Kmalu znova burke o burkah – SiOL
Že v začetku septembra se bodo znova začele pregrete debate o prepovedi nošenja nikabov in burk, in sicer najprej v parlamentu Bosne in Hercegovine, kasneje še v francoskem senatu.
Evropska razsvetljenska tradicija naj bi izhajala iz svobodnega človeka in temeljila na etičnem pravilu, da si svoboden, dokler ne škoduješ drugemu. Pa vendar se v zadnjem času v EU soočamo z nenehnimi debatami, ki se osredotočajo v glavnem na dva razloga za prepoved nošenja nikabov in burk v javnosti. Tako na primer Francozi pravijo, da se za prepoved burk odločajo na kulturnih osnovah, njihov predsednik Nikolas Sarkozy je tudi prepričan, da nikabi in burke niso religijski znak. Belgijci pa so za sprejetje prepovedi v ospredje postavili varnostne razloge.
Nikab je tančica, ki je značilna za ženska muslimanska pokrivala in običajno zakriva obraz, ne pa tudi oči.
Burka je muslimansko žensko oblačilo, ki pokriva telo od glave do tal. Oči prekriva mreža, ki ženski omogoča, da gleda.
Osman Đogić
Ali nošenje nikabov in burk predstavlja tudi način verskega izražanja?
Burka in nikab sta se uveljavila skozi zgodovino in, kot pravi prvi mož Slovenske muslimanske skupnosti Osman Đogić, ko vidiš ženske v omenjenih oblačilih, veš, da gre za muslimanke. „Torej gre za prepoznaven način oblačenja, ki hkrati predstavlja tudi enega izmed načinov izražanja pripadnosti islamu. Sploh pa v omenjenem verskem prepričanju ne moreš ločiti vere in kulture, ker se prepletata.“
Ta navada naj bi bila po besedah Alima Hasanagića iz Društva za promocijo islamske kulture prisotna že od začetkov islama in je povezana z Alahovim naročilom. To je zapisano v Koranu, v poglavju Al-Ahzab in pravi: „O, glasnik vere! Reci svojim ženskam, svojim hčeram in ženam vernikov, naj se dostojno oblačijo. Tako bodo lahko prepoznane, nihče pa jih ne bo nadlegoval.“ Toda tako Đogić kot Hasanagić poudarjata, da ne izhajajo vsi predpisi le iz Korana, tega dopolnjuje še drug pomemben vir, in sicer sunnah, prakse poslancev. In burka je po Đogićevih besedah zagotovo globoko zakoreninjena v omenjenih glavnih virih islama.
Alim Hasanagić
Pravila, do katere mere naj bodo ženske pokrite, pa se znotraj muslimanskega sveta razlikujejo. Ob tem direktor urada za verske skupnosti Aleš Gulič dodaja, da je treba ljudi spomniti, da so še naše mame oziroma babice, ko so bile mlade, nosile rute. „V 50-ih letih je bila ruta za vse poročene ženske najbolj spodobno pokrivalo, da ne govorimo o nunah, ki si tudi pokrivajo lase.“ Sicer pa ima redovniška ruta podobno simbolno sporočilo kot nikab ali burka, ugajati Gospodu in ne slediti modnim muham sveta.
So varnostni razlogi res pravi motiv?
Države EU imajo, kar zadeva varnost, zakonodajne predpise, ki veljajo za vse državljane ne glede na veroizpoved. Tako na primer varnostni ukrepi na letališčih veljajo za vse, ali kot poudarja Gulič, ima naša obmejna policija v skladu z zakonodajo vse pristojnosti, da po lastni oceni pregleda kogarkoli, ne glede na to ali nosi burko ali ne. „Ali pa na primer v cestnem prometu, kjer 72. člen določa, da morajo biti vsa oprema in naprave takšne, da voznika ne motijo med vožnjo,“ še pojasni direktor urada za verske skupnosti in dodaja, da zakonodaja jasno opredeljuje, da je izražanje vere svobodno, kakor tudi, da je siljenje v vero ali siljenje v to, da nekdo ne zamenja vere, prepovedano. „Ženska naj nosi burko, če se ji tako zdi prav, če pa jo kdo sili v to, pa ni v redu.“ In vse zakonodaje držav članic EU prav gotovo tudi ponujajo pravne poti in nasvete, kako se lahko soočimo s poskusi omejevanja tovrstne svobodne odločitve.
Poleg že omenjenega burke segajo globoko v zgodovino islama in so tudi Evropi, zlasti kolonialnim silam kot je bila na primer Francija, znane že dolgo časa in prav gotovo bi se moralo vprašanje varnosti postaviti tudi v času, ko so določene evropske države odpirale meje zaradi pomanjkanja delovne sile. „Torej so najmanj sto let živeli v hudi nevarnosti?“ se sprašuje Đogić.
Pogled na žensko, oblečeno v nikab ali burko, na Zahodu pri mnogih vzbuja nelagodje, vendar za prepovedjo vztrajno tli tudi vprašanje kratenja osnovnih človekovih pravic in svoboščin in to prav v Evropi, ki se rada hvali, da jih uresničuje na najvišjem nivoju, kot tudi s svojo razsvetljenostjo. In ne nazadnje se zdi, da tovrstna dejanja skrajnim muslimanskim organizacijam dobesedno na pladnju prinašajo argumente za njihova radikalna delovanja.