Kako sem se odločil postati musliman

Prvi korak, da postaneš musliman, je zagotovo, da izveš čim več o veri, spoznaš ljudi, ki so pripadniki vere, ter najpomembnejše, da razumeš in sprejmeš vse, kar ti je servirano. S polno paro sem šel v to, poln nekega zanimanja in določene mere veselja, ki ga niti nisem spoznal v sebi do tega dne.

Vstopil sem v prostor, ki muslimanom pri nas služi kot molilnica, hkrati pa je namenjen nekemu druženju. Ti prostori slišijo na ime MESDŽID, in kot sem kmalu opazil, so za večino izmed njih prej neke vrste drugi dom kot pa prostor za nujno zlo. Pri vstopu smo se v predprostoru sprva sezuli, saj se v te prostore ne vstopa obut. Zadeva je logična, ker je po tleh večinoma tepih, namenoma kajpak, ker se pri njihovih obredih spušča na tla, dobesedno klanja se in zaradi tega mi je bilo takoj razumljivo, da je edina normalna poteza, da se sezuješ, drugače se prinaša vse smeti iz zunanjega sveta in kdo bi rad opravljal dnevne obveznosti na smetišču? Verjetno nihče. Ko sem sezut vstopil naprej, sem pogledal po prostoru, čigar velikost je bila enaka kakšni učilnici, učilnici brez stolov. Zakaj brez? Muslimani, kot opažam, le redko uporabljajo stole v teh prostorih, večina jih sedi na tleh iz bilo kakšnih razlogov že. Videl sem štiri, moje prve štiri muslimane, bi lahko rekel, ki so sedeli na tleh. Eden izmed njih je vstal in prišel do mene, iztegnil je desno roko in mi jo ponudil v pozdrav. Pozdravili so me z njihovim “Esselamu alejkum“ (‚Mir s teboj‘). Pokimal sem in pozdravil še ostale tri. Pozdravlja se vedno tvojega desnega in tako dalje, to je del bontona. Tisti, ki je bil pozdravljen, načeloma odgovori z “Walejkumu selam“ in obratno, odvisno od okoliščin. Razloženo mi je bilo, da se pozdravlja različno in da je daljši pozdrav^* vreden večje nagrade pred Bogom. Prav tako se je lepo zavzeti, da prvi pozdraviš, ko vstopiš v prostor. Ko smo takole sedeli na tleh in se sprva malo čudno gledali, je bila druga stvar, ki sem jo opazil na tleh, nekakšen zelen lepilni trak, ki je bil razvlečen po celi sobi, začenši v prvem kotu sobe in potem so si črte sledile vzporedno do drugega dela prostora. Te črte namreč predstavljajo mesto, na katero se stopi pri opravljanju namaza (‚klanjanja‘) in na prvo črto, ki je velika le za enega, stopi imam, ki je vodja obreda. Pred imamom torej ni nikogar, smer, v katero se klanja, pa je sveto mesto Meka oz., še natančneje rečeno, klanja se proti KAABI (‚Božja hiša‘), ki je nekakšna ogromna kamnita kocka v mestu Meka. V tem trenutku, ko se mi razlaga o tem, se za hip spomnim na uro zgodovine, nekje v šestem razredu, kjer je učitelj razlagal, kako se je Mohamed selil iz Meke v Medino^**. Zadeva se sliši znana.

Med seboj se ti štirje kličejo kar AKHI oz. brat, četudi mi je kaj hitro jasno, da si niso niti v sorodu. Musliman drugega muslimana dojame kot verskega brata, kar se načeloma sliši lepo, a vidno je bilo, da z njim dela kot s pravim bratom. Občutek, da je vera v tem prostoru resna stvar, o kateri ni heca, je vedno večji. Med tem, ko hvaležno sprejemam pijačo, mi je rečemo, da se ne rabim zahvaljevati. Bog je tisti, ki mu pripada vsa hvala, in On je Tisti, ki nagrajuje vernike. To, da musliman meni naredi nekaj dobrega, je dobro zanj in zame, če gledamo po tem principu. Vsaka dobra stvar se nagradi in vsak dober namen se poplača, vse nagrade pa navadnega človeka čakajo v poslednjem življenju, v Raju torej, če le prilezemo do tja. Vsaka malenkost pa je korak do tja, a ne smemo pozabiti, da ta sistem vrednotenja velja tudi za slaba dela. Kar se mi je takoj zdelo zanimivo pri celotnem sistemu vrednotenja, je to, da je dober namen pomembnejši od samega dela in se zatorej vrednoti po namenu. Več kot fer, vsaj zame. Po drugi strani pa je zanimiv aspekt pri vsem tem, da dobra dela delamo izključno sebi v prid, saj je muslimanska vera takšna, da vsak nosi svoje breme v življenju, svoja dobra in svoja slaba dela s seboj. Vsem bo sojeno nekega dne, takrat se bo poračunalo in kaznovalo oz. nagrajevalo. Malo žalostno se mi je slišalo to, da smo sami, čeprav mi je bilo jasno že od rojstva, da si pomagaj sam in zase, tako gredo stvari vsepovsod. Je pa jasno, da če nekomu storiš dobro, da to stori iz ljubezni, prijateljstva ali pa dobrega namena do njega in ne zaradi tega, da bi to drugi videli. Če torej jaz nekomu posodim denar, je bolje, da za to nihče ne izve, saj bom dobil večjo nagrado, če to naredim zbog sebe in ne pričakujem kakšne hvale od ljudi, ker sem nek kvazifilantrop. Sistem dobrih del je dokaj jasen, in če verjameš v njega, je jasno, da boš deloval čim bolj v tem merilu, saj ti laž tu ne koristi. Nobeno lažno dobro delo ne bo nagrajeno, kajti četudi nihče ne bo vedel, da je lažno, bo pa zagotovo vedel Bog, ker je, kot že omenjeno, vseveden. Tako to namreč deluje.

Srkam pijačo in poslušam z več kot začudenjem. Ne bi si mislil, da me takšne stvari sploh zanimajo, zares ne. A tukaj je nekaj v zraku, nekaj, kar bi težko opisal z enostavnimi besedami. Lahko bi dejal, da sem do neke mere ganjen, s kakšnim občutkom se govori o veri, o Bogu in o tem, da je izrednega pomena, da vsak musliman čim več ve in seveda razume o svoji veri. Pravijo, da jih je mnogo, ki imajo arabska imena, a veliko manj, ki jih tudi nosijo s seboj v srcu. Priznam, ni mi bilo jasno, da je zadeva tako resna. Na svetu ni kakšnega certifikata, ki bi ga dobil, da si musliman, niti ni pomembno ime, ki ga nosiš. Važno je, da v celo izpolnjuješ pogoje, ki jih določa vera, to pa je za nevernika prvo kot prvo nemogoče, vsekakor nezanimivo ter v življenju več kot odveč stvar, s katero bi si pokvaril prosti čas. Zanimalo me je, če sploh izpolnjujem katerega izmed pogojev. Dejali so mi, da je zadeva takšna: treba se je, brez izjeme, klanjati petkrat na dan, opravljati post v mesecu ramadanu, darovati revnim (zekat), enkrat v življenju (če si telesno in finančno zmožen) odpotovati ali “romati“ v Meko in nazadnje še s prepričanjem izreči šehadet. Ta zadnja zadeva, ŠEHADET (kelime-i-šehadet), je prva in hkrati najpomembnejša za vstop v islam. Po domače je šehadet izpoved vere v enega Boga (Allaha) in priznavanje Mohameda za Njegovega (zadnjega) preroka. To je nekakšen muss za vstop v islam. Šehadet je treba izreči pred nekaj pričami, ki morajo biti muslimani, se ve. Poudarek pa je na tem, da te besede izrečemo s popolnim prepričanjem, lahko bi rekli s čisto vero in brez pomislekov, drugače so le prazne besede brez pomena. Saj, jasno je, da to pred nekaj muslimani ne bo šel izgovarjat nekdo, ki mu je dolgčas. Po šehadetu si musliman in to je začetek, nekateri ljudje, ki niso prijatelji islama, pa bi to tretirali bolj kot začetek konca.

Minili sta skoraj dve uri, v hipu, ampak rad bi zvedel čim več iz prve roke. Bolj ko se pogovarjamo, bolj mi je jasno, da se ne razumemo vsakič, ko postavim vprašanje. Dva govorita tekoče slovensko, medtem ko drugi malo mešanice med bosanščino in slovenščino, ta zadnji pa samo sedi in gleda vame, sicer z dobro namernim nasmehom, ki mu ga pričaram s tem, ko mu razlagam s pomočjo rok in nog. Jasno je, največji delež ljudi v Sloveniji, ki prakticirajo islam, so večinoma priseljenci z Balkana. Ravno zadnjič sem po televiziji gledal neko študijo na temo, kako se priseljenci asimilirajo v drugo državo čisto po naključju. Hipoteza je bila, da ima asimilacija veliko veze s kontaktom z drugimi in ravno tu je pomembno, da naj se ne bi družili le s “svojimi“, ampak tudi z domačimi. Prikazan je bil nek primer, kako se otrok čudovito prilagodi, če je v šolskem razredu bolj malo priseljencev, dejansko postanejo takšni po navadi boljši Slovenci, kot pa se imam jaz za enega, tisti otroci, ki pa naletijo na takšen razred, kjer je že kakšna tretjina tujcev, se ne asimilirajo dobro oz. se “podvržejo“ (bi rekli oni) le do neke mere, saj ni neke potrebe. Isto je pri njihovih starših, če ni potrebe in ni neke družbe v tisti državi, zakaj pa? To, da ta dva brata slovensko nista znala najbolje, me ni motilo. Proti tujcem v obče nikoli nisem imel kaj, tako da nisem videl nikakršnega problema. Nekje sem slišal te dni, da če te neka stvar zanima, potem se boš maksimalno potrudil, da bi čim več izvedel o njej in točno tako je pri teh stvareh. Če te, v tem primeru vera, zanima, potem boš storil, kar je v tvoji moči. Ravno zaradi tega nisem videl problema v pogovoru, ki je potekal v vseh možnih jezikih, važno je bilo, da smo se na koncu razumeli.

Razumel sem princip Boga, sistem nagrajevanja dobrih del, spoznal sem stvari, ki jih potrebujem, da sem musliman. Bil sem določen, da zadevo sprobam. Tako kot mi je bilo razloženo, je vse imelo svoj smisel, na vprašanja, ki sem jih postavil, pa sem dobil potrebne odgovore, ki so me prepričali. Saj, če bi bilo kaj, kar mi ne bi odgovarjalo, kakšna skrita past, bi lahko izstopil kadarkoli. Interes teh fantov, ki so bili morda le kakšno leto ali dve starejši od mene, je bil le, da me podpirajo pri iskanju odgovorov. Njih ni zanimalo nič drugega kot to, da mi razjasnijo, kar ne razumem, in da mi odgovarjajo s pomočjo Korana. Nekateri muslimani živijo docela po Koranu, saj se verjame, da je knjiga napisana od Boga in ne od človeka. To, kar sem jaz vselej narobe interpretiral, je bilo, da sem mislil, da je Mohamed avtor Korana. Saj te stvari po navadi prebereš na internetu in se sliši logično, da je človek avtor neke verske knjige, saj je povsod drugod tudi tako. Kar me je bolj prepričalo, pa je bilo dejstvo, da je Koran kot takšen le v arabskem jeziku, in še nekaj, obstaja le ena verzija knjige. Po svoje sem bil začuden, zakaj le ena, saj sem vedel (kljub temu, da sem laik), da je dejstvo, da v drugih verah, npr. v krščanstvu, obstaja več različic Biblije. Po drugi strani pa mi je bilo logično, da če je knjiga napisana od Boga (torej, da smo si na jasnem, knjiga kot objekt je seveda napisana od ljudi, dandanes tiskana, vsebina knjiga pa naj bi bila v celoti od Boga), potem ni težko zaključiti, da obstaja le ena legitimna verzija. Saj, zakaj bi Bog dejansko rabil neke popravke? Originalni zapis je v arabščini in vsak prevod se raje tretira kot prevod pomena. Vsi vemo, da se ob prevajanju nek del izgubi, odvisno od kvalitete prevoda, se ve, ampak izgublja nekih stvari je brez dvoma potrjena, tako da je Koran najbolje brati v arabskem jeziku, če le premoreš dovolj znanja. Menda molijo tudi kar v arabščini, kar mi je zdaj tudi razumljivo. Prej sem se bolj držal tega, da je neumno moliti v nekem tujem jeziku, če ga ne razumeš, saj takorekoč ponavljaš, kot so včasih ponavljali latinščino, ne da bi vedeli, kaj sploh kvasijo. Kako je že bilo s tem? Ena zanimivost, ki mi je padla v oko, je bila, da mi je bilo rečeno, da muslimani ne priznavajo Biblije, Jezusa in tako naprej. Mene to sicer ni najbolj motilo, saj sem bil bolj tujec kor kar koli drugega v krščanstvu, in sicer z razlogom, ki je morda nekaterim neumen. Krščanska vera verjame v enega Boga, ki je ustvaril vse, je vseveden in brez začetka in konca. Tu še ni nikakršne razlike. Razlika je bila zame bolj v tem, kako kristjan kaže svojo pripadnost religiji, pa da ne bom prehud, kako jo večina, ki jo poznam, izkazuje. Zelo bogo, da sem odkrit. To, da nosiš križ okoli vratu, se sprehodiš enkrat na teden v cerkev, da ti pri spovedi oprostijo grehe, in tudi to, da naj bi Bog imel sina, so stvari, ki so me malo iritirale. Zadeva je sicer dobra, ne povzroča veliko skrbi, če sem odkrit. Ampak tisti, ki jih jaz poznam, bolj malo verjamejo in tudi bolj malo vejo o svoji veri, zaradi tega gre ta kritika bolj njim, za katere sploh ne vem, če jih smem klicati kristjane. To je že druga stvar in niti ne bom o tem.

Ampak kje je ta razlika, ta razkol med kristjani in muslimani, če pa oboji verjamejo v Boga? Mislim, kje bi tu lahko bilo kaj narobe? Islam pomeni ‚pokornost enemu in edinemu Bogu, Allahu‘. ALLAH je arabska beseda in muslimani po navadi sploh ne rečejo Bog, temveč vedno Allah. Gre za to, da je beseda z večjim pomenom, točno klasificira in brez dvoma nakaže, da je govora o enem in edinem Bogu, ki mi ni nihče enak. Allah je, nasprotno kot dojamejo nekateri, brez spola. V Koranu in drugod je omenjen tudi kot “On“ ali “Mi“. (Te zadeve imajo bolj malo veze s spolom in so le izkazovanje spoštovanja, Mi pa se načeloma nanaša na t.i. “kraljevski Mi“.) Torej, tudi kristjani v arabskih deželah rečejo Allah. Že res, muslimani molijo oz. se klanjajo petkrat na dan? Ah, in kaj je že s tem Jezusom? Stvari so, kot sem uvidel v trenutku, zelo zelo zakomplicirane, ampak poskušal sem razumeti vsaj delček tega. Islam naj bi torej bil popolna pokorščina edinemu Bogu, včasih tudi slišimo Bogu Abrahama, tj. Bogu, oboževanemu od židov, kristjanov ter muslimanov. To klanjanje, pet dnevnih namazov (ali salatov), je obvezno. Klanja se v določeno smer in ob določenih urah. Te ure so predvsem odvisne od lunarnega koledarja, torej niso vsak dan enake, ampak se konstantno spreminjajo čez leto. Leto po tem koledarju je tudi krajše kot po gregorijanskem, se ve. Prva molitev je že v jutru, preden sonce sploh vzide. Glede teh ur je treba vedeti, da ni določena ura, kdaj točno je treba klanjati, ampak je določen časovni rok. Recimo, da je od 5.30 do 7.30, potem imaš v tem časovnem oknu čas, da opraviš svojo obvezo. V arabskih deželah po navadi sploh ni problem glede teh časov, saj se iz mošeje zasliši t.i. EZAN, ki je klic vernikom oz. naznanja čas molitve. Kar pri nas ni minaretov, s katerih bi klicali, se priskrbi kakšen koledar na internetu. V današnjem času in okoliščinah je to mala malica. Kar se tiče samega obreda, nam ne vzame veliko časa, par minutk, tako da je klanjanje kajpak možno tudi na delovnem mestu, če že ne drugače, pa morda v času pavze ali česa podobnega.

Druga stvar, ki mi je bila najbolj jasna razlika med krščanstvom in islamom, pa je oseba Jezus, morda je pametno omeniti, da muslimani uporabljajo arabska imena prerokov in se že zaradi tega zdi, da imajo različne. Jezus se tako v islamu pogosto omenja pod imenom Isa. Takoj sem se spomnil na kakšnega hrvaškega prijatelja, ki vzklikne “O, Isuse…“. Razlika je tu očitna, krščanstvo Jezusa vidi kot božjega sina, kar pa islam strogo zanika. V islamu je namreč nemogoče, da bi komur koli razen Bogu pripisovali božje lastnosti. Pri čudežih in teh stvareh je vedno poudarjeno, da so jih izvajali z Božjo pomočjo in ne sami od sebe. Isto se omenja pri rojstvu Jezusa, ki je omenjeno kot čudežno. Navaja se en kup primerov oseb, rojenih brez starša, ki kljub temu niso Božji sinovi/hčere. Strogo se torej uporablja perspektiva, da je Bog eden in o troedinosti ni ne duha ne sluha. Se pa Jezus, kot tudi drugi preroki, priznava, kar je bilo meni kot laiku seveda tuje. Nekako se sploh nisem zavedal, koliko podrobnosti je, če si pogledamo celotno sliko, med krščanstvom, judaizmom in islamom. Na žalost to sožitje v praksi izgleda bolj slabo. Sicer pa si predstavljam, da mora biti težko, če si naučen nekaj, da bi sploh dvomil v to. Jaz sam sem bolj dvomil o religiji nasploh kot pa o določeni religiji. Bil sem neke vrste agnostik z veliko željo, da odkrijem odgovore na svoja vprašanja, ampak manjkala mi je tista odločnost, s katero sem se nazadnje le spoprijateljil. Šeke ko izključiš vse stvari, lahko dejansko rečeš, da si poslušal, kaj ni tako? Nisem si pa mislil, da bom nekoč v sobi s štirimi teroristi, če se izrazim takole. In kljub vsemu, tu sem bil in poslušal in se prav tako čudil, kako lahko nek dvaindvajsetletnik ve toliko o tem, kot da bi bil nek profesor vsega tega. In kaj je bil? Bil je čisto navaden delavec, fizićki radnik, brez neke visoke šole. Imel pa je srce, široko odprto zame, četudi sem bil tujec in me ni poznal. Nasploh sem pričakoval, da so muslimani v tejle državici malo bolj zaprti, ker položaj ni najbolj rožnat glede na medijsko obravnavo religije v povezavi z veliko slabega na svetu. Tako da pozitivno presenečenje za moj prvi obisk v mesdžidu, vsekakor.

Eden izmed bratov je vstal in dejal, da se mu mudi domov, saj ima naslednji dan spet službo. Ko je odhajal, mi je stisnil roko ter dal knjigo z naslovom Namaz v islamu. Rekel je, da mi bo s tem morda olajšano glede samega razumevanja procesa molitve. Nasmejal sem se in ga pospremil do vrat. Izstopil je z levo nogo in mi še prišepnil, da tistemu, ki se trudi, Allah zagotovo olajša delo. Ta drugi, ki je govoril tekoče slovensko, je dejal, da danes z bratom prespita v molilnici, ne zaradi tega, ker ne bi imela kam iti, ampak ker jima je to privilegij. Zjutraj imajo namreč vsakič jutranjo molitev in za njo ostaneta raje tam, če jima le ni treba domov. razlagala sta, kako je lepo, ko se zjutraj umiješ in se potem ves svež klanjaš svojemu Gospodarju. In potem ko opraviš s tem, kar je obveza, lahko sproščeno greš v službo z nekim notranjim mirom v sebi.

Pogledal sem na telefon, ki sem ga bil poprej ugasnil. Nič koliko neodgovorjenih klicev, ljudi je skrbelo, kje se potikam. Verjetno so doma mislili, da sem že na letu za Združene arabske emirate. Počasi sem se tudi jaz poslavljal od svojih novih prijateljev, lahko bi rekel kar bratov, ja. Rekli so mi, naj premislim o vsem, kar sem izvedel, naj bom prepričan, in če bom, naj se vrnem. Naj jih vprašam čim več stvari, ki mi niso jasne, ter naj postavljam vsa vprašanja, ki mi ležijo na srcu, saj to menda dela pravi vernik, ki išče. Tako mladi ljudje, sovrstniki dejansko, in bili smo si v tolikem smislu narazen. Med nami je dejansko bilo več svetov, a kljub temu nič. Bilo je rahlo smešno, ampak počutil sem se kot doma. Kasneje, ko sem prišel v stanovanje, sem se ulegel na tla in razmišljal. Samo razmišljal. O vesolju in naključjih, ki morda niso naključja. Bil sem prepričan, da moram poizkusiti, za izgubiti sem imel bore malo. Jutri bom postal musliman.

* Najboljši pozdrav med muslimani je “Esselamu alejkum we rahmetullahi we berekatuhu“, na katerega lahko odgovorimo z “Wa’lejkumu selam we rahmetullahi we berekatuhu“.

** Okoli leta 622 je Mohamed odšel iz Meke v Medino, splošno temu pravimo hidžra.