Največja hitrost – svetlobna hitrost
Največja hitrost, svetlobna hitrost (C), je v Kur’anu (Koranu) nakazana v dveh ajetih, tako da povezuje to temeljno, univerzalno konstanto s premikanjem sistema Zemlja – Luna. Novo relativnostno tolmačenje te Kur`anske relacije daje vrednost 299792,5 km/s, katera je soglasna s potrjeno internacionalno vrednostjo. Ta rezultat izenači edinstvenost fizičnega sveta, vrednost specialne relativnostne teorije in avtentičnost samega Kur’ana.
Svetlobna hitrost v vakuumu pripada mali skupini temeljnih konstant in zavzema izstopajočo pozicijo v tej skupini. Z njo se srečujemo v različnih vejah fizike. Od starih Grkov pa do srednjega veka se je smatralo, da je hitrost svetlobe neskončna. Aristotel je smatral, da se hitrost veča trenutno. V 11. stoletju je arabski učenjak El-Hassan smatral, da svetloba potuje z neko določeno hitrostjo. Galilejo je raziskoval to hitrost, vendar je uspel objasniti edino to, da svetloba potuje izjemno hitro. Roemir (1676) je prvi meril hitrost svetlobe tako, da je koristil mrk Jupitrove lune Jo. Dobil je netočen rezultat 215000 km/s, saj takrat še ni bil znan premer zemeljske orbite. Od 17. stoletja naprej se je začel stalen napredek v metodah in tehnikah merjenja hitrosti svetlobe (C).
Fromova vrednost se je smatrala za najbolj točno vse do leta 1983, ko je bil v ta namen uporabljen interferometer z modeliranim laserskim sevanjem. Glede na standard ameriškega nacionalnega modela je C = 299792,4574 + 0,0011km/s, a glede na britanski nacionalni laboratorij C = 299792,4590 + 0,0008 km/s.
ORBITALNO PREMIKANJE LUNE V KUR`ANU
Pred 14. stoletji je bil Kur`an, objavljen človeštvu od Boga preko poslanika Muhammeda, s.a.w.s., ki je živel na arabskem polotoku. Arabci so uporabljali lunarni koledar za svoje računanje časa. Kur`an se jim obrača v edinem jeziku, katerega so bili takrat zmožni razumeti. Bog pravi v Kur’anu:
On je naredil Sonce za vir svetlobe in osvetlil Mesec. Določil je položaje Mesecu, da bi vi mogli šteti leta in računati. Allah je to ustvaril iz Svoje modrosti. On podrobno predstavlja dokaze razumnim ljudem. (sura Yunus; ajet 5)
SIDERIČKI SINODIČKI PERIOD
Lunarni mesec ima (T) 27,321661 dni = 655,71986 ur
Zemeljski dan ima (t) 23 ur, 56 min in 4,0906 sekund = 86164,0906 sekund
Lunarno leto je sestavljeno iz 12-ih mesecev, pri čemer je mesec definiran kot čas, ki ga luna naredi v orbiti okrog Zemlje. V Kur`anu je ta orbita nakazana:
Noč in dan sta Njegovo delo, pa tudi Sonce in Mesec, ki ploveta po nebesnem svodu. (sura Al-Anbiya`; ajet33)
V tem ajetu je podano znanstveno dejstvo, da obstajajo orbite za Zemljo, Sonce in Luno. Torej, v Kur`anu je vzpostavljen nov koncept 100 let, preden je to odkrila moderna znanost
NOVA RELACIJA V SISTEMU ZEMLJA – LUNA
Dolžina Lunine orbite (L) in čas enega dneva na Zemlji sta v korelaciji (soodnosnosti) s Kur`anskim ajetom, kjer se opisuje konstanta hitrosti nekega kozmičnega dogodka:
On upravlja vse, od nebes do Zemlje, potem pa se vse to vrne k Njemu na dan, ki po vašem računanju časa traja tisoč let. (sura Es-Sedžda; ajet 5)
Kur`anski izraz »po vašem računanju časa« ne pušča nobenega dvoma, da je govora o lunarnem letu. Ajet se začne s kozmičnim dogodkom, katerega Bog kreira in Ga upravlja. To dogajanje potuje preko celega vesolja med nebesi in Zemljo tako hitro, da v enem dnevu prepotuje toliko, kolikor Luna prepotuje v 1000 lunarnih letih. Vprašanje, katero se tu postavlja, je: Kakšen kozmičen pojav je to in kakšna je največja hitrost, s katero se ta pojav premika na osnovi Kur`anskih enačb?
Zgornji Kur`anski ajet razumemo glede na sledeče enačbe: čas, v katerem eno kozmično dogajanje v vakuumu mine v enem sideričnem dnevu, je enako dolžini 12.000 obratov Lune okrog Zemlje.
C x t = 12000 x L
(C) je hitrost kozmičnega dogodka, (t) je časovni interval enega terestričnega, sideričnega (zemeljskega) dneva, definiranega kot čas ene rotacije Zemlje okrog njene osi (relativno na zvezde). To je 23 ur, 56 minut, 40.906 sekund = 86.164,0906 sekund.
(L) je inercialno obdobje, katero Luna naredi okrog Zemlje v času enega sideričnega meseca. To pomeni, da je (L) neto dolžina Lunine orbite, njenega geocentričnega obrata, brez interference (medsebojnega učinkovanja) njenega spiralnega obračanja zaradi revolucije (čas kroženja) Zemlje okrog Sonca – to je dolžina Lunine orbite, iz katere je izključen efekt sončevega gravitacijskega polja na meritveno vrednost.
(V) je izmerjena, povprečna orbitalna hitrost lune izvedena iz povprečnega radijusa (polmera) lunarne geocentrične orbite merjene iz orbitarujoče zemlje za čas njenega heliocentričnega obračanja.
Ta vrednost je podana v vseh knjigah astronomije.
Naj je (a) kot, preko katerega gre sistem Zemlja-Luna okrog Sonca za obdobje enega sideričnega meseca, se pravi 27,321661 dni. Lahko izračunamo (a), če vzamemo v razmislek obdobje (365,25636 dni) ene heliocentrične revolucije (eno leto) sistema Zemlja-Luna. Izračun daje sledečo vrednost za hitrost (C):
C = 12000 x 3682,07 x 0,89157 x 655,71986 / 86164,0906
C = 299792,5 km/s
Če pogledamo internacionalno vrednost C = 299793,458 km/s, opazimo izjemno soglasnost. Tako lahko zaključimo, da je kozmični dogodek, kateri je omenjen v predhodnem kur`anskem ajetu, identičen svetlobi in da vsi podobni kozmični dogodki v vakuumu potujejo s to maksimalno hitrostjo (vse vrste elektromagnetnih teles, kateri se razširjajo med nebesi in Zemljo, gravitacijska telesa povsod v vesolju in vsi delci, ki potujejo s to največjo kozmično hitrostjo; npr. nevtroni).
Zanimivo je navesti tudi kur`anski ajet, ki namiguje na isto relativnostno enakost v sistemu Zemlja-Luna:
Od tebe zahtevajo, naj jih kazen doleti čimprej. Allah bo uresničil Svojo grožnjo. En sam dan pri tvojem Gospodarju traja, kakor tisoč let po vašem štetju. (sura Al-Hadždž; ajet 47)
Tako obe relativnostne Kur`anske enakosti navajata na to, da je dobljena vrednost (C) trajna absolutna konstanta. Ne obstaja noben znanstveni dokaz, da se vrednost (C) lahko menja v času.
ZAKLJUČEK
Zanimivo je najti novo astronomsko relacijo izmed radija Lunine orbite (L) in časa enega terestričnega (zemeljskega) dneva (t) na osnovi novega relativnostnega tolmačenja Kur`anskih ajetov, kateri prikazujejo največjo univerzalno hitrost, identično svetlobni hitrosti (C) v vakuumu. Tukaj se izraža povezanost v kompleksu fenomenov, kateri na prvi pogled nimajo niče