Islam in suženjstvo – 2. del

Izpostavili smo, da je Islam uspešno ukinil vse stare izvore, iz katerih se je pojavilo suženjstvo, razen enega, katerega je praktično nemogoče ukiniti – vojna. Na tem mestu se bomo ustavili in naredili podrobnejšo analizo.

Najpogostejša praksa, kateri smo bili priče še do nedavnega, je bila, da so bili vojni ujetniki ujeti in kasneje ubiti. Ta praksa je bila v minulih stoletjih nujni pogoj človeške eksistence.

Takrat je bil človeštvu objavljen Islam. Odigravale so se številne borbe med islamskimi silami in njihovimi nasprotniki. Muslimani, ujeti v teh vojnah, so bili sužnji tistim, ki so jih ujeli. Svoboda ljudi je bila omejena. Bili so izpostavljeni zatiranju in bedi, kar sta bili na splošno usodi sužnjev v tistem času. Ženskam so skrunili njihovo čast na najbolj sramotne načine; posamezniki-očetje, sinovi in prijatelji so si delili eno zasužnjeno žensko, ne spoštujoč nobenih zakonov in pravic, ob tem pa niso dajali pozornosti na to ali je bila ta ženska poročena ali pa je bila še dekle. Kar se tiče otrok, ki so bili zasužnjeni, so bili tudi izpostavljeni sramotnim ponižanjem suženjstva. Zaradi takšnih pogojev s strani nasprotnikov Islama Islam ni mogel osvoboditi vseh ujetnikov, ki so bili ujeti na bojnem polju, saj bi to predstavljalo ohrabritev nasprotnikov, še posebej, ker so bili Muslimani izpostavljeni zgoraj naštetemu ponižanju. V takšnih okoliščinah je bila edina izbira, ki je Islamu ostala na voljo, ta, da jih obravnava kot vojne ujetnike, kakor so tudi oni obravnavali ujete Muslimane. Odvzemanja svobode vojnim ujetnikom Islam ni mogel ukiniti. Enostavno zato, ker so nasprotniki vztrajali pri tem. Takšna praksa se je tolerirala, dokler se ljudje po celem svetu niso medsebojno dogovorili o tej stvari – drugačnemu ravnanju z ujetniki. Na tem mestu moramo pogledati v velikansko razliko med Islamom in drugimi sistemi v pogledu vojskovanja in ravnanja z vojnimi ujetniki.

Vojne so bile največkrat in še vedno so mešanica prevare, presenečenja, nasilja in zasužnjevanja enega naroda s strani drugega, vzrok temu pa so ekspanzionistična politika, pohlep in eksploatacija. Takšne vojne so posledica osebnih ambicij, nečimrnosti ali želje po maščevanju kralja oziroma vladajočega sloja. Motivacija za te vojne so bili sužnji, ne zaradi njihove vere ali ideala, niti zaradi fizične, psihološke ali intelektualne inferiornosti, ampak enostavno zato ker so izgubili bitko in so pripadali poraženi strani. Poleg tega, v miselnosti takratnih ljudi ni obstajalo nič, kar bi v primeru vojne zmagovito stran zadržalo od tega, da poraženega naroda ne izpostavljajo ponižanju in nemilosti, skruni njegovo čast, pustoši mirna mesta, pobija ženske, otroke in ostarele – vse to je logična posledica pomanjkanja velikega ideala, principa in vere.

Z Islamom so bili vsi ti postopki ukinjeni; Islam je prepovedal vse vojne, razen borbe na Božji poti, s katero bi se preprečila nepravičnost do Muslimanov, odstranilo tiranskega vladarja, ki se poslužuje s silo in nasiljem (z namenom, da ljudje ne bi sprejeli prave vere), ali pa odstranilo prevaranta, ki posreduje med ljudmi in njihovim Bogom (ter na ta način onemogoča, da ljudje vidijo resnico). Allah je v Kur’anu objavil:

»Na Allahovi poti se bojujte proti tistim, ki se bojujejo proti vam, toda vi ne začenjajte boja! Allah resnično ne mara tistih, ki začenjajo boj.« (2:190)

In:

»Bojujte se proti njim, vse dokler mnogoboštvo ne bo izginilo in se bo lahko svobodno izpovedovala vera v Allaha…« (2:193)

Sporočilo Islama je sporočilo miru, katerega nihče ne more ignorirati:

»Ni prisile v vero, zakaj prava pot se jasno razlikuje od zablode…« (2:256)

Tako tudi danes v islamskem svetu obstajajo kristjani in judi, ki sledijo svoji veri, kar je samo po sebi zadosten dokaz, da Islam pri spreobračanju ljudi ni uporabljal sile.

Ko bi ljudje sprejeli sporočilo Islama in pristali na to, da sledijo resnici, bi sovražnost med njimi in Muslimani nemudoma prenehala. Postali bi del muslimanske skupnosti in ne bi bilo nikakršnega govora o podrejenosti, saj bi uživali iste pravice kot Muslimani. Če ljudje nočejo sprejeti Islama, a želijo živeti pod njegovo zaščito ter ob tem izpovedovati svojo religijo, jih Islam ne sili v to, da sprejmejo njegovo pot, ampak so zavarovani pod pogojem, da plačajo posebno takso (džizijo) ob obvezi, da država te davke vrne, v kolikor se Muslimani pokažejo kot nesposobni, da jih branijo od zunanjega napada. Vendar če ljudje ne bi sprejeli Islama in bi zavrnili plačevanje takse islamski državi, bi bili obravnavani kot sovražniki Islama, ki uporno nadaljujejo svojo sovražnost in uporno odbijajo dogovor o miru. Vendar se takšna vojna ne začne brez uradnega ultimata, kot poslednjega poskusa, da se prepreči prelivanje krvi:

»Če bodo oni naklonjeni miru, bodi tudi ti. In zaupaj v Allaha, saj zares vse sliši in vse ve.« (8:61)

Takšna je zgodovina islamskih vojn, ki so se spodbujale iz želje, da bi se človeštvo napotilo na pravo pot, ko so se vsa miroljubna sredstva pokazala kot neučinkovita. Muslimani niso bili motivirani z neko ambicijo, da se izkoristi nek narod s strani nekega vojaškega poveljnika, saj so bile vojne vodene v imenu Boga. Ne samo to, ampak so predpisani jasni ukazi in pravila pri vodenju teh vojn. Božji Poslanec, naj je Božji mir z njim, je dal Muslimanom nasvet: »Krenite v imenu Allaha, z Njegovo pomočjo in v veri Allahovega Poslanca. Ne ubijajte nemočnega starca, otroka in ženske. Ne kradite, zberite vojni plen in popravljajte. Delajte dobro, ker Allah ljubi dobrodelnike.« Nihče ni smel biti ubit, razen tisti, ki je nosil orožje proti muslimanski vojski. Nič ni smelo biti uničeno. Nikakršen nered (niti zlo) se ni smel spodbujati, saj:

»…Allah ne mara spletkarjev.« (5:64)

Zgodovina priča, da so Muslimani vzdrževali vse te plemenite tradicije v vojnah proti svojim sovražnikom, vključujoč vojne, katere so bili prisiljeni voditi proti svojim verolomnim nasprotnikom. Kristjani so, ko so imeli Jeruzalem v svojih rokah, naredili številne nepravičnosti in prestopke proti Muslimanom, ki so živeli v mestu. Udarjali so jih po obrazu in brezobzirno ubijali. Celo mošejam niso prizanašali. Vendar ko so Muslimani osvobodili mesto, se niso poskušali maščevati, čeprav bi se lahko. Imeli so celo opravičilo za to:

»…napadalcem vrnite v enaki meri…« (2:194)

Muslimani so takrat ravnali na način, ki je po plemenitosti in velikodušnosti enkraten.

To je predstavljalo temeljno razliko med vojaškimi cilji Muslimanov in nemuslimanov. Islam bi lahko zlahka sprejel stališče, da so vsi tisti, ki vztrajajo pri čaščenju idolov  in aktivni borbi proti resnici, “pol-človeška“ bitja, ki si zaslužijo, da se jih zasužnji, saj kako lahko narod, ki ni intelektualno defektiven, odbije resnico?

Vendar Islam tega ni storil. Ni dopuščal, da se vojni ujetniki zasužnjijo, zato ker je njihov narod Muslimane obravnaval kot svoje sužnje. Problem suženjstva je zato s strani Muslimanov ostal nerešen, vse dokler se obe strani v vojni nista dogovorili o principu postopka glede vojnih ujetnikov, saj je bila to edina garancija proti grdemu postopanju do muslimanskih ujetnikov s strani nemuslimanov, ki bi jih izpostavljali bedi in ponižanju brez bojazni pred maščevanjem.

Na tem mestu je potrebno opomniti da se v Kur’anu omenja usoda vojnih ujetnikov:

»V boju sekajte glave nevernikov, vse dokler ne oslabite njihovih vrst. Ujetnike zavežite, potem pa jih velikodušno osvobodite (suženjstva) ali pa zahtevajte odkupnino, dokler traja bojevanje…« (47:4)

Kur’an ne omenja zasužnjevanja nasprotnikov, kot stalno pravilo v vojni. Kar je izrecno predpisano, je odkupovanje ali osvoboditev, saj je Kur’an to dvoje predpisal kot vojni zakon. Tako, če bi Muslimani zadržali vojne ujetnike v suženjstvu, bi bilo to povsem politično dejanje zaradi določene situacije.

Kljub temu splošna praksa, katera se je izvajala v Islamu, ni vztrajala pri zadrževanju vojnih ujetnikov in zasužnjevanju. Če bi se vzpostavil mir, vojni ujetniki ne bi postali sužnji. Božji Poslanec, naj je Božji mir z njim, je osvobodil nekatere mekanske ujetnike, ki so bili ujeti v bitki na Bedru, z odkupom, medtem ko je ostale osvobodil brez nadomestila. Podobno je sprejel tudi džizijo od krščanske delegacije iz Nedžrana in ji vrnil ujetnike. Vsa ta plemenita dejanja so kasneje služila kot primer za človeštvo, da je potrebno z vojnimi ujetniki ravnati kot s človeškimi bitji.

Prav tako lahko dodamo, da se z ujetniki, ki so v vojnah padli v muslimanske roke, nikoli ni ravnalo slabo. Vrata svobode so jim bila odprta pod pogojem, da so pripravljeni prevzeti odgovornost, katera pride s svobodo. Če je izpolnil te pogoje, je bil suženj osvobojen, čeprav je že večina, preden je padla v roke Muslimanov, pripadala klasi sužnjev, saj so jih ponavadi Perzijci in Bizantinci prisilili v borbo za širitev njunih imperijev.

Kar se tiče žensk, nikomur ni bilo dovoljeno, da oskruni njihovo čast, da z njimi postopa kot z vojnim plenom ali da se jih obravnava kot skupna lastnina. Prav tako, kakor moški, je imela tudi ženska pravico, da si z delom pridobi svobodo po poti muktabah.

Takšna je teorija suženjstva v Islamu. Zgodovina priča, da Islam v samem principu nikoli ni odobraval suženjstva, saj se je z vsemi sredstvi boril za njegovo ukinitev. Toleriral ga je, ker ni imel druge alternative, saj se je ta problem dotikal, ne samo Muslimanov, ampak tudi drugih narodov, ki niso bili pod islamsko upravo. Drugi narodi so Muslimane zadrževali v ujetništvu, kar je Muslimane prisililo, da glede tega problema postopajo isto, čeprav je bila razlika v ravnanju s temi ujetniki očitna.

Islam ni mogel doseči ukinitve suženjstva, vse dokler se svet ni strinjal s tem, da naredi konec glavnemu izvoru suženjstva – spreminjanja vojnih ujetnikov v sužnje. Ko je bil dosežen ta sporazum, je Islam to pozdravil, saj je njegov temeljni in nespremenljivi princip – svoboda za vse, enakost za vse.

Kar se tiče primerov suženjstva in trgovine s sužnji, s katerimi se srečamo v kasnejši zgodovini, čeprav se niso zgodile nobene vojne, je potrebno poudariti, da to nima zveze z Islamom in da se to ne more pripisati Islamu, kakor se Islamu ne morejo pripisati zločini, katere so delali in še danes delajo nekateri vladarji, ki se pripisujejo Islamu.

V zvezi s tem je potrebno imeti v mislih naslednje:

1. Vlade so v kasnejših obdobjih zgodovine spodbujale in tolerirale suženjstvo na razne načine brez kakršnekoli potrebe po njem. To je bilo motivirano s pohlepom po oblasti in osvajanjem. Druge oblike suženjstva so izvirale iz siromaštva. Človek je postal suženj samo, ker je bil rojen v določeni klasi, katera je bila smatrana za inferiorno ali pa zato ker je delal kot zakupnik na posebnem kosu zemlje. Islam je bil za ukinitev vseh takih oblik suženjstva.

2. Kljub dejstvu, da je bilo v Evropi suženjstvo zastopano v številnih oblikah, Evropejci niso imeli namena, da bi ga ukinili. Sami evropejski pisci priznavajo, da je bilo suženjstvo v Evropi dejansko ukinjeno zaradi ekonomskih obremenitev – sužnji so za svoje gospodarje postali breme in ne korist. Gospodarji so morali porabljati vse več in več denarja za njihovo vzdrževanje in kontrolo, zato je bila škoda večja od koristi.

Tudi po seriji uporov sužnji v Evropi niso dobili svobode. Bili so vezani na zemljo, katero so obdelovali, gospodarji so jih prodajali in kupovali skupaj z zemljo. Suženj ni smel zapustiti zemlje, saj bi bil razglašen za begunca, vklenjen v verigo, ožgan z ognjem in vrnjen nazaj h gospodarju. Ta oblika suženjstva se je v Evropi nadaljevala vse do francoske revolucije v osemnajstem stoletju, ki je šele enajst stoletij po Islamu objavila princip emancipacije.

Ne bomo se slepili z lepimi imeni: »Francoska revolucija v Evropi, Lincoln v Ameriki, svet se je dogovoril, da se ukinejo vse oblike suženjstva.« Vendar ali je suženjstvo dejansko ukinjeno? Ali ni tiranija v raznih oblikah prisotna na svetu? Kako imenovati tisto, kar je delala Francija v Alžiriji? S kakšnimi izrazi bomo opisali umazane zločine proti temnopoltim s strani Američanov v ZDA in s strani Angležev v JAR?

Ali ni suženjstvo v bistvu podrejanje enega naroda drugemu in odvzemanje pravic eni klasi, medtem ko druga uživa te pravice? Suženjstvo pomeni točno to in nič drugega, zatorej zakaj takšnega stanja ne imenujemo z njegovim resničnim imenom? Zakaj napačno imenujemo te različne forme suženjstva, saj je navidezna dekoracija zagotovo nekoristna tam, kjer se izvršujejo zločini zatiranja in podrejanja.

Islam je zelo ekspliciten v tistem, kar trdi in zastopa. Ljudem je jasno in nedvoumno povedal, kaj si misli o suženjstvu, kaj je njegov resnični vzrok, kakor tudi kakšna je pot od suženjstva k svobodi. Ta pot je samo njegova popolna ukinitev.

Vendar navidezno lepa civilizacija moderne dobe ni niti odprta niti iskrena v pogledu resničnih ciljev in metod. Prednost ima v samo eni stvari: v slikanju svoje zunanjosti v najlepših barvah, zato je elegantna navzven, a temna in mračna navznoter. Pobila je na tisoče ljudi prav zaradi tega, ker so ti ljudje iskali in zahtevali svobodo in človeško dostojanstvo; svobodo, da živijo v svoji domovini brez vmešavanj iz tujine; svobodo, da govorijo s svojim lastnim jezikom; da sledijo svoji veri; da imajo svojo domovino in da samostojno urejajo svoje politične in ekonomske odnose z ostalim svetom. Ubijali so nedolžne ljudi, jih metali v temnice brez hrane in vode, skrunili njihovo čast, ugrabljali ženske, nosečnicam odpirali trebuhe in pobirali stave ali je v maternici otrok moškega ali ženskega spola. Ti pošastni zločini so se dogajali in zgodovina je priča, vendar jih dvolična civilizacija 20. stoletja opisuje kot širjenje svobode, bratstva in enakosti.

Podobno temu, ta hipokratska civilizacija v napisih “samo za belce“, ki so se v ZDA še v 20. stoletju pojavljali na javnih mestih, ne vidi nič škandaloznega. Medtem ko se je to dogajalo, so oni še naprej ostali “civilizirani“, na njihov narod pa se je gledalo kot na primer civilizacije in napredka!!

Povsem nasprotno situacijo imamo, ko pogledamo, da je nek osvobojeni suženj, privrženec staroperzijske vere zoroastrizma, kalifu Omerju grozil z umorom. Omer temu človeku ni nič rekel, čeprav je dojel, kaj pomeni ta grožnja, ki se je tudi uresničila. Ta človek ni bil zaprt, niti pregnan, niti je Omer ukazal njegovo pogubljenje, čeprav bi lahko imel razlog za to, saj je iz predrznosti in predsodkov vztrajal pri oboževanju neresnice klub temu, da je s svojimi lastnimi očmi videl resnico. Kakor je znano, je ta osvobojeni suženj kasneje ubil kalifa Omerja, enega od največjih vladarjev v zgodovini človeštva.

Po drugi strani vidimo, da so bili narodi Afrike dolgo časa zatirani. Odvzemali so jim človekove pravice, saj si je dovolil, da od angleškega naroda zahteva svobodo in človeško dostojanstvo. To je vrhunec angleške pravice in cilj evropske civilizacije! To so “vzvišeni“ in “veličastni“ moralni principi, na osnovi katerih Evropejci zahtevajo oblast nad celim svetom. A kar se tiče Islama, on naj bi bil skrajno okruten, ker je dovolil vojno ujetništvo. Prav tako je nazadnjaški, ker ni nikoli dopustil “lova na človeka“ in ker ni dopustil, da se ljudje ubijajo samo zaradi barve kože.

Islam je dopustil, da ima gospodar lahko pri sebi večje število suženj, ki so bile ujete v vojni, in odobril, da ima lahko intimne odnose z njimi in da se lahko z njimi tudi poroči. Evropa se zgraža nad tem zakonom, vendar obenem odobrava najodvratnejše forme animalizma v odnosu moškega do ženske.

Ženske, ujete v vojnah, so bile pri drugih narodih prisiljene v sramotno življenje prostitucije, saj se nihče ni postaral z njimi. Še več, gospodarji so jih pogosto silili, da to delajo za njihov materialni dobiček. Vendar Islam, “reakcionarni in nazadnjaški Islam“, ni nikoli odobraval prešuštva; vršil je napore, da družbo ohrani čisto od teh moralnih madežev. Zato je ukazal, da te ženske pripadajo samo svojim gospodarjem in da morajo le-ti skrbeti za njihovo vzdrževanje, hrano, pijačo in jih ščitili pred takšnim razvratom.

Tako, v nasprotju z Islamom, moderni civilizaciji manjkajo odredbe in jasnost moralnega kodeksa. Na primer, priznava, da je prostitucija v samem bistvu institucija suženjstva, vendar še naprej vztraja pri njenem podaljševanju z izgovorom, da je to “družbena potreba“.

Zakaj Evropejci smatrajo, da je prostitucija družbena potreba?

Prostitucija se je v evropski civilizaciji zadržala kot družbena potreba, saj se “civilizirani “ Evropejci ne želijo obremenjevati z vzdrževanjem žene in otrok, ampak želijo imeti zadovoljstvo brez odgovornosti. Želijo si samo žensko, ali bolje rečeno njeno telo in nič drugega. Evropejec je kot takšen daleč od tega, da bi bil vezan za samo eno žensko, saj lahko zadovolji svoje strasti z neko pocestnico. To je “družbena potreba“, s katero Evropejci v moderni Evropi upravičujejo suženjstvo ženske. Vendar je to samo prevara.

Ne potrebujemo zavajati sami sebe z navidezno svobodo in misliti, da so današnje prostitutke svobodna bitja, saj vemo, da so bili med sužnji vedno tudi tisti, ki so sprejeli, da izgubijo svojo svobodo in prostovoljno sprejeli bivši status suženjstva. Vendar takšna prostovoljnost ni opravičilo, da se njihovo suženjstvo podaljšuje v nedogled. Ta fenomen je pravzaprav zelo žalostna slika sistema življenja, ki ustvarja ekonomske, socialne, politične, filozofske in duhovne pogoje, s katerimi ljudje prostovoljno dajo prednost suženjstvu nad svobodo. To je tisto, kar je evropska civilizacija ustvarila. Spodbuja prešuštvo in moralno korupcijo, ni važno ali je to v obliki tradicionalne institucije ali pa preko razvratnih mladih žensk, ki se prostovoljno prepuščajo moškim.

Tudi kapitalizem nosi številne elemente starih oblik suženjstva in človekove nesvobode, in sicer v vidu ekonomske odvisnosti delavcev od manjšine kapitalistov in bogatašev.

To je na kratko zgodba o suženjstvu v Evropi do enaindvajsetega stoletja: suženjstvo posameznikov, celotnih narodov in klas. To je suženjstvo, ki se ohranja brez kakršnekoli družbene potrebe.