Islam in fevdalizem

Ko sem pred kratkim slišal, da je nek študent napisal disertacijo, v kateri je “dokazal“, da je Islam fevdalni sistem in zanjo dobil naziv magistra, sem bil močno presenečen. Postopek študenta in profesorjev, ki so ga nagradili, je bil enako presenetljiv. Študentu lahko najdemo pojasnitev za tako dejanje – da je pisal o nečem, kar ni poznal, ali pa da je to pisal zaradi slabega mnenja (sovraštva) do Islama. Ampak kaj je z učenimi profesorji? Kako lahko pojasnimo njihov postopek, njihovo poznavanje družbeno-ekonomskega sistema v Islamu in njihovo poznavanje zgodovine?

Ko sem izvedel, kdo so ti učeni profesorji, sem se prenehal čuditi. Mar niso to isti ljudje, katere so po intelektualnem vzorcu imperializma učili in vzgajali zahodnjaki? V tujino so bili poslani, da bi pridobili znanje, v resnici pa je bil to samo del enega velikega plana, da se ljudi odtuji od lastne kulture in civilizacije; da se jih pripelje do tega, da s prezirom gledajo na svojo religijo, na same sebe, na svojo zgodovino, in da gredo v vseh stvareh po stopinjah svojih zahodnih učiteljev. Ali je potemtakem čudno, da dovoljujejo tako žalostno pačenje zgodovine in resnice?

Vseeno si poglejmo, kaj beseda fevdalizem pomeni in katere so njegove karakteristike. Govoreč o fevdalizmu, dr. Rašid el-Barawi v knjigi Komunizem pravi: »Fevdalizem je način proizvodnje, čigar osnovna karakteristika je obstajanje trajnega sistema kmetstva. To je sistem, v katerem ima lastnik (posestnik) pravico, da določen del proizvodnje vzame zase in da uživa v nekaterih specifičnih ekonomskih pravicah, vključujoč pravico, da svoje kmete sili v delo zanj, oziroma da od kmetov prejema nadomestilo v denarju ali blagu. Zaradi pojasnitve lahko rečemo, da se fevdalna družba deli na dve klasi ljudi: na lastnike fevdalnih posestev in na kmete, ki se lahko delijo na podskupine – zakupniki, hlapci in sužnji. Zakupniki so bili direktni proizvajalci, ki so zemljo lahko vzeli v zakup in zadržali del svoje proizvodnje, ki je bil nujen za njihovo preživetje in za preživetje njihovih družin. Niso imeli pravice za gradnjo stavb na tej zemlji. V zameno so morali enkrat na teden s svojo živino ter orodjem za lastnika zemlje delati brezplačno. V obdobju žetve so morali delati še druga opravila, v obdobju svečanosti in praznikov pa so mu morali poklanjati razne poklone in darila. Prav tako so mu podarjali del žita, katerega so mleli v njegovih (fevdalčevih) mlinih, in del vina, katerega so stiskali v njegovih strojih, itd.

Lastnik je imel popolno sodno in izvršno oblast nad vsemi kmeti, ki so živeli v mejah njegove posesti.

V fevdalizmu dejanski proizvajalec ni bil v takšnem stanju, kakor si mi to danes predstavljamo; ni bil lastnik zemlje, ni je mogel prodati, naslediti ali podariti drugemu. Prisilno in celo ob uporabi lastnih sredstev je moral delati na zemlji svojega gospodarja. Še več, v znak svoje pokornosti gospodarju mu je moral plačevati razne takse, ki niso bile omejene na obseg. Z zemljo je menjal tudi gospodarje, saj ni imel pravice, da se zaradi iskanja zaposlitve po svoji volji seli iz posesti na posest. Glede na vse omenjeno; kmet v fevdalizmu predstavlja prehodno obliko med sužnjem stare dobe in svobodnim zakupnikom novejše dobe.

Fevdalec je določal velikost zemlje, ki se je dala kmetu. Prav tako je določil, katera opravila so kmetje opravljali zanj, pri tem pa ni bil obvezen upoštevati njihove potrebe.«

Pisec nadaljuje: »V trinajstem stoletju je prišlo do velikega ilegalnega migracijskega gibanja, ki je končno pripeljalo do pojava hlapcev. To gibanje, znano kot “beg kmetov“, je fevdalce prisililo zahtevati vračanje pobeglih kmetov. Medsebojno so se dogovorili, da ima vsak fevdalec pravico uloviti delavca, ki brezpravno preide na njegovo posest. Vendar ko je ta pojav – beg kmetov – postal splošen, fevdalci niso imeli druge izbire, kakor da so pobegle kmete začeli zaposlovati na lastnih posestih. Njihov sporazum je postopoma izgubil vrednost, kar je pomenilo slabljenje njihovega sodelovanja. To je imelo še en učinek: fevdalci so delavce začeli plačevati v denarju in niso jih več silili v delo brez kakršnekoli plače.

Številni kmetje so postopoma napredovali, saj so potrebe plemstva naglo rasle in postale ekonomsko breme za njih. Okoliščine so bile na strani kmetov in začeli so odkupovati svojo svobodo. To se je nadaljevalo do štirinajstega stoletja, ko je bila svoboda teh kmetov priznana od vseh. Vendar je ta pomembna sprememba povzročila, da je osnova, na kateri je počivala celotna fevdalna struktura, začela slabiti; naslednja stoletja so pripeljala do njene popolne ukinitve.« (An-Nizam-ul-Ishitraki – “Comunism“)

To so karakteristike fevdalizma. Navedli smo jih z namenom, da popolnoma razjasnimo fevdalizem in njegove karakteristike in da se ne mešajo z drugimi navidezno podobnimi manifestacijami. Če poznamo vse omenjene karakteristike fevdalne družbe, se lahko vprašamo, kje je fevdalizem obstajal v času Islama?

Površna podobnost, ki je bila kamen spotike za mnoge raziskovalce in ki je oportunistom služila kot izgovor za klevetanje Islama, leži v dejstvu, da je bila islamska družba na začetku sestavljena iz dveh vrst ljudi: lastnikov zemlje in kmetov, ki so delali na njihovih posestvih. Vendar to ni nič drugega kakor samo navidezna podobnost. Zaradi lažje primerjave Islama in fevdalizma bomo povzeli karakteristike fevdalizma:

1. Obstajanje kmetstva;

2. Dolžnosti, katere je kmet opravljal za gospodarje:

– en cel dan brezplačnega dela na zemlji gospodarja,

– brezplačno oziroma prisilno delo za gospodarja v obdobju žetve,

– dajanje daril v času verskih ali drugih svečanosti (kljub njegovemu siromaštvu in bogastvu tistih, ki so prejemali darila),

– obveza, da daje del žita, katerega je mlel v mlinu fevdalca (izpustili smo njegovo obvezo, da daje vino, ker je vino v Islamu prepovedano).

3. Pravica fevdalca, da po svoji volji odloča o velikosti zemlje, katero bo kmet obdeloval, o uslugah, katere bo moral opravljati, in o taksi, katero bo moral plačati.

4. Sodna in izvršna oblast je v rokah fevdalca in to ni v soglasju z nekim določenim zakonom države, ker so fevdalci to oblast vršili na podlagi svojih lastnih zahtev.

5. Dolžnost kmeta, da odkupi svojo svobodo z denarjem, ampak šele potem, ko je začel fevdalizem slabiti in ko se je začel proces njegovega razpada.

Najprej naj bralec o vseh teh karakteristikah dobro razmisli, potem pa naj jih primerja z Islamom. Zagotovo bo uvidel, da Islam nima nikakršne zveze z navedenimi dejstvi, ki se nanašajo na fevdalizem. Islam ne priznava kmetstva, pri katerem bi bil kmet vezan na zemljo. Edini sužnji (nesvobodni ljudje) v Islamu so bili sovražniki, ujeti v vojnah, kar kaže, da je bilo v Islamu na začetku število sužnjev daleč manjše od števila svobodnih prebivalcev. Sužnji so na zemlji svojega gospodarja delali, dokler niso bili prostovoljno osvobojeni ali od svojega gospodarja sami zahtevali osvoboditev. Nič podobnega ni obstajalo v zgodovini evropskega fevdalizma, ki je težil k podrejanju kmetov in hlapcev ter jih ni spodbujal na to, da bi zahtevali osvoboditev. To je razlog, zaradi katerega so bili kmetje v Evropi vezani na zemljo in skupaj z njo prehajali v last od enega gospodarja k drugemu. Niso mogli zapustiti zemlje, na kateri so delali, niti se niso mogli osvoboditi dolžnosti, katere so jim njihovi gospodarji nalagali.

Islamu je ta tip kmetstva ali suženjstva tuj, ker je v principu proti vsaki obliki suženjstva, z izjemo tistega do Boga, Stvarnika vsega živega. V njemu ni niti ene odredbe, ki tolerira podrejanje enih ljudi drugim. To je lahko samo začasno stanje.

Islam je svojo ekonomsko strukturo zasnoval na svobodi in izmenjavi uslug med vsemi člani družbe. Islamska uprava deluje kot čuvaj in zaščitnik tistih, ki zaostanejo v boju za življenje. Na ta način v islamski družbi nihče ne more priti v situacijo, da postane kmet, ki je v lasti lastnika posestva. Islam mu zagotavlja zadovoljevanje vseh njegovih osnovnih potreb in čuva njegovo neodvisnost, samospoštovanje in čast.

Islam je na ta način tako duhovno, kot tudi ekonomsko, nasprotje fevdalizma. Islam ščiti ljudi pred fevdalizmom, preden padejo v okove kmetstva.

Kar se tiče prej omenjenih dolžnosti kmeta do fevdalca, v celotni islamski zgodovini ni nobenega dokaza o njihovem obstoju. Islam je povsem čist od takšne nepravičnosti.

Edini odnos, katerega Islam priznava kot zakonitega med kmetom in lastnikom zemlje, je vzpostavljen na osnovi dogovora ali zasnovan na osnovi zakupa. V prvem primeru je dolžnost kmeta, da lastniku zemlje plača določeno vsoto, ki je proporcionalna doprinosu od zemlje, potem pa je kmet povsem svoboden v pogledu obdelovanja. V primeru, da je kmet zakupnik, bo na koncu vsakega leta doprinos delil z lastnikom zemlje. V tem primeru vse stroške obdelovanja krije lastnik zemlje, medtem ko kmet zagotavlja delovno moč. V nobenem primeru ne gre za prisilno delo, neomejene privilegije ali kakršnekoli druge obveznosti, ki bi kmetu nalagale brezplačno delo in služenje lastniku zemlje brez nadomestila. Obe strani sta svobodni. Kmet se lahko povsem svobodno odloči, katero zemljo želi zakupiti, ali izbere lastnika, v čigar lasti je posest. Svoboden je pri odločitvi: Ali se strinja z iznosom, katerega mora po dogovoru plačati lastniku zemlje. Če ugotovi, da pogodba ni ugodna zanj, ima svobodo, da se ne strinja z dogovorom, saj ga lastnik zemlje v dogovor ne more prisiliti.

Poleg tega lahko opazimo, da je nasproti tega, kar se je dogajalo skozi zgodovino evropskega fevdalizma, praksa, ki je na splošno prevladovala v Islamu, povsem drugačna. Bogati lastnik zemlje, ne pa siromašni kmet, je bil ta, ki je svojim kmetom dajal darila za bajram in v času ramadana (mesecu, ki ima velik verski pomen v Islamu). V času tega meseca se prijatelji in družine obiskujejo med seboj in siromašnim članom skupnosti dajejo obilna darila. Z drugimi besedami to pomeni, da so bogataši trošili svoja bogastva za druge, namesto da so zahtevali draga darila od siromašnih, kakor je bil to običaj v Evropi.

Iz tega je jasno, da dolžnosti, s katerimi so bili kmetje obremenjeni v fevdalizmu in so se pretvorile v prisilno delo, nimajo nobene povezave z islamskim sistemom življenja. Kar se tiče obvez (zaščita pred drugimi fevdalci), katere so imeli fevdalci v Evropi do svojih kmetov, so jih v islamski družbi bogati izvrševali prostovoljno, ne pričakujoč nikakršnega nadomestila za to. Ko so bližnjim delali te usluge, niso pričakovali ničesar drugega razen Božje zadovoljstvo. To je tisto, po čemur se sistem, zasnovan na veri, razlikuje od sistema, ki je brez te vere. V prvem primeru družbene usluge, katere človek izvršuje do drugega človeka, dobijo karakter pobožnosti, medtem ko v drugem primeru niso nič več kakor komercialni posel, v katerem se vsaka stran bori za svoj levji delež in drugi strani odstopi samo toliko, kolikor ne more zadržati s silo.

Tretja karakteristika fevdalizma, tj. pravica fevdalca, da odloča o velikosti zemlje, ki se daje kmetu, in da mu predpisuje dolžnosti, katere mora izvrševati, je svojstvena samo za evropski koncept oblasti in kmetstva. Takšen koncept v zgodovini Islama nikoli ni obstajal, saj Islam ne priznava absolutne oblasti fevdalca, niti podrejenosti kmetov. Edini faktor, ki omejuje izbor kmeta, je velikost zakupnine. Velikost zemlje, katero obdeluje zakupnik, je določena glede na njegovo fizično sposobnost ali glede na število oseb, ki mu pomagajo (ponavadi so to sinovi), njegova dolžnost pa je, da vestno obdeluje zemljo, katero je dobil.

Najbolj jasna razlika med Islamom in fevdalizmom je ta, da ima fevdalec popolno sodno in izvršilno oblast. V fevdalizmu lastnik zemlje sam kontrolira in regulira socialno in politično življenje znotraj svoje posesti. Islam je diametralno nasproten takšnemu konceptu medsebojnih odnosov.

Evropski narodi niso imeli nobenih zakonov glede medsebojnih odnosov. Rimsko pravo, ki je kasneje postalo osnova za evropsko pravo, je fevdalcem dajalo pravico, da v mejah svoje posesti postanejo absolutni gospodarji, da prinašajo zakone za ljudstvo, da imajo sodno oblast nad njimi in da s silo izvajajo svoje odločitve. Tako je v njihovi eni osebi združena zakonodajna, sodna in izvršilna oblast. Vsak od njih predstavlja državo v državi. Država se ne meša v notranje zadeve fevdalcev, vse dokler le-ti izvršujejo svoje finančne in vojaške dolžnosti do nje.

Nič podobnega se ne more reči za Islam. Islam je imel svojo centralno oblast z zakoni, ki so veljali povsod v državi. Vsi so bili enaki pred zakonom. Nihče ni imel prednosti pred drugimi. Kasneje ko je država, v nasprotju z učenjem Islama, postala monarhija, je še naprej zadržala nekatere karakteristike Islama. Država je nadaljevala z izvrševanjem oblasti nad vsemi, ki so živeli znotraj njenih teritorijev. Zakon je povsod ščitil kmeta pred zatiranjem in pohlepnostjo bogatašev. Do kmetov se je postopalo v skladu z zakonom, ne pa v skladu s strastmi lastnika zemlje. Islam kmeta in fevdalca ni samo smatral za enakopravna, ampak je na ta način tudi postopal do njiju.

Seveda je v zgodovini prišlo do določenih nesrečnih primerov, tj. da so sodniki prinesli odločitve v nasprotju s pravico in v nasprotju z zakonom, da bi si pridobili naklonjenost bogataša ali upravitelja, vendar so bili takšni primeri zelo redki.  Nasproti tem zelo redkim primerom nepravičnosti, v zgodovini Islama stoji zelo veliko primerov, ki kažejo, da so sodniki prinašali odločitve v korist skrajno siromašnih in v škodo bogatašem, upraviteljem, ministrom in celo proti samemu kalifu. Kljub takšni odločitvi sodnik ni mogel biti odstranjen s položaja, niti se mu je vladar maščeval na kakšen drug način.

V zgodovini Islama se prav tako ne srečamo s kakšnim gibanjem, kot je “beg kmetov“, kakor smo to videli v Evropi. Tako je bilo zaradi dejstva, da so kmetje uživali pravico ne samo, da se gibljejo svobodno iz ene posesti na drugo, ampak tudi iz enega območja na drugo znotraj islamske države.

Kmetje so morali v zadnji fazi fevdalizma odkupovati svojo svobodo. Nekaj takšnega ne obstaja v zgodovini islamske družbe iz enostavnega razloga: kmetje so uživali svobodo kakor ostali člani skupnosti. Niso imeli potrebe, da odkupujejo svobodo, ker so jo že imeli.

Še več, lahko rečemo, da je v islamskem svetu vedno obstajalo veliko število malih posesti. Ta posestva so zagotavljala vzdrževanje njihovih lastnikov, pomagala so jim, da se ukvarjajo s kopensko in pomorsko trgovino, ter spodbujala razvoj raznih obrti. V Evropi je bilo vse našteto izbrisano s pojavom fevdalizma. Prav takrat je v Evropi trajalo mračno obdobje neznanja in neintelektualnosti. Evropa je bila obsijana s svetlobo, ko je v času križarskih vojn in zatem ponovno v toku konflikta v Španiji prišla v kontakt z islamskim svetom. Ti konflikti so Evropo pripeljali na pot renesanse in tako se je postopoma dvignila iz intelektualne in duhovne stagnacije.

Fevdalizem kot tak v islamskem svetu ni nikoli obstajal, vse dokler je Islam dominiral v islamskih državah, saj so njegov duh, kakor tudi njegovo osnovno verovanje, principi in zakoni povsem nasprotni fevdalizmu. Določene smernice, podobne fevdalizmu, ki so se pojavile v času vladavine umajjidov in abasidov, so bile omejene in poleg tega se niso nikoli tako povečale, da bi postale splošna karakteristika družbenega življenja Muslimanov.

Seveda se v novejši zgodovini fevdalizem najde v islamskih državah, posebno ob koncu Otomanskega cesarstva, ko je Islam zamrl v človeških srcih in ko je politična oblast prešla v roke tistih, ki o Islamu niso vedeli ničesar razen svojega imena. Slika je postala še temnejša, ko je brezbožna, materialistična in agresivna evropska civilizacija triumfalno nastopila proti islamskemu svetu. Vzpostavila je vojaško okupacijo, uničevala vse duhovne vrednosti in končala duhovno sodelovanje, vzpostavljajoč najhujše slike kapitalistične eksploatacije z zelo težkim življenjem za siromašne. Ta sistem, ki je uvožen iz Evrope, še naprej živi v nekaterih muslimanskih državah z vsemi lastnostmi značilnimi za njegovega starša – evropski fevdalizem. Povsem jasno je, da Islam ni kriv za fevdalizem v današnjem islamskem svetu, niti je na kakršenkoli način odgovoren zaradi njegove pojave ali eksistence. Nekateri današnji “muslimanski“ vladarji s svojimi narodi upravljajo v skladu z institucijami in zakoni, ki so uvoženi iz Evrope, ne pa v skladu z islamskimi zakoni. Ostajajo verni pripadniki svojih zahodnih učiteljev.