Ali je religija zastarela? – 2. del
Naj se človeštvo vrne k Božji besedi, saj se samo tako lahko reši pred propadom, katerega mu prinaša brezbožni zahod. Islam človeku zagotavlja zdrave poglede na svet in mu govori, da ni pomembno, kakšno znanje si je pridobil ali v katerih materialnih koristih je užival, saj so vse to darovi Vsemogočnega Boga človeku. Bog je zadovoljen s človekom, dokler on to pridobljeno znanje uporablja za dobrobit človeštva.
Bog ni jezen na ljudi, ki hrepenijo po znanju, niti se boji, da bo kdorkoli, kadarkoli ogrozil Njegovo avtoriteto ali tekmoval z Njim. Bog se jezi, ko človek zlorabi svoje znanje in ga uporabi kot sredstvo za mučenje drugih ali za izvrševanje agresije.
Glede na to, Islam ne utemeljuje samo miru in harmonije, ampak tudi osvobaja od tiranije in zatiranja. Današnji svet v tem pogledu ne kaže nič boljše namere od tiste, ki jo je kazal pred 14. Stoletji, ko ga je Islam osvobajal od lažnih božanstev. Tiranija je še vedno razširjena v likih oholih kraljev, drznih demagogov in okrutnih kapitalistov, ki sesajo kri milijonom delavcev. Na drugi strani, klasa diktatorjev vlada z ognjem in mečem.
Ob trditvah, da Islam pomaga človeštvu, da s sebe strese vse te okove, bi se pri nekaterih bralcih lahko pojavilo vprašanje: zakaj Islam ne osvobodi svojih pripadnikov od okrutne tiranije nekaterih vladarjev, ki so uzurpirali njihovo svobodo in jih prepustili najbolj nagnusnim oblikam sramote “v imenu Islama“? Takšnim bralcem je potrebno povedati, da, čeprav ti diktatorji včasih izkoriščajo ime Islama, je Islam daleč od tega, da bi nad njimi vršil nadzor. Tam ne vlada Islam. Ti diktatorji v bistvu pripadajo tisti klasi, za katero Allah pravi:
»…tisti, ki ne sodijo skladno s tistim, kar je Allah objavil, so pravi neverniki.« (5:44)
Allah prav tako pravi:
»Pri tvojem Gospodarju! Ti ne bodo verniki, dokler ne sprejmejo tebe (Muhammed) za razsodnika v medsebojnih sporih in da potem, zaradi tvoje presoje, v svojih dušah niti malo tegobe ne občutijo in dokler se popolnoma ne pokorijo.« (4:65)
Islam ni to, kar se s strani nekaterih današnjih vladarjev na vzhodu predstavlja s tem imenom. Oni ne spoštujejo Božjega zakona, saj le malokrat oklevajo pred tem, da ga zamenjajo po svoji volji. Ko rešujejo svoje zadeve, ne čutijo potrebe po zvestobi temu zakonu, tako da včasih sledijo zakonom, katere si je izmislil človek, včasih pa Božji zakon – vse to glede na svoje potrebe in strasti. Na ta način so nepravični do Boga in tudi do ljudi, saj izbirajo samo tisto, kar služi njihovim osebnim ambicijam in strastem.
Islam, v katerega mi pozivamo, strmoglavlja arogantne kralje in objestne tirane. Tudi oni se morajo pokoriti Božjemu zakonu, kakor vsi ostali ljudje, če se pa nočejo, jih je potrebno odstraniti.
V Islamu na oblasti ne more biti tiran, ker Islam ne trpi tiranije, niti dopušča, da si kdorkoli podreja drugega, ali mu vsiljuje svojo voljo, z izjemo volje Vsemogočnega Boga in Njegovega Poslanca, s.a.w.s., ki ukazuje samo tisto, kar je dobro in pravično. V takšni skupnosti se od vladarja išče, da kot del njegovih dolžnosti uvede Božji zakon. Če tega ne naredi, nima pravice, da od svojih podanikov zahteva pokornost. V tem primeru imajo podaniki pravico zanemariti njegove ukaze. To je jasno izrazil prvi kalif Ebu Bekr, ko je rekel: »Pokoravajte se mi, dokler se bom jaz pokoraval Allahu in Poslancu, če pa se zoperstavim Allahu in Poslancu, se mi ne pokoravajte.«
Islamska država ne samo, da bo svoje prebivalce osvobodila od tiranov v domovini, ampak jim bo zagotovila svobodo od kakršnekoli zunanje agresije, vseeno ali je v obliki gospodarske eksploatacije, ali pa v obliki kolonializma. Tako je zato, ker je Islam religija časti in moči in kot takšna ne more tolerirati, da se ljudje ponižajo pred lažnimi božanstvi imperializma. Islam predpisuje zelo enostaven zakon za življenje človeka. Opominja ga, naj marljivo poskuša pridobiti Božje zadovoljstvo, naj se preda Božji volji, naj sledi Njegovim ukazom in naj z vsemi razpoložljivimi sredstvi stopi v borbo proti strahotam tiranije in izkoriščanja.
Ljudje naj se oprimejo Islama, saj je prav sedaj čas, da vsi vstanemo pod njegovo zastavo in da z Zemlje odstranimo vse sledi imperializma. To je pot do prave svobode, ki ne dopušča suženjstva; pot, ki vsem ljudem obljublja svobodo misli, akcije, lastnine in religije; pot, ki ščiti njihovo integriteto in njihovo čast. To je pot, katero je On izbral za nas:
»…Danes sem vam izpopolnil vero in vam naklonil blagoslove in zadovoljen Sem, da naj vam je Islam vera …« (5:3)
Takšna radikalna reformacija, izvedena po poti Islama, v nobenem primeru ni omejena samo na muslimansko skupnost, ampak je po svoji naravi in karakterju univerzalna. To je blagoslov za današnji svet, ki je izmučen zaradi vojn in uničevanj.
Če bi se islamski svet dvignil, kot celota, proti barbarski tiraniji modernih imperialističnih sil – in je na poti, da to naredi – bi resnično lahko uničil vsa mednarodna rivalstva in prepire, ki predstavljajo ogromno nevarnost za varnost in mir v svetu. Muslimanske države bi z zbijanjem svojih vrst zlahka formirale zelo močan lasten blok. Zaradi izrednega geografskega položaja bi takšen močan blok držal ključe ravnotežja sil v mednarodnih odnosih celotnega sveta. Muslimani bi potem lahko svobodno izbrali pot Islama, ne pa da služijo interesom vzhodnega in zahodnega imperializma.
Islam je edino upanje človeštva; njegovo zmagovalno pojavljanje je edina garancija za rešitev človeka. Tisto, kar je značajno za prihodnost človeštva, je, da uresničitev Islama ni iluzija. Ker se Islam lahko prakticira tako, da so mu ljudje oddani, bi bilo pravilno, da se zavzamejo za njegovo slavo in triumf. Za to ni potrebna nikakršna pomoč iz tujine. Takšen triumf bi pomenil ukinitev neprestano grozeče nevarnosti za človeštvo svetovnih razsežnosti; pomenil bi srečen dom in miren svet.
Obstaja pa tudi drugi vidik. Moderni zahod je naredil ogromen uspeh na polju znanosti, vendar je na polju humanosti ostal primitiven in zaostal. Pod njegovo dominacijo je znanost napredovala, vendar je človek daleč zaostal in postopoma izgubil vsako spoštovanje za višje vrednote v človeškem življenju. Današnja civilizacija bolj izpostavlja materijo kakor duh, večjo pozornost daje čutilom kot duhovnosti, rezultat tega pa je, da posamezniki večjo pomembnost dajejo svojim osebnim zadovoljstvom in sebičnim interesom, ne pa splošnemu dobremu. Takšno stanje se zelo težko imenuje človekov razvoj ali napredek človeštva, saj napredek ne pomeni samo materialno in znanstveno napredovanje, ampak tudi človekovo dominacijo nad njegovimi tiranskimi in živalskimi apetiti. Tukaj intervenira Islam; samo on lahko naredi človeka naprednega.
Napredek ni sinonim za atomske bombe, radio aparate ali električno razsvetljavo, kakor mislijo nekateri zavedeni ljudje. Kriteriji za napredek bi bili v prvi vrsti: ali človeku vladajo nižje strasti, ali pa jih on kontrolira in drži na uzdi? Ali ima moč, da se dvigne nad te slepe strasti, ali pa je samo igračka v njihovih rokah? Če jim služi, potem je daleč od napredka.
Noben narod ni mogel zadržati svoje moči, slave, avtoritete in človeštvu prinesti srečo in bogastvo, če je bil žrtev razuzdanosti in razsipnosti. Kaj je tisto, kar je povzročilo padec stare Grčije in velikega Rimskega imperija? Kako je izginila slava stare Perzije in islamskega sveta na koncu Abasidskega obdobja? Ali se ne spomnimo več, kaj se je zgodilo s skorumpirano francosko republiko in njenim narodom, popolnoma pogreznjenim v telesna uživanja? Svojim sovražnikom so se predali takoj. Niso mogli nuditi odpora, saj so bili zaskrbljeni za svoja osebna zadovoljstva in ne za obrambo domovine. Bolj so se bali za to, kako bodo rešili elegantne pariške dvorane, kakor za to, da bi rešili renome svoje nekdaj ponosne in pogumne nacije.
Nekateri neobveščeni ljudje na vzhodu Ameriko navajajo kot primer nacije, ki je globoko padla v čutna zadovoljstva in katera je obenem velika in močna država z največjim materialnim bogastvom na svetu. Vendar ti ljudje pozabljajo, da je Amerika še vedno mlada nacija, tako v duhovnem, kakor tudi materialnem smislu besede. Znano je, da je mladost obdobje, ko se skrite bolezni težko odkrijejo, saj je organizem še dovolj močan in sposoben, da kontrolira zunanje manifestacije bolezni. Vendar se pronicljivega očesa ne more prevarati z navideznim zdravjem in mladostniško močjo takšnega obdobja, saj se vsi simptomi fatalne bolezni jasno in očitno kažejo izza takšne bleščeče zunanjosti. Da Amerika ni izjema, jasno ilustrirata sledeča podatka, ki dokazujeta, da znanost, kljub vsemu napredku, še vedno ni verodostojna, da bi predložila kakršnokoli temeljno izjavo o človekovi naravi, saj je znanost sama po sebi del Božjega zakona:
»…ti ne boš v Allahovem zakonu spremembe našel.« (33:62)
Prvi podatek se nanaša na dejstvo, da se v ministrstvu za zunanje zadeve ZDA vedno najdejo zaposleni, ki jih odpustijo, ker sovražnikom izdajajo državne tajnosti.
Drugi podatek je, da več tisoč ameriških vojakov dezertira iz vojske v vsakem mandatu. To število je visoko glede na celotne ameriške oborožene sile in da je to mlada nacija, ki teži k svetovni dominaciji in vodstvu.
To je samo začetek in ostalo bo moralo slediti, če bo ameriški narod uporen v svojem materialističnem pogledu na življenje. Napredek Amerike je samo en del slike. Druga stran kaže, da se je kljub največji materialni produkciji, relativni mladosti, številu prebivalstva in velikosti države ameriški narod pokazal kot zelo siromašen v svetu principov in višjih moralnih vrednot. Grobi postopki do temnopoltih nam odkrivajo nacijo z duhovno boleznijo. Nihče ne more trditi, da je preporod Islama nemogoč, saj je človeštvo v preteklosti brez dvoma dokazalo, da se je zmožno dvigniti nad povsem živalsko raven življenja. Kar je bilo mogoče v preteklosti, je mogoče tudi danes, saj človeštvo od takrat ni doživelo nikakršne spremembe v svoji naravi. Večina človeštva je bila takrat, kakor tudi danes, pokvarjena in se je vdajala čutnim zadovoljstvom, kakor tudi danes. Ne obstaja razlika med njegovo preteklostjo in sedanjostjo, razen v zunanjih formah pohote in nazivih užitkov. Stari Rim ni bil nič manj pokvarjen od današnjega Pariza, Londona in ameriških mest. Podobna je bila tudi seksualna anarhija v stari Perziji. Človeštvu je v tej zgodovinski perspektivi objavljen Islam. Povzročil je popolno spremembo, človeštvo izvlekel iz ponora moralne degradacije, človeškemu življenju dal plemenito bistvo in dinamiko ter mu vlil pogum za borbo na poti resnice. Pod zaščito Islama je človeštvo napredovalo, vzpostavljeno je bilo dinamično intelektualno in duhovno gibanje, ki je zajelo tako vzhod, kakor tudi zahod. Nobena sila ni mogla preprečiti napredka Islama, zato je Islam postal izvor svetlobe, vrline in napredka v toku dolgega obdobja. V toku tega dolgega obdobja svoje dominacije islamski svet ni nikoli zaostajal materialno, intelektualno ali duhovno, ker ni podpiral moralne pokvarjenosti, seksualne anarhije ali brezboštva. Na njegove pripadnike se je gledalo s spoštovanjem kot vzor dobrote in vrline v vseh sferah človeških aktivnosti, vse dokler v svojem življenju niso prenehali vzdrževati plemenitih in vzvišenih idealov Islama. Takrat se je, po neizmenljivem Božjem zakonu, vsa njihova slava končala.
Današnje islamsko gibanje, ki še zbira sile, koristi vsa razpoložljiva sredstva z jasnim pogledom v prihodnost. Ima velikanske možnosti, da ponovi to veliko čudo, ki ga je Islam enkrat že naredil v preteklosti.
Vse rečeno seveda ne pomeni, da je Islam samo spiritualno verovanje. Islam je praktični kodeks življenja, ki zajema tudi zemeljske stvari. Nič se ne izogne njegovemu prodornemu očesu. Pazi na vse medčloveške odnose, ne glede na to ali govorimo o političnih, ekonomskih ali socialnih odnosih. Te odnose označujeta izredno ravnotežje življenja in edinstvena harmonija med posameznikom in družbo, razumom in intuicijo, delom in oboževanjem, zemljo in nebom, tem in bodočim svetom. Vse stoji v harmonični celoti. Prostor nam ne dopušča, da bi na tem mestu lahko iznesli podrobno diskusijo o političnem, ekonomskem in socialnem sistemu v Islamu. Kljub temu so pred bralce postavljena določena dejstva:
Najprej je treba dojeti, da Islam ni prazna ideološka vizija. Nasprotno, on je praktični sistem življenja, ki na naraven način ocenjuje realne potrebe človeštva in jih poskuša realizirati.
Drugo, pokušajoč, da zadovolji realne zahteve človeka, Islam dela popolno ravnotežje, kolikor to meje človeške narave dovoljujejo. On izhaja iz individualnega vzdrževanja ravnotežja med zahtevami telesa in duše, razuma in duha ter v nobenem primeru ne dopušča, da ena stran premaga drugo. Islam ne uničuje naravnih instinktov, niti ne dovoljuje razmaha telesnih želja. Po drugi strani, Islam odstranjuje vse notranje psihološke konflikte, ki ogrožajo bistvo človeške duše ali pa postavljajo en njen del v konflikt z drugim. On gre za tem, da uresniči ravnotežje med potrebami posameznika in skupnosti. Islam ne dopušča, da posameznik greši proti drugemu posamezniku. Torej, Islam nobeni klasi ali narodu ne dovoljuje, da si podreja drugo klaso ali narod. Islam vrši koristno omejitev za vse sile, jim preprečuje, da pridejo v medsebojni konflikt ter jih poziva, da si pomagajo in sodelujejo za splošno dobro človeštva kot celote.
Glede na to Islam vzpostavlja ravnotežje med različnimi družbenimi faktorji, med duhovnimi in zemeljskimi, ekonomskimi in človeškimi faktorji. Za razliko od komunizma Islam ne smatra, da so ekonomski faktorji, tj. samo materialni aspekti, najbolj pomembni za človeško eksistenco. Islam se prav tako ne strinja s tem, kar izjavljajo idealisti in spiritualisti, ko trdijo, da so samo duhovni ideali zadostni, da bi se organiziralo človeško življenje. Islam se ne odloča niti za eno, niti za drugo, ampak združuje vse te elemente in na podlagi tega formira človeško družbo. Najboljši kodeks življenja je tisti, ki daje pozornost tako telesu, kakor tudi razumu in duhu ter jih vključi v sistem harmonične celote.
Tretje, vedno moramo imeti na umu, da ima Islam povsem neodvisen socialni in ekonomski sistem. Nekatere od njegovih zunanjih manifestacij so lahko podobne tistim iz kapitalizma ali komunizma, vendar je v samem bistvu Islam daleč od tega. Vsebuje vse dobre karakteristike teh dveh sistemov, vendar je osvobojen od njunih pomanjkljivosti. Islam ne poveličuje individualizma, kakor je to primer na zahodu, ki posameznika jemlje kot osnovo za družbeni red in izjavlja, da je posameznikova svoboda v vseh situacijah nedotakljiva in da se skupnost v nobenem primeru ne sme vmešati. Iz tega stališča se je na zahodu pojavil moderni kapitalizem, ki je baziran na konceptu svobode posameznika, da izkorišča druge, vključujoč tudi skupnost, ki ga vzgaja in ščiti. Islam poudarja pomembnost družbe, vendar ne gre v skrajnost, kakor je bil to primer v komunizmu. V komunizmu je bila družba vse, posameznik pa samo nepomembna ovca, ki nima življenja izven črede. Zato sta v komunizmu samo skupnost in oblast uživali svobodo; posameznik nima pravice, da avtoriteti postavlja vprašanja, niti da zahteva svoje posebne pravice. Tako je nastal komunizem, ki je državi dajal absolutno oblast pri oblikovanju posameznikovega življenja.
Islam vzpostavlja ravnotežje med tema dvema ekstremoma – komunizmom in kapitalizmom. Priznavajoč značaj tako enega kot drugega pristopa, Islam zagovarja harmonijo med posameznikom in državo, tako da imajo posamezniki svobodo pri svojem razvoju, vendar v mejah – da ne grešijo proti drugemu posamezniku, medtem ko daje državi avtoriteto, da regulira in kontrolira socialne in ekonomske odnose. Tako Islam v človekovem življenju neprestano varuje in vzdržuje to harmonijo. Osnova te celotne strukture je vzajemna ljubezen med posameznikom in skupino; Islam ni oblikovan na osnovi klasnega konflikta, kakor je bila komunistična družba.
Potrebno je izpostaviti, da ta edinstveni način življenja, katerega ponuja Islam, ni nastal kot rezultat nekakšnega ekonomskega pritiska, niti je posledica nekih nasprotujočih interesov antagonističnih skupin.
To so samo nekatera obeležja islamskega kodeksa življenja, vendar so obenem zadostno potrdilo, da je lahko religija z zakonom in principi, ki se nanašajo na celotno človeško življenje, vključujoč emocije, misli, akcije, bogoslužje, razdelitev dobrin, socialne odnose in duhovne težnje – kar je urejeno v harmoničen in edinstven sistem življenja – vedno koristna in aktualna za človeštvo. Takšna religija ne more zastareti, saj so njeni cilji isti kot cilji samega življenja. Namenjena je, da se po njej živi, dokler je življenje na temu planetu.
Danes je človeštvo zadeto z najbolj okrutnimi in odvratnimi formami rasne diskriminacije. Svet dvajsetega in enaindvajsetega stoletja se lahko veliko nauči od Islama. Islam je že davno nazaj človeštvo osvobodil od rasnih predsodkov vsake vrste. Ni se zadovoljil samo z lepo vizijo enakosti, ampak je tudi v praksi izpeljal enakost med vsemi narodi in rasami. V Islamu nihče nima prioritete pred drugim razen v pobožnosti. Islam ni samo osvobodil temnopoltih od suženjstva, ampak jim je priznal vse pravice in lahko so se dvigali na najodgovornejša mesta v islamski državi. Kot svobodni ljudje so postajali vodje islamske države. Muhammed, s.a.w.s., je rekel: »Poslušajte in pokoravajte se, četudi vam je postavljen na oblast črn suženj, vse dokler se on med vami drži Božje knjige.«
Kako lahko današnji svet ignorira sporočilo Islama, ko pa je zadet z zlom imperializma in tiranije z vsemi njunimi nečloveškimi lastnostmi? Islam se zoperstavlja imperializmu in vsem formam eksploatacije. Islamski postopek z narodi osvojenih držav je bil tako plemenit in dostojanstven, da oči “civilizirane“ Evrope in Amerike težko vidijo do te točke. Glede tega lahko navedemo odločitev kalifa Omerja ibn el-Hattaba, da se biča sin Amra ibn el-Asa, generala in guvernerja Egipta, ker je neupravičeno udaril egipčanskega Kopta.
Ali obstaja večje zlo od kapitalizma, ki je onesnažilo celotno zemljo? Islam zahteva ukinitev kapitalizma in osvoboditev človeštva od njegovih posledic. Islam prepoveduje obresti in nastanek velikih prihrankov, kar je temelj kapitalistične ekonomije.