Obrazi pod burkami – revija Reporter, z našimi replikami na laži in zavajanje
Prepoved nošenja oblačil nikab v Franciji in Belgiji, s katerim si muslimanske ženske popolnoma zakrijejo telo, zagotovo ne bodo upoštevale vse evropske države. To je potrdil zlasti primer Velike Britanije, kjer so se že sklicevali na »strpno družbo«. V Sloveniji je za zdaj še zatišje, a predvsem zato, ker so ti primeri zelo redki. Za nošnjo nikaba naj bi se doslej odločilo okoli petnajst žensk, med njimi komaj 15-letnica Bahrudina iz Ljubljane.
Za nošenje burke (oblačilo nikab z odprtino za oči, prekrito z mrežico) se je Bahrudina, ime pomeni morje vere, odločila že lani, ko je končala šele osmi razred osnovne šole. Čeprav ni imela nobenih težav, saj so njeno drugačnost sprejeli vsi sošolci in učitelji, se je odločila, da bo v devetem razredu osnovne šole raje ostala doma. Težko si je predstavljala, da bi obiskovala šolo povsem zakrita, zato se je po dogovoru z ravnateljico in učitelji odločila, da bo opravljala le izpite. Te je končala letos in dosegla odličen uspeh. »Pripravljala sem se vse leto, pri učenju pa mi je delno pomagal oče, matematiko me je poučevala starejša prijateljica, ki je po poklicu matematik. Vse je potekalo zelo dobro, učitelji so me lepo sprejeli,« je povedala Bahrudina, ki je imela med izpiti zaradi lažje komunikacije razkrite tudi oči.
Strah pred nasiljem in pogledi
Kljub odličnemu uspehu Bahrudina letos ne bo nadaljevala šolanja, temveč se bo raje izobraževala doma, vse dokler ne bo dobila priložnosti za islamski študij v Egiptu ali Savdski Arabiji. To se ne bo zgodilo tako kmalu, saj se zaveda, da je še premlada za odhod v tako oddaljene države. A tudi v tem primeru bi morala spoštovati prepoved o nošenju burke. Znano je namreč, da je ustavno sodišče v Egiptu še nedavno zavrnilo prošnjo študentov, da bi lahko študentke obiskovale predavanja na univerzi v nikabu; povsem enaka prepoved je bila sprejeta tudi v Siriji.
Bahrudina je rojena v Sloveniji, njena starša sta prišla k nam iz Bosne. Njihova številna družina, Bahrudina ima še dve sestri in mlajšega bratca, upošteva vero v vsakdanjem življenju, kljub temu je v njihovi družini edina, ki nosi burko. Tako mama kot njene sorodnice nosijo ruto, vendar ne vse. Njena nenavadna odločitev, da bo nosila burko, jih je sprva zelo presenetila, a so jo nato povsem podprli. Kadar je Bahrudina z domačimi, je oblečena v povsem vsakdanja oblačila, burko si nadene le v družbi nekaterih stricev in bratrancev (pred bratom svoje mame in bratom svojega očeta je lahko odkrita) in kadar odide zdoma. V njej je bila že v trgovini in večjih nakupovalnih centrih, tudi pri zdravnici, zobozdravnici, na obisku pri babici in dedku v Bosni in Hercegovini, naš predlog, da bi se fotografirala v tem oblačilu, pa je zavrnila. Ob tem je zatrdila, da se nerada fotografira. Nikoli doslej ni imela nobenih slabih izkušenj, zvrstijo se morda le radovedni pogledi in vprašanja zdravnice ali kakšne policistke na mejnem prehodu, ko mora povedati, zakaj se je odločila za burko.
Tako kot drugim tudi nam pove, da je bila to povsem osebna odločitev, odločila se je potem, ko je brala dokaze v islamskih knjigah, da je bog zapovedal nošenje burke. Prepričana je, da je burka del nje in njenega življenja in da brez nje ne bi bila osebnost.
Tako kot člani njene družine petkrat na dan moli, bere Koran, sicer pa je njen dan povsem običajen. Poleg učenja nemščine in angleščine se v zadnjem času posveča arabščini, rada se ukvarja s športom. Ko teče po gozdu, kjer ni sprehajalcev, ali pa je na posestvu svojega deda v Bosni, kjer ima možnost igrati tenis in odbojko, je oblečena v športna oblačila. Plavanja ne pogreša, čeprav ima tudi to možnost, saj je v Bosni na voljo plaža, dostopna le ženskam. Ker ne posluša glasbe, ker naj bi bila v islamu prepovedana, ne hodi v diskoteke, prav tako ne v kino, doma pa se večkrat sreča s kakšno prijateljico.
Zdi se kar nekoliko nenavadno, da so jo novinarji spraševali, ali je že poročena, čeprav je še otrok. Bahrudina, ki v pogovoru deluje kot odrasla in samozavestna oseba, tudi na tako vprašanje odgovori brez zadržkov. Spoznavanje moža lahko po njenem prepričanju poteka le v skladu z islamskimi pravili; kdor jo bo želel spoznati, se bo moral najprej sestati z njenim očetom, nato bo prišla le v očetovi družbi. Oče je tudi v vsakdanjem življenju njen najpogostejši spremljevalec, saj se Bahrudina boji, da bi lahko nekdo, kadar gre zdoma, z njo fizično obračunal.
Sproščeno in zaščiteno
Zanimiva je tudi izkušnja 25-letne Sabine iz okolice Ljubljane, ki je v pogovoru za dnevnik Večer dejala, da je živela povsem običajno življenje mladega dekleta, dokler ni v diskoteki spoznala svojega moža Abdullaha, s katerim imata zdaj tri hčerke. Tako kot Bahrudina tudi Sabina, ki izhaja iz povsem podobne družine, ne jemlje burke kot prisile, temveč le kot odločitev ženske, da si zakrije telo in tako ohranja svojo čast. Povedala je, da se v nikabu (je hkrati tudi burka) počuti kot ženska, a tudi sproščeno in zaščiteno, ker se na njej ne pasejo moške oči.
Sabina in Bahrudina sta prepričani, da je za Evropo moteč islam, ne pa ženska v nikabu, zato se sprašujeta, kaj bodo evropske države sploh dosegle s prepovedjo nošenja nikaba oziroma burke. V Sloveniji doslej nista imela slabih izkušenj, za Sabino pa je bilo najbolj prijetno v postojnski porodnišnici, kjer zdravnik sploh ni stopil v sobo, dokler ni sestra preverila, ali ima na sebi nikab. Če bi Slovenija sprejela prepoved nošenja nikaba, bi to razumela kot izvajanje terorja nad žensko, kljub temu pa se ni pripravljena izseliti iz domovine. Drugače razmišlja Bahrudina, saj bi se v takem primeru raje izselila. Zanju trditev, da burka ni zapovedana v Koranu, temveč le naglavna ruta, ni sprejemljiva, pri čemer se Bahrudina sklicuje na stališče učenjakov z boljšimi dokazi, ki so trdili, da je po Koranu zapovedano zakritje obraza in dlani.
Enako stališče ima islamski aktivist, 21-letni študent računalništva in informatike Alim Hasanagić, ki je predstavnik Društva za promocijo islamske kulture. Hasanagić je tudi urednik spletne strani društva z naslovom Resnica-haq, izhaja pa iz družine, ki se je preselila na Jesenice iz Bosne, njegovi starši tudi danes ne živijo po islamu. Hasanagić je poročen, njegova žena nosi naglavno ruto.
Tradicija ali islamska zapoved?
V pogovoru je Alim Hasanagić povedal, da so učenjaki v tefsirjih (tefsir je tolmač oz. komentar na pomen Korana) jasno zapisali, da je nošnja nikaba obvezna ali zelo priporočena. Če se učenjaki strinjajo v dveh stvareh, potem ni dovoljeno, da nekdo govori, da je nikab le neki običaj, saj s tem zavrača mišljenje učenjakov. Prav zato je za Hasanagića najbolj sporna javna izjava Nevzeta Porića, tajnika Islamske skupnosti v Sloveniji, da burka sploh nima izvora v islamu, da gre le za običaj in da ženske na romanju v Meko ne nosijo burke. To pa ne pomeni, da Porić zagovarja prepoved nošnje nikaba v Evropi, saj gre po njegovem mnenju za demokratično pravico, ki dopušča različne možnosti oblačenja.
Povsem enako razmišlja tudi Ela Porić, sicer ustanoviteljica muslimanskega ženskega združenja v Sloveniji Zemzem, ki deluje znotraj islamske skupnosti, ki pravi, da burka nima zveze z vero islama. Za Porićevo, ki je v javnosti pokrita z ruto in se z njo tudi identificira, tako kot tudi druge muslimanke iz islamske skupnosti, je burka le običaj, ki naj bi ga uveljavili v nekaterih arabskih državah.
»Če je zanjo nošenje burke nesprejemljivo oziroma trdi, da nima nobene zveze z vero, to ne pomeni, da to ni del Islama in islamskih predpisov,« vztraja Hasanagić in pri tem opozori na dokaze za nošenje burke iz Tefsirja ibn Kesirja (Komentar na pomen Korana od znanega islamskega učenjaka Ibn Kesirja, op.p.)
V Sloveniji živeči islamski aktivist Alim Hasanagić zagovarja nošnjo nikaba in burk.
Pokrivanje obraza pri muslimankah naj bi bilo, kot še pove Hasanagić, ki obenem pojasni, da je burka vsak nikab(1), vsak nikab pa ni burka, znano vse od začetkov islama do današnjih dni, še pred manj kot sto leti pa naj bi bilo tako prekrivanje znano samo v muslimanski družbi. Zaradi gibanj modernistov, ki se je začelo v Egiptu, so nato nastale velike spremembe. Tako ženske danes v večini muslimanskih držav nosijo predvsem naglavne rute. Pokrivanje obraza je najbolj značilno za Savdsko Arabijo in države okrog nje, značilno je tudi za Irak in Afganistan, pa konec koncev tudi za Egipt. Ženske s pokritimi obrazi najdemo tudi v Siriji in okolici.
Kamenjanje zaradi prešuštva
Ko smo Hasanagića vprašali, kakšno je njegovo stališče do kaznovanja žensk, ki kršijo islamska pravila, mednje sodi tudi zapoved nošnje nikaba, pove, da je treba vedeti, da imajo muslimani drugačne vrednote: »Če je ženska v Sloveniji pomanjkljivo oblečena, s tem ne krši zakonov, prav tako tudi ne ravna v nasprotju z moralo, v islamskem svetu pa je zavračanje nošnje in pomanjkljivo oblačenje nemoralno dejanje.«
Kazni s kamenjanjem so za Hasanagića, čigar društvo sicer prisega na šeriatsko pravo, ker pa živimo v Sloveniji, se to ne more izvajati, dopustne v primeru prešuštva: »Kršitve je treba dokazati, kar pa ni tako enostavno, saj moraš imeti priče, če pa pride do takega primera, je vsak musliman dolžan verjeti. V šarijo (šeriatsko pravo) ni dopustno dvomiti, saj bog določa, kaj je prepovedano.« Hasanagić poudarja, da je kamenjanje zelo redko. Razlog je povezan s strahom pred šarijo. Ob tem velja omeniti, da danes nimamo več nobene šarijske države, delno to velja le še za Savdsko Arabijo. »Tudi tam šarije ne izvajajo v popolnosti, saj veljajo dvojna merila. Izvaja se le za revne, niso pa kaznovani člani kraljeve družine, njihovi sorodniki, ministri,« je povedal Hasanagić, ki opozarja, da je namen prikazovanja kazni predvsem islamofobija. »Nekateri posnetki so zaigrani, kot je denimo prikazovanje bičanja, za tako negativno prikazovanje pa naj bi skrbele zlasti ZDA,« je prepričan Hasanagić.
Žal dostopne fotografije priznanih agencij ter opisani primeri kaznovanj jasno dokazujejo, da žalostne usode žensk(2) niso redke. To potrjujejo primeri iz Afganistana, kjer se ženske pogosteje odločajo za samomor, zlasti tako, da se zažgejo(3). Za to so krive prisilne zakonske zveze(4), nasilje v družini(5), revščina in pomanjkanje izobrazbe zlasti v času petletne vladavine talibanov(6). Nedavno je svet obkrožila fotografija 19-letne Bibi Ajša iz Afganistana, objavljene v reviji Time, ki so jo talibani še lani zvlekli pred sodišče, naloženo kazen pa je nato izvršil njen mož: poleg nosu i je odrezal tudi ušesa(7). Iz Afganistana je tudi kamenjanje zaradi prešuštva(8). Par, ki je imel nedopustno razmerje, je bil kamenjan do smrti(9). Številni primeri so opisani v knjigah: tako si lahko preberemo knjigo Deborah Rodriguez Lepota za tančico(10), v kateri so opisane stiske žensk v Afganistanu, enako velja za knjigo Marine Nemat z naslovom Cena življenja. Gre za avtobiografsko delo, v katerem je opisano njeno življenje v zloglasnem zaporu Evin, kjer je morala kot kristjanka prisilno prestopiti v islam, nositi hidžab ter se poročiti s paznikom Alijem, sicer bi ogrozila svojo družino.(11)
Strpni družbi v posmeh
Prav zaradi takih primerov postajajo razprave o nošenju burke v posameznih državah vedno bolj polemične in ostre. Po raziskavi, ki je bila narejena v Švici, večina Švicarjev nasprotuje nošenju muslimanskih oblačil. Povsem drugače razmišljajo v Veliki Britaniji, kjer je britanski minister za priseljence Damian Green dejal, da bi bila prepoved nošenja burk v nasprotju z njihovo »strpno družbo«. Dovolj zgovorno je, da se prav iz te strpne družbe norčujejo sami muslimani, kar potrjuje predavanje Khalida Yasina na spletnih straneh Društva za promocijo kulture islama. Yasin je namreč kot protiargument za to, da evropske države ne smejo prepovedovati burke, navedel številne ekstremne primere (trditev, da imajo nune rahel dekolte, da se jim tako vidi križec, da ženske hodijo naokoli v tangicah…), med njimi tudi britanskega. Sprašuje se, kako je mogoče, da muslimanskim ženskam ne dovolijo nositi burke, po drugi strani pa lahko v Veliki Britaniji gol moški tri mesece teka po državi v čevljih in čepici. Njegova primerjava je pri poslušalcih vzbudila smeh in posmeh, kar jasno kaže, da prav muslimani še zdaleč ne cenijo tako strpne britanske družbe, na katero se je tako navdušeno skliceval britanski minister Green(12).
Pri prepovedi nošnje burke velja razmišljati tudi o tem, kako se počutimo vsi tisti, ki srečujemo ženske v burkah. Ali gre le za to, da se ženska, ki nosi burko, počuti pod njo bolj sproščeno in bolj varno ter bolj žensko, ali je treba pomisliti tudi na to, kako se počutimo vsi tisti, ki srečujemo ženske v burkah in ki jim ne moremo videti niti oči? Vsaj večino Evropejk ob pogledu na burko prej preveva nelagoden in neprijeten občutek(13). In če imajo muslimani pravico, da ohranjajo tisto, kar se jim zdi krepostno, ali nimamo potem tudi Evropejci pravico, da se zavzamemo za to, kar se nam zdi dostojanstveno?
Replike:
(1) V originalu piše: »da je nikab vsaka burka, vsak nikab pa ni burka«. Lapsuz. Zato je v zgornjem tekstu original spremenjen.
(2) Jasno zavajanje bralcev. Niso samo ženske kaznovane, ampak tudi moški. Novinarka hoče dati vtis, da se samo ženske kaznujejo in da šeriatske kazni veljajo samo za njih.
(3) Ameriška propaganda.
(4) S katerimi islam in šarija nimata popolnoma nič! Prisilne zakonske zveze nimajo veze z islamom, saj je Allahov Poslanec prepovedal poroko ženske z nekom, brez njene odobritve. Če je to razlog »samosežiga«, potem za to ni kriv islam.
(5) Vsakršno nasilje je v islamu prepovedano, še posebej v družini. Zopet zavajanje.
(6) Zanimivo, kako je lahko pomanjkanje izobrazbe, razlog za »samosežig«?! Zopet zavajanje in podajanje informacij v napačnem kontekstu.
(7) Ameriška propaganda. Če bi slovenski novinarji vsaj malo preverjali informacije, do tega definitivno ne bi prišlo. Islamski Emirat Afganistana ima svoj internetni spletni portal, in sicer na www.alemarah-iea.com. Z njihove spletne strani lahko dobimo direktno informacijo o tej veliki laži: »Glede Ajšine zgodbe je Islamski Emirat Afganistana obsodil to barbarsko, nehumano in neislamsko dejanje in jasno izjasnil, da ta primer nikoli ni bil predstavljen niti enemu sodišču ali osebi Islamskega Emirata.« Potem pa v nadaljevanju: »V vsakem primeru mi sočustvujemo z našo sestro Ajšo in to dejanje označujemo za kriminal proti humanosti in proti šeriatskemu zakonu. Pozivamo Time magazin in vse ostale zahodne medije, da prenehajo gaziti svoje moralne principe in objavljati takšne izmišljotine z namenom, da bi skrili in odvrnili pozornost ljudi z ameriškega vojnega in političnega poraza.«
(8) Tudi iz drugih dežel.
(9) Če je bil moški poročen ali ženska in sta storila prešuštvo, sta dobila to kazen, ki je šeriatska kazen. Za vas mogoče kruta, za nas pa pravična, saj ohranja zdravo družbo in moralnost v le-tej. Vi posiljevalce zaprete in jim pustite, da po nekaj letih, zopet korakajo po svetu, mi jih pa obsodimo na smrtno kazen.
Zanimivo, da je članek napolnjen z nekimi fotografijami, katere ste si napačno interpretirali. Najbolj bizarna je naslednja, po katero lahko najdemo naslednji komentar: „Kruti primer kaznovanja s kamenjanjem in zakopom.“ Pozorno si oglejte fotografijo, dragi obiskovalci, in sami presodite, ali je to delo nekega genijalca, ki zna uporabljali programe za obdelavo slik, ali pa gre dejansko za resnično sliko. Zelo pozorno si jo oglejte:
(10) V enem svojem predavanju je Deborah Rodriguez opisala, kako je na lastne oči videla, kako so talibani ustrelili žensko z nikabom v glavo. To je laž in izmišljotina, saj je na omenjeni spletni strani Islamskega Emirata Afganistana omenjeno, da tega talibani niso storili in da je bila to ameriška propaganda. Deborah je samo napisala dobro knjigo, nič drugega.
(11) Marine Nemat je živela v Iranu, ki pa je šiitska država. Mi s šiiti nimamo popolnoma nič skupnega in jasno trdimo, kot vsi ostali Muslimani, da je šiizem vera zase in da nima veze z Islamom. Poleg tega se pa veliko debatira o njeni knjigi, če je sploh resnična ali pa je »pocukrana«.
(12) Predlagamo, da si video pogledate na naši spletni strani. Videli boste, da komentar novinarke nima nobene veze z realnostjo videa in govorom Khalida Yasina, ki je prestopil v islam iz krščanstva. Tipično, jemanje izven konteksta.
(13) S tako propagando, katero ste naredili z vašim člankom, se ni čuditi reakciji vaših bralcev, ko bodo videli neko pokrito žensko. Dejstvo je, da so se ženske same odločile za nošnjo nikaba in celo neka »domorodna« Slovenka, ki je sprejela islam, nosi nikab. Zanimivo je, kako ste prispevek, ki naj bi govoril o nošenju burk, spremenili v debato o šeriatskem pravu in o zaostalih kulturah, ki nimajo veze z našo lepo in pravično vero.