Islam in klasni sistem

Preden izpostavimo, kakšno je islamsko stališče v pogledu različnih klas, bi bilo koristno, da najprej poskušamo pojasniti, kaj sploh pomeni termin “klasni sistem“.

V srednjeveški Evropi so obstajale tri različne klase: plemstvo, duhovščina in kmetje (ljudstvo).

Duhovščina je imela svojo posebno obleko. V tistem času je bila oblast cerkve enaka oblasti kraljev in držav. Papež je izjavljal, da je on ta, ki kraljem daje oblast, slednji so se pa borili, da bi se osvobodili njegovega vpliva in vladali neodvisno. Zahvaljujoč dobrim darilom od vernikov in davkom, katere je nalagala narodu, je cerkev postala tako bogata, da je imela včasih tudi svojo lastno vojsko. Na drugi strani so plemiči nasledili plemstvo od svojih prednikov in ga prenašali na svoje potomce. Človek, ki je ob rojstvu pripadal plemstvu, je ostal plemič vse do smrti, ne glede na to ali je delal plemenita dela ali ne.

V obdobju fevdalizma so imeli plemiči absolutno oblast nad preprostimi ljudmi (kmeti), ki so živeli na njihovih posestvih. Vsa zakonodajna, sodna in izvršna oblast je bila v njihovih rokah. Njihove muhe in zahteve so bili zakoni, po katerih so upravljali z ljudmi. Ker so bili predstavniški domovi sestavljeni iz članov, ki so pripadali tej klasi, je povsem naravno, da so zakoni, katere so sprejemali, ščitili njih, njihove privilegije in njihove interese, zagrnjene s plaščem “svetosti“.

Navadno ljudstvo ni imelo nobenih privilegijev ali pravic. Dedovalo je siromaštvo, suženjstvo in ponižanje ter ga prenašalo na svoje potomstvo.

Kasnejši ekonomski razvoj je pripeljal do pojave buržoazije: nove klase, ki je težila k temu, da odstrani plemstvo in prevzame njegove privilegije in prestiž. Prav pod vodstvom te klase je v Franciji prišlo do revolucije, ki je navidezno odstranila klasni sistem in razglasila teoretične principe svobode, bratstva in enakosti.

V novejšem času je kapitalistična klasa zamenjala staro plemstvo. Potrebno je opomniti, da se je ta zamenjava zgodila na prikrit način in da so jo spremljale določene spremembe. Vendar se osnovni princip ni nikoli spremenil. Dejstvo je, da ima kapitalistična klasa še vedno bogastvo, moč in sposobnost usmerjanja državnega sistema. Kljub svobodi, ki se manifestira na demokratičnih volitvah, kapitalizem ve, kako se, za dosego svojih ciljev, lahko prikrade v parlamente in državne službe.

Potrebno je opomniti, da ima država, kakor je Velika Britanija – po mnenju mnogih zaščitnik demokracije – še vedno dom lordov oziroma zgornji dom, kakor ga Britanci imenujejo. Še več, Britanija še vedno uporablja stari fevdalni zakon, po katerem vse premoženje umrlega pripada najstarejšemu sinu. Povsem jasno je, da je cilj takšnega sistema, da se premoženje zadrži v rokah omejenega števila ljudi. Na ta način družinsko bogastvo ne bo razdeljeno in takšne družine bodo zadržale stari prestiž in vpliv, katerega so imeli fevdalci v srednjem veku.

Klasni sistem je zasnovan na napačni predpostavki, da premoženje pomeni oblast in da mora imeti klasa, ki poseduje bogastvo, tudi oblast. Takšna klasa bo vršila pritisk na zakonodajno oblast. Glede na to bo takšna klasa direktno ali indirektno sprejemala zakone, ki bodo ščitili le njo in ki bodo navadne ljudi podredili njeni oblasti.

V luči definicije klas lahko rečemo, da v islamskem svetu nikoli ni obstajal klasni sistem. To se jasno vidi iz sledečih dejstev.

V Islamu noben zakon ne teži k temu, da bi se bogastvo zadrževalo v rokah majhnega števila ljudi. V Kur’anu jasno piše:

»…da ne bi prehajalo iz ruk v ruke vaših bogatašev…« (59:7)

Zato je Islam prinesel zakone, ki zagotavljajo neprestano delitev in prerazporejanje bogastva. Po islamskem zakonu o dedovanju se dediščina razdeli med veliko število oseb.

Dediščina nikoli ne prehaja v last samo ene osebe, razen v zelo redkih primerih, ko oseba nima bratov, sester ali drugih sorodnikov. Celo v takšnih redkih primerih je Islam sprejel potrebno mero pazljivosti in predpisal, da je potrebno dati del dediščine siromašnim, ki niso v sorodu z umrlim. Ta predpis se lahko smatra kot predhodnik današnjega davka na dediščino. Kur’an je predpisal:

»Če delitvi prisostvujejo sorodniki, sirote in siromaki, še njim kaj podarite in jim naklonite prijazno besedo.« (4:8)

Islam na ta način rešuje probleme, ki nastajajo zaradi kopičenja bogastva. Bogastvo pripada posameznikom kot takšnim, a ne kot članom neke klase.

Iz tega izhaja zelo važen zaključek: v Islamu zakonodajna pravica ni izključna pravica ene klase. V islamski državi nihče nima pravice, da prinaša zakone po svoji volji, saj vsi ljudje podlegajo resnici, tj. islamskim zakonom, katere je objavil Bog in ki ne delajo nobene razlike med ljudmi.

Posledično je resnična islamska družba brez različnih klas. Potrebno je naglasiti, da je obstoj klas ozko povezan z obstojem izključne pravice za prinašanje zakonov. Kjer takšen privilegij ne obstaja in kjer nihče ne more prinašati zakonov, ki ščitijo njegove interese na škodo drugih, tam ne bo različnih klas.

Sedaj pojasnimo, kako dva ajeta v zvezi s to tematiko lahko izzoveta določene dvome, če ju pazljivo ne preberemo.

»Allah nekatere ljudi bolje oskrbi kot druge…« (16:71)

»…Ene povzdigujemo nad druge za nekaj stopenj…« (43:32)

Ali omenjena ajeta pomenita, da Islam priznava klasni sistem?

Ajeta samo prikazujeta tisto, kar se na zemlji dejansko dogaja, bodisi da je to pod islamsko upravo bodisi pod katerokoli drugo. Navajata, da se ljudje razlikujejo glede na položaj.

Poglejmo na primer bivšo Sovjetsko zvezo, ki je najbolj glasno promovirala “enakost“. Ali so imeli vsi ljudje enake zaslužke? Ali so bili vsi rekrutirani kot častniki, ali pa so bili nekateri rekrutirani kot navadni vojaki? Razlike med ljudmi so neizbežno dejstvo. Omenjena ajeta ne dajeta nekega posebnega pojasnila za takšne razlike. Ne pravita, da so takšne prednosti, merjene po naših standardnih, pravične ali nepravične. Pravita samo, da takšne razlike obstajajo povsod po svetu. Seveda vse, kar se dogaja na Zemlji, spada v sfero Božje volje.

Vsem mora biti jasno, da je islamska družba družba brez privilegijev in klas. Potrebno se je zavedati, da razlik v bogastvu ne smemo mešati z vprašanjem klas, če lastnikom tega bogastva niso dani nikakršni zakonski in osebni privilegiji. Razlika v bogastvu ne bo povzročila pojave klas, vse dokler so ljudje resnično in ne samo teoretično enaki pred zakonom.

Potrebno je izpostaviti, da v Islamu posedovanje zemlje lastnikom ne daje nikakršnih posebnih privilegijev ali pravic, po katerih bi lahko zasužnjevali ali izkoriščali druge. Isto bi se zgodilo, če bi kapitalizem obstajal v resnični islamski družbi, saj vladar oblasti ne dobiva od klase, ki ima bogastvo, ampak je izbran od naroda in izvaja Božji zakon.

Vsak človek se mora zavedati, da ne more obstajati niti ena skupnost, v kateri bi bilo bogastvo enako razdeljeno na vse posameznike. To so trdili zagovorniki komunizma, ki so želeli ukiniti klasni sistem. V bistvu pa je komunizem povzročil nastanek vladajoče klase, ki je zatirala vse ostale klase.