Ali je religija zastarela? – 1. del

religija-zastarela

Mnogi zahodnjaki, zaslepljeni z dosežki znanosti v obdobju osemnajstega in devetnajstega stoletja, so mislili, da je religija izčrpala svoje sposobnosti, in se za vselej predali znanosti. Skoraj vsi znani zahodni psihologi in sociologi so se izražali s podobnimi besedami. Znani psiholog Freud poudarja nekoristnost kakršnegakoli posredovanja religije v moderni dobi in pravi, da človeštvo potuje skozi tri psihološke faze: vraževerje, religijo in znanost. Ker smo sedaj v dobi znanosti, je vsaka religija zastarela.

Tukaj je potrebno pojasniti, da so obstajali določeni razlogi, ki so evropske učenjake pripeljali do tega, da sprejmejo način življenja, ki je nasproten religiji in zasnovan na njenem sovraštvu. To se pripisuje veliki polemiki med učenjaki in krščansko cerkvijo, kar je učenjake gonilo v misel, da je vse, kar cerkev predstavlja, reakcionarno, nazadnjaško in zaostalo, ter da mora cerkev svoje mesto odstopiti znanosti, da bi človeštvo stopilo na pot civilizacije.

Ker ljudje niso naredili razlike med temi neobičajnimi življenjskimi okoliščinami tistega časa v Evropi in dejanske situacije na islamskem vzhodu, so se svojim verskim tradicijam, katere so nasledili od prejšnjih generacij, uprli in zahtevali njihovo popolno ukinitev. Zatem je prišla okužba oponašanja, ki je obkrožila podrejeni islamski vzhod in ljudi navajala k verovanju, da je edina pot do napredka sledenje vladajočim narodom Evrope in da je treba religijo zavreči, zato ker je Evropa to že naredila, boječ se padca v zaostalost.

Takšni ljudje se niso ozirali na dejstvo, da tudi na zahodu niso bili vsi pomembni učenjaki nasprotniki religije. Med njimi se najdejo zelo pomembni intelektualci, ki so, osvobojeni od materializma brezbožne Evrope, prišli do zaključka, da je religija ne samo psihološka, ampak tudi intelektualna potreba človeštva.

Med njimi je astronom James Jeans, ki je svojo intelektualno kariero začel kot brezbožni skeptik, vendar je s svojimi znanstvenimi raziskovanji kljub temu prišel do zaključka, da največji znanstveni problemi ne bi bili rešeni brez vere v Boga. Sociolog Jeans Bridge je šel tako daleč, da je Islam izpostavil kot uresničitev uspešne sinteze zemeljskega z duhovnim in kot harmoničen sistem misli, dopolnjen s praktičnimi predpisi za življenje. Znani angleški pisatelj Somerset Maugham je trdil, da je celotno stališče Evrope do religije v konstataciji, da je Evropa v znanosti odkrila novega boga, zavračajoč pravega Boga.

Somerset Maugham

Božanstvo-znanost se je pokazalo kot nestalno, saj danes zagovarja nekaj kot dejstvo, včeraj pa je to zavračala kot lažno; in obratno. Rezultat je, da njene oboževalce vidimo obsojene na večni nemir in nespokojnost, ker ne morejo najti duševnega miru. Ta konstantna nespokojnost, ki muči današnji zahod, je posledica velikega števila psiholoških in živčnih neredov, ki so skupna črta duhovnega stanja v skoraj vseh zahodnih državah.

Vera in samo vera lahko da človeku mir in spokoj. V človeka vliva ljubezen do dobrih del in pomembnost, da se zoperstavi silam zla in tiranije, kot nujen pogoj za pridobitev Božjega blagoslova. Ali človek ne potrebuje miru in sigurnosti, z eno besedo vere?

Kaj je človek brez vere in brez verovanja v večno življenje? V kontekstu vere človeško življenje zavzame nove dimenzije in odpira veliko večji horizont napredka, brez katerega je človek samo igračka v rokah svojih strasti in zahtev, katere ga učijo samo to, da dobi največjo možno količino zadovoljstva v času tega kratkega življenja na Zemlji. Sledijo nebrzdane bitke in konflikti okrog posedovanja materialnih dobrin, saj ni sile, ki bi kontrolirala človekove želje. Zaslepljeni s pohlepom in uživanjem vsak od njih želi v čim krajšem času dobiti v svoje roke čim več.

Na tak način je ponižan na nizko stopnjo čustvovanja in misli. Da bi uresničila svoje ideale in namere, njegova inteligenca pade nizko. Vse se odlikuje z nizkostjo. Človeštvo je obsojeno na stanje neprestanih iztrebljevalnih vojn, katere mu ne dovoljujejo, da bi se posvetilo višjim in plemenitim ciljem v življenju. V takšnem svetu ni prostora za ljubezen in sočutje, glede na to da so ljudje zavzeti s svojimi telesnimi uživanji. Slepo sledijo svojim strastem. Ali imajo v takšnem stanju lahko vzvišene težnje in ali lahko ocenijo resnične človeške občutke?

Ljudje v takšnem materialnem svetu pridobivajo določene materialne koristi. Vendar kakšna je korist v tem, ko pa so v stalnem prepiru zaradi teh dobrin? Zaradi zaščite interesa svojega lastnega materialnega blagostanja je svojemu bratu pripravljen odsekati glavo. Na tak način materializem človeku odvzema bistvo, saj zaradi teh neprestanih vojn materialistični cilji postanejo brezkoristni in nesmiselni. Strasti, zahteve in grabežljivost so zasužnjili ljudi, vladajo pa jim slepi apetiti. Ljudje nad njimi nimajo nobene kontrole, niti lahko upajo, da se bodo izvlekli iz njihovih okov. Na isti način in zaradi podobnih razlogov so se tudi različne nacije zapletle v uničujoče vojne in tako porušile harmonijo življenja. Znanost se s svojim strašnim orožjem prej uporablja za iztrebljanje človeštva, kot pa za to da služi človeku in da prispeva k njegovemu blagostanju.

Gledano v tem kontekstu, religija pomeni širitev duhovnega horizonta človeštva, saj življenje ni omejeno samo na ta svet, ampak se nadaljuje tudi po njem – večno. To v človekovem srcu povečuje upanje in ga opogumlja, da se neustrašno bori proti zlu in zatiranju. Religija predpisuje ljubezen, sočutje in univerzalno bratstvo. Religija je edina pot do miru in napredka, kar je zadosten razlog za njeno čuvanje. Ona človeka na najboljši način pripravi na surovo življenjsko borbo.

Poleg tega je vera ta, ki človeka lahko navdahne, da se dvigne nad samega sebe in prenaša trpljenje za plemenite in vzvišene ideale. Ko se mu enkrat odvzame, mu ne preostane nič drugega, kakor da svoje upanje išče izven sebe. Mnogi ljudje padajo, boreč se za stvar resnice, žrtvujejo svoja življenja in ne dobijo ničesar v materialnem smislu besede. Kaj je navdahnilo srca teh plemenitih duš, da se spustijo v borbo, ki jim ne prinaša nikakršnega materialnega nadomestila in jim odnaša še tisto malo, kar so imeli? Nedvomno je to eno od mnogih čudežev vere, saj dokler so prisotni sebični motivi, pohlep in grabežljivost, se ne more doseči ničesar dejansko dobrega, plemenitega ali nekaj, kar ima trajno vrednost. Zakaj materialni triumf in kopičenje bogastva ne moreta zagnati človeka, niti mu ne moreta vliti poguma, da čvrsto stoji in prenaša težave za veliko in resnično vzvišeno stvar?

Obstajajo določeni tako imenovani “reformatorji“, ki navdih iščejo v sovraštvu in ne v ljubezni. To je glavni izvir, ki jim, kakor pravijo, daje inspiracijo, da prenašajo težave za svojo stvar. Sovraštvo, ki ga gojijo, je lahko po naravi osebno in se ne more pojaviti med eno vrsto ljudi in biti usmerjeno proti človeštvu na splošno ali proti generaciji, ki se bo rodila. Takšni ljudje, navdihnjeni s sovraštvom, neke svoje cilje lahko uresničijo po poti “reform“. Sovraštvo, združeno z njihovo okrutno naravo, lahko dvigne njihovo “moralo“, tako da prenašajo vse muke in odrekanja zaradi stvari, za katere se zavzemajo, vendar doktrina, ki počiva na sovraštvu, nikoli ne more voditi človeštva k nečemu dobremu. Lahko odstranijo določene oblike nepravičnosti, vendar ne morejo ponuditi učinkovitega zdravila za bolezni človeštva. Filozofija življenja, utemeljena na sovraštvu in nevarnosti, meji na degeneracijo in ustvarja veliko večje zlo od tistega, ki ga je uspela odstraniti.

Po drugi strani, vera, ki ne teži k neposrednemu dobičku na tem svetu, niti črpa inspiracijo iz sovraštva, ampak v ljudeh goji plemenito ljubezen, bratstvo in pripravljenost, da položijo svoje življenje, edina lahko človeštvu zagotovi trajno nagrado in pokaže pot k njegovemu bodočemu napredku in sreči. Bistvo takšne vere je vera v Boga in Njegovo ljubezen po doslednem, častnem načinu življenja, ki človeku pomaga, da se približa svojemu Stvarniku. Vendar vse to ostane brez pomena, dokler človek ne verjame v bodoče življenje. Vera daje človeku občutek varnosti in iz njegovega srca odstranjuje strah pred smrtjo ter mu obljublja večno življenje. To z drugimi besedami pomeni, da njegov napor ne bo propadel, ampak bo nagrajen na bodočem, če ne že na tem svetu.

Vse to je samo naravna posledica verovanja v Boga in Sodni dan. Kar se tiče Islama gre on daleč naprej. Ima povsem različno in daleč privlačnejše sporočilo.

Tisti, ki mislijo, da je Islam staromoden in da ni več potreben, ne vedo, zakaj je Islam prišel in ne razumejo njegove stvarne misije v človeškem življenju. Ker so jim lekcije iz zgodovine predstavili agenti imperializma, so napačno zaključili, da je Islam objavljen samo zato, da ukine malikovanje in človeka napoti k oboževanju samo enega Boga; da so bili Arabci razdeljeni na antagonistična plemena in da je Islam prišel, da jih združi ter jih naredi za močen narod; da so bili predani alkoholu, igram na srečo, razvratnemu življenju in da je Islam prišel in jih obvaroval pred temi nevarnostmi, kakor tudi da je ukinil številne druge običaje, kot je na primer zakopavanje živih deklic, krvno maščevanje, itd.; in ta, da je Islam od ljudi zahteval širjenje njegovega sporočila, kar so oni delali, to pa je pripeljalo do vojn, ki so dokončno določile meje današnjega islamskega sveta. To naj bi bil edini cilj Islama v človeškem življenju!! Njegova zgodovinska misija je že izpolnjena: v islamskem svetu ni več oboževanja malikov; plemena so se več ali manj stopila in izgubila svoje identitete v širših skupnostih; kar se tiče iger na srečo in opojnih pijač imejmo na umu, da je šla civilizacija naprej in da je nekoristno izpostavljati, da so takšne zabave nemoralne. Njihova ukinitev bi bila nesmiselna. Na tak način zaključujejo, da je Islam odslužil svoje na tem svetu; imel je svojo dobo, vendar je sedaj izgubil svoje bistvo in zaradi tega ni več potreben. Moramo se obrniti k modernim doktrinam življenja, ker naj bi samo v njih ležala naša rešitev itd.

Imperializem = tiranija

Tako ti ljudje podpirajo ideje svojih zahodnih učiteljev in se vdajajo lastnemu neznanju. O Islamu ne vedo ničesar, niti o njegovi stvarni misiji v človekovem življenju. Zato, preden nadaljujemo, poglejmo, kaj je Islam in kaj predstavlja.

Islam z eno besedo pomeni osvoboditev vsakršnega suženjstva, ki bi lahko preprečilo napredek človeštva ali predstavljajo oviro, da se sledi poti kreposti in svobode. Islam pomeni človekovo osvoboditev od diktatorjev, kateri si ga podrejajo z močjo ali strahom in ga silijo, da dela tisto, kar je nepravično in nemoralno, ter mu odvzemajo dostojanstvo, čast, lastnino in celo življenje. Islam vsakega človeka osvobaja od takšne tiranije in ga uči, da vso oblast poseduje samo Bog; samo On ima suverenost. Vsi ljudje so podrejeni Njemu in samo On upravlja z njihovimi usodami; nihče od njih nima moči, da si koristi ali da si prepreči kakršnokoli težavo neodvisno od Njegove Božanske volje. Vsi ljudje se bodo na Sodnem dnevu pojavili pred Njim in položili račune za svoja dela na tem svetu.

Tako Islam človeku prinaša svobodo od strahu ali pritiska, katerega mu povzročajo ljudje, ki so v bistvu prav tako nemočni, kakor on, in ki niso manj podrejeni volji Vsemogočnega Boga, kakor je tudi on sam.

In ne samo to; Islam pomeni tudi svobodo od strasti, vključujoč tudi pohlep po življenju, kar tirani in diktatorji izkoriščajo, da bi si podredili človeka. On ne bi smel molče sprejeti suženjstva in pasivno opazovati, kako se ustoliči tirana. Velik dar Islama je, da človeka usmerja k pogumni borbi proti tiraniji in zatiranju, ne pa da se jima prikloni ter živi v bednem suženjstvu. V Kur’anu piše:

»Reci: “Če so vam vaši očetje in sinovi, bratje, žene in sorodniki, pridobljeno imetje in trgovsko blago, za katerega se bojite, da ne bo prodano, in hiše, v katerih se dobro počutite, ljubši od Allaha, Njegovega Poslanca in boja na Allahovi poti, tedaj počakajte na Allahovo odločitev. A Allah grešnikom ne bo pokazal Prave poti!“« (9:24)

Človek, ki je zavzet s čutnimi zadovoljstvi, si lahko ustvari napačen pogled na svet in začne verjeti, da uživa v svojih strasteh. Obsojen je na neprestano zadovoljevanje teh zahtev, saj je čutne užitke, v primeru, da se jih ne obvlada, nemogoče zadovoljiti; povečujejo se in človeka spuščajo na najnižjo stopnjo, kjer so vsi njegovi napori osredotočeni na to, kako v življenju zadovoljiti čim več čutnih zadovoljstev.

Takšno stališče do življenja ne vodi k napredku, niti materialnem, niti duhovnem. Samo osvobojen človek gre lahko naprej v prostranstva znanosti, umetnosti ali religije.

Zato Islam veliko pozornosti poklanja osvoboditvi človeka od živalskih strasti. Pot k temu cilju ne odobrava meniškega življenja in ne prepoveduje svobodne uporabe tistega, kar je v življenju lepega. Islam teži k doseganju ravnotežja med tema dvema skrajnostma. Vse, kar je na Zemlji, je namenjeno, da služi človeku, ne pa da mu vlada. Zato si ne sme dovoliti, da bi bil zasužnjen, ampak bo to raje uporabil kot sredstvo za dosego višjega cilja; tj. za svoje duhovno napredovanje in širjenje Božje besede v svoji družbi. Islam ima glede tega dvojen pogled: v individualnem pogledu si prizadeva, da zagotovi zadostno oskrbo vsakemu posamezniku in mu zagotovi dostojno in čisto življenje; v kolektivnem pogledu pa Islam stvari ureja na način, da so vse družbene sile usmerjene k povečanju napredka in civilizacije v soglasju z osnovnim pogledom Islama na življenje, ki se izraža v ravnotežju med delom in celoto, posameznikom in skupnostjo.

Islam ima najbolj liberalen vpliv na človekov razum, saj je diametralno nasproten vsem vrstam vraževerja. Človeštvo je bilo v toku zgodovine plen raznih absurdnih idej in običajev. Nekateri od njih so bili živa igra človekove domišljije in kot takšni so bili primarni, medtem ko so bili drugi pripeljani v povezavo z božanstvi, katerim so dale človeške roke obliko. Na tak način je pred Islamom človeštvo tavalo v temi. Islam je človeštvo osvobodil od te zmede nesmislov, simboliziranih v tako imenovanih božanstvih, in ga ponovno vrnil v objem prave vere in pravega Boga.

Islam uporablja zelo enostavno terminologijo. Njegovo učenje je zelo lahko razumeti, občutiti in v njega verjeti. Človeka poziva, naj uporablja darove, ki so mu dani, in naj poskuša dobiti čimbolj popolno spoznanje o življenju, ki ga obkroža. Kot takšen ne dopušča nikakršne sovražnosti med religijo in razumom, niti med religijo in znanostjo. Človeka ne sili k verovanju v neke nerazumne stvari, kot predhodni pogoj za njegovo verovanje v Boga. Ne sili ga v odrekanje Boga, v kolikor prizna znanstvena dejstva. Islam na človeka vpliva z jasno in nedvoumno odredbo, da je Bog in samo Bog tisti, ki je, v svoji neizmerni milosti, vse stvari na Zemlji podvrgel človeku in da so vsi materialni darovi in dejstva, odkrita z znanstvenim raziskovanjem, v bistvu Božji blagoslov, za katerega se človek zahvaljuje Bogu. Islam znanje in znanost drži za del vere in ju ne smatra za zlo, nasprotno pravemu verovanju v Boga.

Noben od zgoraj navedenih problemov, ki so se pojavili pred človeštvom, še ni rešen. Resnični cilji človeštva morajo biti uresničeni. Človeštvo je še vedno žrtev raznih slabosti, še vedno trpi pod tirani in diktatorji. Islam lahko še veliko uresniči in odigra veliko in slavno vlogo.

Približno polovica prebivalstva sveta še vedno obožuje malike. Kot primer se navajajo Indija, Kitajska in mnogi drugi deli sveta. Druga polovica, oziroma skoraj toliko, je sprejela drugi tip božanstva, ki prav tako vrši poguben vpliv na človekovo verovanje in čustva. To božanstvo se imenuje moderna znanost.

Znanost je močan instrument, ki nam pomaga, da povečamo naše poznavanje stvari okrog nas. Vsa njena sijajna odkritja pa so vseeno onečaščena s fatalno napako zahodnjakov: znanost so postavili za vrhovno božanstvo, izjavljajoč, da mora človek oboževati samo njo in ji biti pokoren. Zato so zanikali vsak drug način pridobivanja znanja, razen tistega, ki je priznan pri empirični znanosti. Zaradi omejitev, katere za sabo povlečejo vse empirične znanosti, je niz človeških prizadevanj upadel.

Oboževalci znanosti trdijo, da samo znanost lahko odvede človeka v skrivnosti vesolja in življenja; resnica je samo tisto, kar potrdi znanost, vse ostalo pa je nesmisel in neumnost. Vendar medtem, ko to trdijo, pozabljajo, da je znanost s svojo sijajno zgodovino še vedno na začetku in da je, kar se tiče verodostojnosti, še vedno zelo neodločna. Vse to iz enostavnega razloga – ne more prodreti globoko v srce realnosti. Njeni privrženci bučno negodujejo in trdijo, da ne obstaja nekaj takega, kot je človeška duša. Trdijo, da je človek omejen s svojimi čutili in da ne more imeti nikakršne povezave z neznanim. Vse to odbijajo, ne zato ker so dokazali da je to iluzija, ampak zato ker eksperimentalna znanost s svojimi neadekvatnimi inštrumenti ni v stanju dojeti te skrivnosti. Ker to pripada višjemu redu stvari, so nekateri od njih izjavili, da človeška duša ne obstaja.

Oboževanje malikov je bila stara oblika človeške slabosti; kult znanosti je njena poslednja verzija. Po tej verziji mora biti osvoboditev človeškega razuma in duha odstranjena z dnevnega reda. Nasproti tej perspektivi se Islam pojavlja kot edino upanje človeštva, saj le on lahko vzpostavi mir med religijo in znanostjo. Ta mir je izgubljen zaradi popačene filozofije zahoda.

Zgodovinsko gledano je moderna evropska civilizacija nadaljevanje starogrške kulture. V tej kulturi najdemo odnos človeka do njegovih božanstev kot vzajemni antagonizem in aktivno antipatijo. Tako so skrivnosti, katera je človek s svojimi prizadevanji odkrival, nekaj, kar je na silo odvzemal tem ljubosumnim in neaktivnim božanstvom. Gledano z vidika današnjice so znanstvena odkritja pravzaprav drugo ime za človekovo zmago, ki si jo je izboril proti svojim božanstvom.

Takšen duh grške kulture je tisto, kar še vedno prežema podzavest modernega zahoda. Zvest grškemu duhu, moderni zahod govori o zmagi znanosti nad fizičnimi pojavi kot o nagradi, katero je človek iztrgal iz rok skrivnostne višje sile in si s tem postopoma podredil naravo. To se lahko opazi v odnosu modernega zahoda do Boga. Edina stvar – pravijo na zahodu – ki povzroči, da človek pade z licem pred Boga, je njegov občutek šibkosti. Na drugi strani ga vsak veliki korak, katerega človek naredi na različnih poljih znanosti, pripelje bližje božanski naravi, dokler na koncu ni v stanju, da hoče dojeti vse skrivnosti življenja in celo želi ustvariti življenje (obsesija modernih znanstvenikov) ter si na ta način pripiše lastnost Boga. Takrat ne bo imel potrebe padati na tla pred nevidnim Bogom, saj je samega sebe postavil na položaj Boga.

To je najnevarnejša bolezen, zaradi katere trpi moderni zahod. Človeštvo je razdeljeno in en del se je postavil nasproti drugemu. Mir, harmonija in spokoj so postali redka stvar. Vendar obstaja še poslednje upanje: Islam.