Islam in izvrševanje sankcij (šarija, islamski zakon)

Nekateri pravijo: »Kako bi lahko danes uporabljali nekatere barbarske kazni, ki so se davno nekoč izvrševale v puščavi? Ali je dopustno, da se kradljivcu, ki je ukradel nekaj evrov, odseka roka?« Ali se takšne stvari lahko dogajajo v dvajsetem stoletju, v stoletju, v katerem se na kriminalca gleda kot na družbeno žrtev in se trdi, da je on pravzaprav predvsem medicinski primer in ne kriminalec v polnem pomenu besede?

Kako to, da dvajseto in enaindvajseto stoletje dopuščata ubijanje tisočih ljudi v Afriki in Bližnjem ter Srednjem vzhodu, a prepovedujeta pravično kaznovanje kriminalcev?!! Kakšna laž in kakšna dvoličnost.

Zločin je na splošno definiran kot napad posameznika na družbo. Zato se v različnih skupnostih in narodih pojem zločina in kazni povezuje z odnosom med posameznikom in družbo.

Določene države gredo pri opravičevanju posameznika predaleč. Na posameznika gledajo kot na središče družbe. Takšne države zožujejo pravice države iz bojazni pred svobodo posameznika. Takšno stališče se odraža v njihovem pojmovanju zločina in kazni. Sočustvujejo s kriminalci in jih obravnavajo kot žrtve perverznih okoliščin, psihičnih kompleksov in zmedenosti, katere se niso zmožni otresti. Takšne države so naklonjene temu, da namesto kazni, kot sankcijo vršijo podaljšan nadzor. Psihoanalizo vsakega zločina postavljajo v prvi plan in tako prihaja do opravičevanja in pojasnjevanja vsakega zločina. Freud je trdil, da mora biti prestopnik žrtev seksualnega kompleksa, ki izhaja iz zatiranja seksualnih instinktov s strani družbe, vere, morale in običajev. Vse kasnejše šole psihoanalize sledijo Freudov primer, vendar se mnogi od njih ne strinjajo z njim, da je seksualna energija središče življenja. Vse takšne šole na kriminalca gledajo kot na pasivno bitje, ki je žrtev splošnih ali posebnih okoliščin sredine, v kateri je odrasel. Verjamejo v tako imenovani “psihični determinizem“, kar pomeni, da človek nima svobode v akciji in da psihološka energija deluje na že vnaprej določen način. Komunistične države so izpostavljale pomembnost družbe in da se ji posameznik ne sme zoperstaviti. Zato so imele takšne države zelo stroge kazni in so kaznovale vsakega posameznika ali skupino, ki je vstala proti državi.

Komunisti so se pozivali na ekonomske in ne na psihološke razloge, kakor so to počeli Freud in ostali. Trdili so, da družba, ki trpi zaradi ekonomskih problemov, ne more negovati kreposti. Iz tega razloga kriminalci ne bi smeli biti kaznovani, saj kriminalec nima ekonomskih pogojev in se poslužuje s kriminalom, da si jih zagotovi. Kljub temu se je v takšnih državah zločin strogo preganjal, čeprav je bila celotna ekonomija v rokah vladarja, ki bi lahko rešil stanje vsakega posameznika v državi.

Brez dvoma sta oba navedena koncepta delno točna. Res je, da okoliščine, v katerih odrašča posameznik, vplivajo na njegovo osebnost. Če so slabe, je tudi vzgojen slabo. Torej, podzavestni kompleksi včasih vodijo k zločinu, vendar človek ni povsem pasivno bitje v konfrontaciji s takšnimi okoliščinami. Psihoanaliza glede vprašanja kriminalitete dela napako: osredotoča se izključno na energijo človeka, a ignorira možnost kontroliranja te energije. Energija, ki otroku omogoča kontroliranje svojih organov (npr.: da ne urinira v postelji), je pravzaprav energija, katera lahko kontrolira tudi njegova čustva in delovanje. Torej, ima izbiro ali se bo predajal svojim čustvom in muham.

Po drugi strani imajo tudi ekonomski pogoji določen vpliv na delovanje posameznika. Res je, da je lakota, katero spremlja razpad duhovnih vrednosti, dovolj močna, da človeka pripelje v kriminal ali moralni padec, a je trditev, da le ekonomski faktor vpliva na obnašanje človeka, samo pol-resnica.

Glavna tema je: pred odločitvijo, ali se neko delo kaznuje ali ne, je potrebno določiti obseg odgovornosti za storjeno delo.

Islam ni dovolil kaznovanja glede na sumničenje, niti izvrševanja sankcij brez predhodnega pregleda primera. V tem pogledu Islam zastopa edinstveno teorijo, ki se drži srednje poti in služi za dobro na obeh svetovih. Zahteva preiskavo vseh pogojev in okoliščin povezanih s prestopkom. Pri preiskavi zločina je Islam istočasno zavzel dve stališči: stališče kriminalnega dela in stališče družbe, proti kateri je delo storjeno. V luči takšnega razmišljanja Islam predpisuje zadovoljivo kaznovanje, ki sovpada s predpisi zdravega razuma ter logike in ne sme biti pod vplivom zlonamernih in nacionalnih ali individualnih zahtev. Islam določa preventivno kaznovanje, katero se lahko prikaže kot okrutno ali grobo, če se gleda površno ali brez poštenega obravnavanja. Vendar Islam takšnih kaznovanj ne izvršuje, v kolikor se ne preveri ali pa ugotovi, ali je bil zločin upravičen.

Res je, da Islam predpisuje amputacijo roke kradljivcu, vendar takšna kazen ne bo izvršena, če se ugotovi, da je bil zločinec v krajo prisiljen zaradi lakote ali stanja nuje. To je predpisal že kalif Omer. Islam predpisuje, da se prešuštnik in prešuštnica kamenjata, vendar nekaj takega ne bo izvršeno, če ti dve osebi nista bili v zakonu in če o prešuštvu ne pričajo štiri odrasle osebe, katere so to videle na lastne oči.

Potrebno je omeniti, da je Islam sprejel podobno mero pazljivosti v odnosu na vse ostale vrste kaznovanja. Večina teh predpisov izhaja od kalifa Omerja ibn Hattaba. Omer je bil znan po svoji striktnosti pri izvajanju šerijatskih pravil. Ne moremo reči, da je bil blag v izvrševanju šeriatskih predpisov. Prav zaradi tega je potrebno omeniti nekatere primere iz njegove prakse. Znano je, da ni dovolil izvrševanja predpisane kazni za kradljivce v letih splošnega pomakanja. Takšen princip svojo potrditev najde v besedah Muhammeda, s.a.w.s.: »Izogibajte se izvrševanju kazni, če obstaja dvom.« Torej, če krivica ni čisto in jasno potrjena, kazni ni potrebno izvršiti.

Islam v zvezi s predpisovanjem kazni v prvi vrsti poskuša odkloniti okoliščine, ki vplivajo na pojav kriminala. Preden se kazen izvrši, je potrebna raziskava in s tem je predpisana največja mogoča pazljivost. Tam, kjer skupnost nima možnosti, da izkorenini okoliščine, katere lahko vodijo h kriminalu, ali kjer obstaja dvom glede storjenega kriminalnega dela, kazen ne bo izvršena in obtoženi bo izpuščen, ali pa bo blažje kaznovan.

Islam stremi k temu, da iz družbe odstrani vse pogoje, ki vodijo h kriminalu. Ta stremljenja zagotavlja s pravilno delitvijo bogastva. Islamska država je odgovorna za pomaganje vsakemu prebivalcu ne glede na njegovo vero, raso, jezik ali družbeni položaj. Država je dolžna, da svojim prebivalcem zagotovi zaposlitev in jim tako omogoči preživljanje. Tam, kjer ni možnosti zagotoviti zaposlitve, kakor na primer bolnim, ostarelim in podobno, je država dolžna dati pomoč iz javne blagajne. Na tak način Islam odklanja objektivne pogoje za umore, kraje, izsiljevanja in podobno. Za takšne zločine predpisuje zelo stroge kazni, ali pa, kot je že bilo rečeno, išče potrditev, da je bilo takšno delo storjeno v nuji. Islam priznava tudi seksualne potrebe moškega in ženske in to tudi dovoljuje, vendar samo v zakonski zvezi – s poroko. Islam priznava tudi zakon med mladoletnimi s soglasjem staršev in hkrati obvezuje skupnost, da se takšnim zakonskim parom, če nimajo sredstev za življenje, pomaga s sredstvi iz javne blagajne, dokler niso zmožni, da se preskrbijo sami. Po drugi strani Islam s svojimi predpisi vpliva na družbo na način, da se zavaruje pred nevarnostmi prešuštvovanja. Torej, predpisuje plemenitost in vzvišene ideale, ki višek energije usmerjajo tja, kjer služi družbenim interesom.

Nekateri Evropejci nimajo realnega znanja o islamskih stališčih do zločina, zato islamske predpise zaradi tega smatrajo za barbarske in ponižujoče. Grešijo, ko zmotno mislijo, da se takšno kaznovanje in izvrševanje kazni opravlja vsak dan, kakor je to primer v evropskih kazenskih zavodih. Mislijo, da islamska družba vsakodnevno vrši bičanja, amputacijo rok in kamenjanje, a dejstvo je, da se te kazni izvršujejo zelo redko (dejstvo je, da se je zaradi kraje v toku 1400 let amputiralo šest rok in to je jasen dokaz, da ima ta kazen čisti preventivni karakter). Ni pomembno kakšno pobudo ima tisti, ki hoče narediti zločin. Tak bo rajši dvakrat premislil in vsekakor odnehal, preden stori kaznivo dejanje, ker ve kakšna kazen ga čaka.

Vrnimo se še enkrat k mlajšim in njihovim problemom. Mladim se je težko vzdržati spolnim odnosom. Vendar če skupnost poskrbi za njihovo eksistenco, vseeno ali jim direktno pomaga iz družbene blagajne ali pa jim zagotovi zaposlitev, ne vidimo razlog, zakaj se ti mladi ljudje ne bi poročili in si po tej poti omogočili normalno spolno življenje. V primeru nerazumevanja med zakonskima partnerjema jima Islam daje možnost, da zahtevata ločitev in z novim zakonom rešujeta to vprašanje. Čeprav po Islamu ločitev ni najbolj pohvalna stvar, je vseeno boljša od prešuštva, ki v sebi nosi velikanske nevarnosti za posameznika in družbo.

Bila bi žalitev, če bi nekateri izobraženi mladeniči in pravniki v islamskih kazenskih predpisih videli barbarstvo, samo zato ker jim tako sugerirajo Evropejci. Priporočamo jim, naj bolje preučijo te islamske predpise, kar bi jim zelo koristilo in jih prepričalo v modrost islamske zakonodaje.