajno, ne zadovolji samo z zakonskimi odredbami. Poleg zakona Islam uporablja tudi moralne in duhovne dejavnike. Takšni dejavniki v Evropi pogosto nimajo nikakršnega praktičnega značaja. Vendar Islam ne razdvaja moralnih in duhovnih vrednosti od realnega življenja, kar je njegova specifičnost. Islam ima edinstven način usklajevanja duhovnih vaj z organiziranostjo skupnosti. Posameznik nikoli ne pride v dilemo, kako uskladiti idejo in prakso. Islam oblikuje svojo zakonodajo na moralni osnovi, tako da so moralne vrednosti vedno v skladu z zakonom. Na tak način se medsebojno dopolnjujejo brez bojazni pred konfliktom ali razhajanjem.

Tako na primer islamska etika prepoveduje in preprečuje vse oblike luksuza in razuzdanosti, kar je neizbežna posledica kopičenja bogastva v rokah majhnega števila ljudi.

Vzporedno s tem Islam prepoveduje delanje krivice delavcem in njihovo slabo plačevanje. Ker je kopičenje bogastva rezultat nepravičnosti do delavcev, to pomeni, da mora biti preprečeno. Islam poziva ljudi, da trošijo svoj denar na Božji poti – tudi, ko to pomeni, da porabijo vse svoje premoženje. Prav zaradi tega, ker bogataši trošijo svoje premoženje za sebe in ne na Božji poti, večina ljudi živi v siromaštvu in bedi.

Duhovno vzdigovanje ljudi s strani Islama jih približuje Bogu in vpliva na njih, da se odrečejo čutnim uživanjem in koristim, ter da dosežejo Božje zadovoljstvo in pričakujejo Njegovo nagrado na drugem svetu. Brez dvoma človek, ki si želi miru z Bogom in verjame v drugi svet, Raj in Pekel, ne bo noro tekel za bogastvom, niti se ne bo posluževal z eksploatacijo in nepravičnostjo, da bi dosegel svoje sebične cilje.

Za zaključek je potrebno jasno izpostaviti, da kapitalizem, ki vlada v današnjemu islamskemu svetu, ni del islama in potemtakem Islam ne more biti odgovoren za to.