Religija – opij za ljudstvo

To je trdil Karl Marx. Zagovorniki komunizma so v preteklosti verno ponavljali to prevaro in jo celo poskušali vpeljati v sam Islam.

Lahko rečemo, da so imeli, glede na posebne okoliščine tistega časa v Evropi, Karl Marx in ostali komunistični pionirji opravičilo za revolt proti svoji religiji in duhovništvu. V tistem času je v Evropi, še posebno v Rusiji, fevdalizem igral groteskno vlogo in na tisoče ljudi je vsako leto umiralo zaradi lakote, milijoni pa so zbolevali zaradi tuberkuloze in ostalih bolezni. Kljub temu so fevdalci na račun delavcev živeli tako razuzdano in luksuzno, da si je kaj takega težko predstavljati.

Če bi potlačeni delavci pomislili na protest ali kako drugače poskušali opozoriti na nepravičnost, kateri so bili izpostavljeni, bi duhovščina hitro odgovarjala: »Če vas nekdo udari po desnem licu, mu nastavite še levega. Če vam nekdo vzame del vaše obleke, mu dajte še ostalo.«

Duhovščina je varala ljudstvo in ga poskušala odvrniti od revolucije. Ljudem so obljubljali raj, kamor bodo šli tisti, ki so na tem svetu prenašali nepravičnost, v raju pa bodo uživali v največjem udobju in zadovoljstvu.

Če te obljube niso delovale, so se posluževali groženj in govorili: »Kdor se ne pokorava fevdalnemu gospodu, se ne pokorava Bogu, cerkvi in duhovščini.« Potrebno je vedeti, da je bila v tistem času prav cerkev največji lastnik fevdalnih posestev z milijoni kmetov in sužnjev, ki so delali na njeni lastnini. Zato je bilo za cerkev logično, da z vojsko, plemstvom in vladarji nasprotuje potlačenim množicam. Plemič in duhovnik sta pripadala istemu taboru in povsem jasno sta vedela, da v primeru revolucije ne bo prizaneseno nobenemu od njiju.

Ko obljube in grožnje niso zalegle, so se zatekli k uporabi sile in kruto kaznovali vse upornike, ki naj bi vstali proti “bogu in veri“. To je razlog, da je bila religija smatrana za sovražnika ljudstva. Iz tega so nastale tudi besede Karla Marxa: »Vera je opij za ljudstvo.«

Komunisti so pogosto opozarjali na zgrešeno življenje “vernih ljudi“ in si na ta način pridobili naklonjenost. Ti “verni ljudje“ naj bi množice poskušali zavesti v to, da prenašajo ponižanja in nepravičnost ter jim, kot nagrado za njihovo potrpežljivost, obljubljali večni raj.

Pogosto so kazali tudi na določene ljudi iz Al-Azharja, ki so napačno tolmačili predpise Kur’ana in na ta način napačno prikazovali duh in principe Islama (kot tudi delajo danes, opomba). Z namenom, da bi vzpostavili čim večjo moč vlade in preprečili upor proti njej, so množice opominjali, da bi to pomenilo upor proti Božji besedi, ki zahteva popolno poslušnost.

Vse to je lahko resnično, vendar potrebno se je vprašati, ali so ti ljudje, katerih poklic je vera, zares delovali po principih Božje besede in islamske vere, ali pa so delali v korist svojih osebnih in sebičnih interesov?

Prodana duša „šejh“ Tantawi, bivši egipčanski mufti in bivši glavni šejh Al-Azharja (tja ga je postavil Hosni Mubarak), s svojim kolegom Tonyjem Blairom, ki je v času svojega mandata pobil ogromno število Muslimanov v naših zemljah

Dejstvo je, da so ti verski voditelji delali v nasprotju z Božjo besedo in islamskimi principi. Njihov primer je isti kot primer današnjih brezbožnih pesnikov, pisateljev in novinarjev, ki bi se zadovoljno valjali po pesku, če bi bili prepričani, da bodo s tem kaj pridobili, pa četudi samo minljivo zadovoljstvo. Zločin verskih voditeljev je precej večji od zločina brezbožnih pesnikov in pisateljev, saj so zadolženi za varovanje Božje besede, ker bi morali temelje vere poznati bolje od drugih. Oni so pozvani, da v praksi realizirajo Božjo besedo, vendar jo želijo spremeniti za nevredno ceno.

Preden nadaljujmo je potrebno poudariti dejstvo, da ti ljudje ne pripadajo Islamu in tisto, kar govorijo, nima veze z Islamom. Nesreča islamskega sveta izvira od teh ljudi, ki ignorirajo svojo lastno vero.

Lažne obtožbe, da Islam ovira in prepoveduje upor naroda proti zatiranju, so na najboljši način demantirane z dejstvom, da se je gibanje, ki je kralja v Egiptu vrglo s prestola, začelo kot versko gibanje. Prav tako je potrebno omeniti, da so bila vsa ostala osvobodilna gibanja v islamskem svetu navdahnjena z Islamom. Upor Egipčanov proti francoski okupaciji so vodili učenci in študenti verskih šol. Upor proti nepravičnosti Muhammeda Alija je vodil verski voditelj Omer Makram. Organizirani odpor proti okupaciji Sudana s strani Angležev je vodil El-Mehdi in ostali verski voditelji. Vstajo proti Italijanom v Libiji in Francozom v Maroku, kakor tudi Kašanijevo revolucijo proti britanski okupaciji, so vodili verski voditelji. Vse te vstaje jasno kažejo, da Islam v sebi nosi veliko osvobodilno moč, usmerjeno proti vsem oblikam nepravičnosti, eksploatacije in poniževanja.

Omar Mukhtar začetnik libijskega upora proti Italijanom, katerega je vodil od leta 1912 skoraj 20 let, dokler ga niso ujeli Italijani, ki so ga kasneje tudi obesili (leta 1931). O njem je bil posnet tudi film, v katerem ga je upodabljal Anthony Quinn (naslov filma je Lion of the Desert – lahko si ga naložite s klikom na naslov) Filma niso smeli predvajati v Italiji veliko let, kar oglejte si zakaj.

Zagovorniki komunizma so se pogosto sklicevali na nekatere odlomke iz Kur’ana, na osnovi katerih so želeli dokazati, da Islam narod poziva k polni potrpežljivosti in prenašanju nepravičnosti in ponižanju vseh vrst. Pogosto so se sklicevali na ajet:

»Ne poželite si tistega, s čimer je Allah odlikoval nekatere med vami…« (4:32)

In tudi na naslednjega:

»Nikar se preveč ne oziraj po raznovrstnih lepotah tega sveta, ki jih ponujamo v uživanje nekaterim nevernikom in jih s tem spravljamo v skušnjavo. Nagrada tvojega Gospodarja je boljša in večna!« (20:131)

Tolmači Kur’ana pravijo, da se prvi ajet nanaša na dogodek, ko je neka ženska vprašala: »Zakaj so moški privilegirani z borbo na Božji poti, medtem ko je ženskam odvzeta ta dolžnost?« Glede na ostala in na splošno sprejeta tolmačenja se s tem ajetom prepoveduje prazno in nekoristno hrepenenje, katerega ne spremlja napor. Takšno hrepenenje v človeku lahko povzroči zavist, ki je nezdrava lastnost, in brez razloga povzroča jezo. Te kur’anske besede opominjajo ljudi, naj delajo tisto, kar jim koristi, namesto da si želijo stvari, katerih nimajo in ob tem ne vlagajo nikakršnega napora, da bi si jih pridobili.

Drugi kur’anski ajet poziva ljudi, naj se vzdignejo iznad navadnih materialističnih razmišljanj in naj ne razmišljajo o drugih samo zato, ker le ti trenutno uživajo v materialnem uživanju.

Zaradi popolne jasnosti argumentov lahko predpostavimo, da ta dva ajeta govorita o zadovoljenosti s tem, kar imamo, in da prepovedujeta hrepenenje po tistem, česar nimamo.

V zvezi s tem se lahko reče, da mora biti Islam v praksi ljudi v celoti uresničen, ali pa v celoti opuščen. Kot sistem življenja, lahko prinese plodove edino, če so vse njegove zahteve in predpisi brez izjeme uresničeni. Pozivanje siromašnih in odpuščenih iz služb, naj bodo potrpežljivi in naj se vzdržijo hrepenenja po tistem, kar imajo bogati, je samo ena stran načela. Na drugi strani stoji poziv bogatim, naj bodo nesebični in naj svoje premoženje delijo na Božji poti. Njim se grozi z veliko kaznijo na bodočem svetu, če bodo na tem svetu sebični. Če na to vprašanje odgovorimo v tej luči, potem je tehtnica v popolnem ravnotežju.

Na eni strani je to poziv v nesebično delitev premoženja, po drugi strani pa poziv k čiščenju duše od zlobe. Na ta način islamska družba živi v globokem miru, kar je v popolnem skladu z ekonomsko pravico, ki zahteva, da je bogastvo pravično in enakomerno porazdeljeno med vse njene člane – brez možnosti da nekateri živijo v blaginji, a drugi v siromaštvu. Ko neka družba sprejme principe islama, ne bo nepravičnosti, niti hrepenenja po nekem drugem načinu življenja izven Islama. Kdo sme, kjer bogati ne izvršujejo svojih dolžnosti delitve premoženja na Božji poti in ne prinašajo ničesar za splošno družbeno korist, pozvati siromašne, naj sprejmejo življenje, v katerem so izpostavljeni pomanjkanju? Tega Islam zagotovo ne bi naredil. Prav nasprotno, Islam vsem tistim, ki trpijo nepravičnost in se zadržujejo upora proti takšnemu stanju, grozi z nesrečo na tem in na onem svetu. V Kur’anu piše:

»Ko bodo angeli jemali duše tistih, ki so se pregrešili proti sebi, jih bodo vprašali: “Kako je bilo z vami?“ “Na Zemlji smo bili zatirani,“ bodo odgovorili. In angeli bodo vprašali: “Mar ni Allahova Zemlja prostrana in mar se niste mogli preseliti?“ Njihovo bivališče bo Džehennem (Pekel). To je zares strašen kraj! Samo nemočnim moškim, ženskam in otrokom, ki niso bili dovolj iznajdljivi in niso poznali poti, bo Allah odpustil, ker Allah briše grehe in odpušča.« (4:97-99)

Na njihovo opravičevanje, da so bili na Zemlji nemočni, se jim odgovarja, da je neodpustljiv zločin prenašati nepravičnost! Za ljudi, ki sprejemajo pozicijo, ki je nižja od pozicije dostojne človeku, je uporabljena fraza “tisti, ki sami sebi delajo nasilje“. Bog vse ljudi poziva, naj s svojo močjo in spretnostjo delajo na uresničevanju življenja človeku dostojnega.

Poziv k zapuščanju mesta, kjer so pripadniki Islama ogroženi in preganjani, je navedena kot možnost obrambe, vendar to ni edina borba proti nepravičnosti. Obstaja mnogo drugih načinov odpora in borbe proti nepravičnosti. Kar se tukaj želi izpostaviti, je, da Islam strogo obsoja tiste, ki potrpežljivo prenašajo nepravičnost. Pravi smisel navedenih besed je ta, da se nihče ne sme zadržati od borbe proti nepravičnosti.

Kar se tiče Muslimanov, ki so zares šibki in potlačeni, ne smejo biti prepuščeni sami sebi. Dolžnost islamske skupnosti je, da se bori za njihovo osvoboditev.

»Zakaj se ne bi bojevali na Allahovi poti za zatirane, moške, ženske in otroke, ki kličejo: “Gospodar, popelji nas iz tega mesta, katerega prebivalci so nasilniki. Pošlji nam zaščitnika, pošlji nam tistega, ki nam bo pomagal!“« (4:75)

Bog nikoli ni zadovoljen s tistimi, ki sprejemajo nepravičnost in ji podležejo. Od njih se zahteva borba proti nepravičnosti in reševanje zatiranih, da bi bil Bog z njimi zadovoljen.

Nekdo lahko pomisli, da se ti ajeti nanašajo samo na izvrševanje verskih obredov, tj. da veljajo za primer, ko Muslimani živijo v nemuslimanskih skupnostih, katere jih silijo v odrekanje njihovega verovanja v Boga in jim preprečujejo opravljanje islamskih dolžnosti.

Islam ne dela razlike med izvrševanjem verskih obredov in napredkom socialnega, ekonomskega in političnega življenja ljudi, saj je vse to predpisano v Islamu in je obenem sestavni del islamskega verovanja. Islam ne dela razlike med tistimi, ki preprečujejo izvrševanje verskih obredov in vzpostavljanje islamskega načina življenja in so neverniki po imenu in praksi, in tistimi, ki so Muslimani samo po imenu, a neverniki v praktičnem življenju. V Kur’anu piše:

»…tisti, ki ne sodijo skladno s tistim, kar je Allah objavil, so pravi neverniki.« (5:44)

Islam predpisuje, da bogastvo ne sme biti omejeno na majhno število bogatih ljudi. Prav tako predpisuje, da mora država svojim ljudem zagotoviti zaposlitev, kakor tudi vzdrževati in pomagati tistim, ki so nesposobni za delo.

Predpostavimo, da se narod zadrži od borbe proti socialni nepravičnosti. Kaj bi bila posledica tega?

Bogastvo bi se nakopičilo v rokah posebne klase ljudi, katerega bi si medsebojno razdeljevali in ga odvzeli ostalim ljudem. Prav to se danes dogaja v kapitalističnih državah. To je grozno zlo. S tem se krši Božja odredba, po kateri bogastvo ne sme biti omejeno na bogataše. Druga posledica takšne zadržanosti od borbe proti socialni nepravičnosti bi bila, da bi bogataši zadrževali svoje bogastvo in ga porabljali samo zase, predajajoč se luksuzu in razsipniškim uživanjem. Takšno stanje je zlo.

»…Tistim, ki kopičijo zlato in srebro, pa ga ne delijo na Allahovi poti, napovej hudo trpljenje.« (9:34)

V Kur’anu je mnogo citatov, v katerih je jasno prepovedan luksuz in tisti, ki živijo v luksuzu, so grešniki brez vere.

»V prav vsakem mestu, kamor smo poslali poslanca, so tisti, vajeni razkošnega življenja, dejali: “Ne verjamemo vašim besedam!“« (34:34)

»Ko hočemo uničiti neko mesto, dovolimo, da se njegovi prebivalci, navajeni razkošnega življenja, vdajo razvratu in si s tem prislužijo kazen, nato pa mesto porušimo do temeljev.« (17:16)

»In tisti nesrečno – kdo so nesrečni? Ti bodo v razbeljenem ognju in vreli vodi in v senci dima sajastega, v kateri ne bo svežine in prijetnosti! Oni so pred tem živeli v razkošju.« (56:41-45)

Rezultat zadržanosti od borbe proti socialni nepravičnosti je lahko samo zlo. Kako se lahko Islam obtoži, da ljudi poziva k sprejemanju zla zaradi Božjega zadovoljstva, ko pa Allah pravi:

»Z jezikom Davida in Jezusa, Marjinega sina, so prekleti neverniki med sinovi Izraelovimi, ker so se upirali in vedno meje zla prestopali. Drug drugega niso odvračali od grešnih dejanj. Njihovo početje je bilo zares odvratno!« (5:78-79)

On smatra, da je njihovo sprejemanje nepravičnosti in zla ter njihovo popuščanje znak nevere, ki izziva Njegovo jezo, prekletstvo in kazen.

Allahov Poslanec, s.a.w.s., je rekel: »Tisti, ki vidi zlo, ga mora preprečiti.« In: »Najvrednejši džihad je reči besedo resnice pred nepravičnim vladarjem.«

Zlo se ne sme širiti v družbi in biti sprejeto pri vladarju, razen če je sam vladar nepravičen. Vladar se mora boriti proti zlu v imenu Boga.

Nihče z zdravim razumom ne more obtožiti Islama za uvajanje suženjske poslušnosti naroda nepravičnosti ali za zadovoljstvo s pomanjkanjem. Takšno neresnico lahko izrečejo samo tisti, ki so že vnaprej proti Islamu, ali pa tisti, katerim vladajo njihove pohote in strasti.

Obstaja veliko ljudi, ki imajo talente, kar jim lahko prinese slavo in popularnost. Drugi hrepenijo po podobni slavi, vendar nimajo potrebnih talentov, da bi jo dosegli ali si jo zaslužili. Kaj vlada lahko naredi, da se takšna jalova pričakovanja zadovoljijo? Ali lahko prepreči, da se hrepenenja takšnih ljudi ne izrodijo v bolno zavist? Ali lahko država “proizvede“ talent za takšne ljudi?

Vzemimo primer lepe ženske, katera pritegne pozornost, kjerkoli se pojavi, in druge, kateri manjka lepota in ljubkost, vendar ima željo, da bi jo drugi smatrali za lepo, tj. da pritegne pozornost. Kaj se lahko naredi, da bi se v tem primeru ustvarila enakost? Ali pa vzemimo primer zakonskega para, ki živi v sreči in ljubezni. Dobila sta otroka, ki je za njiju postal izvor sreče. Drugi par je daleč od tega in živi brez ljubezni in otroka, kljub trudu zdravnikov. Kako lahko vse moči na Zemlji nadomestijo tisto, kar v tem pogledu manjka drugemu paru? Obstajajo številni drugi primeri iz življenja.

Nobena ekonomska rešitev ne more glede tega storiti nič. V takšnih primerih je edina rešitev sprejemanje in zadovoljstvo s tem, kar je Bog odredil.

Celo iz družbene in ekonomske točke gledanja ne moremo reči, da je dosežena absolutna enakost na Zemlji. Ali obstaja kakšna država na svetu, kjer so vsi zaslužki in vsi položaji enaki? Vzemimo za primer Sovjetsko zvezo, ki je trdila, da bo uresničila absolutno enakost. Predpostavimo, da obstaja nek ambiciozen delavec, ki želi postati inženir, vendar je kljub vsem okoliščinam, katere so mu dane na voljo, mentalno nesposoben. Kako se mu lahko pomaga, da realizira svojo željo? Podobno lahko obstaja drugi delavec, ki nima fizičnih sposobnosti, da zdrži nadurno delo in na ta način dobi dodaten zaslužek, katerega dobijo samo močnejši delavci. Kaj se lahko naredi v tem primeru? Kako lahko takšni ljudje ljubijo življenje, ko pa so v stalnih skrbeh in neprestanem hrepenenju? Kako lahko takšni ljudje pravilno izvršujejo svoje dolžnosti na delovnem mestu?

Sporočilo Islama glede te tematike bi bilo, da je potrebno aktivno delati na realizaciji zakonitih želja in da je potrebno glede tistih, ki se ne morejo nadomestiti, prostovoljno sprejeti Božjo odredbo. Vendar tam, kjer obstaja nepravičnost, Bog s temi ljudmi ne bo zadovoljen, razen če se borijo proti njen:

»…Sigurno bomo obilno nagradili vsakogar, ki se bojuje na Allahovi poti – pa naj zmaga ali izgubi življenje.« (4:74)

Če na svetu obstaja religija, ki se lahko imenuje “opij za ljudstvo“, potem Islam zagotovo ni ta religija, saj Islam zavrača vse forme nepravičnosti in s težko kaznijo grozi tistim, ki jo sprejemajo.