Svojo lepoto želim kazati le domačim – Večer sobotna priloga

nikab_burka_slovenija_sabina“To, da  nosim nikab, ki zakriva moje celo telo, ne pomeni, da se ne počutim ženske. Tudi povsem zakrita sem lahko lepa in za svojo lepoto tudi skrbim. Zaradi sebe, ker želim ostati ohranjena, pa tudi zaradi moža. Vendar želim to svojo lepoto kazati le svojim domačim. Ko grem ven, nočem, da me drugi ocenjujejo. Ne želim, da se moške oči pasejo na meni,“ mi v svojem domu, približno 50 kilometrov zahodno od Ljubljane, medtem ko štiri in dveletna hčerka spita, v prisotnosti komaj pol leta stare hčerke in soproga Abdullaha, pripoveduje 25-letna Sabina. Ker sem ženska in ker se dobiva v njenem domu, kjer na to, da so muslimani, kaže tudi slika Meke, svetega kraja, kamor naj bi se po verski dolžnosti odpravil vsak odrasel musliman, če mu to dopušča zdravje in gmotni položaj, mi razkrije svoj obraz. Oblečena je le v črni hidžab, ruto, ki pokriva lasišče in vrat, ter haljo, ki preprečuje, da bi se videla silhueta njenega telesa. “Ko sem v krogu svojih domačih, sem oblečena tako kot vi, v majico in hlače ali krilo,“ mi pojasni.

Sabina je ena od peščice muslimank, ki so si v Sloveniji nadele burko oziroma nikab, ki povsem zakriva njihovo telo. Pogosto tudi oči, čez katere si nadene gosto mrežo, ki preprečuje očesni stik. “Ko sem v avtu, ali ko se odpravim z otroki ven, oči nimam zastrtih z mrežo iz povsem praktičnih razlogov; da bolje vidim. Če pa grem v mesto po opravkih, se počutim bolje z mrežo. Včasih je pač tako, da moram govoriti z zdravnikom moškim, in takrat ne želim, da bi mi zrl v oči. Bilo bi mi nerodno, zato komunicirava le preko besed.“

Spoznala sta se v diskoteki

Še pred dobrimi petimi leti je Sabina živela povsem običajno življenje slovenskega dekleta v enem od slovenskih mest. Čez dan je delala kot frizerka, zvečer pa se je družila s svojimi vrstniki po lokalih in diskotekah. “Z Abdullahom sva se spoznala v diskoteki,“ pove in doda, da danes ve, da se, tako kot je živela prej, ni cenila. “Včasih sem  šla v službo v mini krilu in majčki, s čimer sem samo sebe postavila na ogled. Dovolila sem, da me drugi ocenjujejo.“

Sabina, tako kot tudi 29-letni Abdullah, sta rojena v Sloveniji Bosancem, ki so  prišli pred več desetletji v najsevernejšo republiko takratne Jugoslavije s trebuhom za kruhom. “Moji starši so sicer bili muslimani, vendar so v Sloveniji opustili način življenja, kot ga zapoveduje islam, saj je bila njihova temeljna skrb preskrbeti družino. Nekaj osnovnih stvari o islamu so mi sicer predstavili, ampak še zdaleč ne toliko, da bi vedela, kaj pričakujeta Koran in Alah od mene kot muslimanke,“ pove Sabina, ki odkrito prizna, da si kot mlado dekle nikoli ni predstavljala, da bo kdaj živela življenje muslimanke, tako kot to določa Koran in od nje pričakuje Alah. “S starši sem hodila na morje, se veliko družila z vrstniki, obenem pa sem se že od majhnega zavedala, da je nekdo nad mano. Vedno, ko se je zgodila kakšna nesreča, katastrofa v svetu, sem prosila boga, da bi bilo vse dobro.“

Do tega, da se je začela intenzivneje zanimati za vero svojih staršev, jo spoznavati, pravi, se je zgodilo spontano. Z možem sta začela prebirati knjige o islamu, moliti petkrat na dan, kar je eden od petih stebrov islama. “Čeprav sva takrat, ko sva se spoznala in poročila še hodila v molilnico islamske skupnosti, nama nihče tam ni pojasnil, da je treba moliti petkrat na dan,“ se Sabini v odgovoru pridruži mož Abdullah, ki nosi brado.

Nihče ni povedal, da mora musliman nositi brado, ker jo je tudi poslanec Mohamed, in ženske nikab, kot so ga nosile prerokove žene, saj je prerok Mohamed vedel, da prihajajo časi skušnjav. Tudi zato, ker ne živijo izvornega islama, nismo več člani islamske skupnosti. Oni pa nas zaradi brad in nikabov označujejo za ekstremiste in radikalce, kar pa ni res,“ pove Abdullah.

 

Abdullah in Sabina

“Bolj ko si bogaboječ, bolj začneš spoznavati svojo vero in takrat te tudi bog popelje na pravo pot, ti nakloni milost,“ nadaljuje Sabina, poudarjajoč, da je ravno s poglabljanjem vere spoznala, da je njena dolžnost, da si obleče nikab. Odločila se je povsem spontano, ni bilo nobene prisile. “Ob branju Korana sem se  zavedla, da moram izpolniti, kar mi narekuje, da bom deležna Alahove milosti, zato sem si nadela nikab,“ pove. Abdullah pa doda: “Ko sem se vrnil z dopusta, mi je povedala za svojo odločitev. Bil sem kar malce presenečen, svetoval sem ji, naj si vzame še nekaj časa za razmislek, vendar mi je dejala, da je to njena odločitev. Zato je moja dolžnost po veri, da jo v tej odločitvi podpiram. Tiste, ki morebiti svoje soproge silijo k nošenju nikaba, pa obsojam, kajti tisti, ki želi izvajati nad nekom prisilo, ne pozna islama,“ je jasen Abdullah.

Povsod dobro sprejeta

Sabina prizna, da so bili sprva nad njeno odločitvijo presenečeni tudi starši. “Menili so, da nisem pripravljena za ta korak, nekoliko jih je tudi skrbel odziv okolice, vendar sem jim pojasnila, da sem se tako odločila in da s tem ne ogrožam nikogar. Zdaj so ponosni name in celo sami so se ponovno vrnili k veri. Mama je začela nositi naglavno ruto.“

Zaradi nikaba v Sloveniji nikoli ni imela težav. “Sosedje in tudi nasploh okolje, v katerem živim, čeprav sva z Abdullahovo sestro edini v kraju z nikabom, me je zelo dobro sprejelo. Zaradi svojega načina oblačenja nisem bila nikoli deležna negativnih odzivov, zgodilo se je celo, da so bili otroci, če so se kaj ponorčevali, deležni karajočih besed svojih staršev. Češ, obnašajte se spoštljivo.“

Tudi ob urejanju različnih dokumentov in papirjev na uradih, nikoli ni bilo težav. “Vedno, ko si pridem kaj urejat, zaprosim za uradnico. Tudi na meji, nikoli ni bilo težav, saj me lahko identificira policistka.“ “Če bi se zgodilo, da policistke ne bi bilo, bi se seveda lahko odpravili na drug mejni prehod, vendar če so okoliščine takšne, da bi s tem dodatno obremenjeval svoje tri majhne otroke, ne vidim razlogov, da bi zapletal situacijo,“ doda Abdullah. Sabina pa pove, da vsakem trenutku ob opravkih, ki jih ima, poskuša komunicirati le z ženskami, “vendar, če bi šlo za življenje, ne bi zavrnila zdravnika.“ Izredno pozitivno je bila presenečena tudi nad odzivom osebja v postojnski porodnišnici, ko je januarja rodila tretjo hčerko. “Sestre so mi pomagale bolj, kot je bilo sploh potrebno in zdravnik nikoli ni vstopil v sobo, preden sestra ni preverila, ali sem si nadela nikab.“

Sicer, pravi, se z nikabom počuti zelo sproščeno in hkrati zaščiteno, saj s svojim videzom vzbuja spoštovanje in distanco, tako da je moški niti ne ogovarjajo. “Pa tudi meni je lažje, saj se z nikabom lažje uprem skušnjavi, da bi pogledala za kakšnim moškim,“ odkrito prizna Sabina, ki je ne skrbi, da bi se mož oziral za ženskami na ulici, ki so oblečene v oprijeta oblačila. “To bo njegov greh in on sam bo moral pred bogom odgovarjati zanj,“ je jasna.

Slovenija je njena domovina, zato se iz nje ne želi izseliti. Morebitno prepoved nošenja burke oziroma nikaba tudi pri nas, bi razumela kot izvajanje terororja nad žensko. “Ne vem, kaj bodo nekatere evropske države dosegle s prepovedjo nošenja nikaba oziroma burke. Bo zaradi te prepovedi kdo kaj bolj bogat, kakšna bo korist od te prepovedi?“ se sprašuje Sabina, ki meni, da Evropo moti islam in ne sama ženska v nikabu. “Strah jih je resnice, ki je islam, vera dokazov.“ Abdullah pa doda, da evropske države islamskim državam vsiljujejo demokracijo, hkrati pa jih motijo muslimanke v nikabih. “Ali ni to dvolično?“ se sprašuje. “Če demokracija pomeni enakopravnost za vse, morajo imeti ženske imeti pravico nositi nikabe,“ je prepričan Abdullah, ki se mu zdi absurdno, da se za prepoved zavzema Francija, država, v kateri so se rodile temeljne svoboščine; svoboda, bratstvo in enakost.

Izpolnjena v veri

Čeprav imamo zahodnjaki stereotipno predstavo o zatiranosti muslimanske ženske, Sabina in Abdullah, ki med pogovorom pogosto popestuje šestmesečno hčerko, s svojimi besedami in dejanji poskušata razbiti tudi ta mit. Na mojo pripombo, da je v Koranu zapisano, da je ženska moškemu podrejena in mu mora biti poslušna, Sabina odvrne, da poslušnost razume v dobrem. “To razumem predvsem v tem, da moram moža iskreno ljubiti, da ne smem biti dvolična in da moram skrbeti za njegovo hišo, čast in otroke.“ “Ne more mi biti poslušna v rečeh, ki bi jih počel v nasprotju z vero, če bi bil denimo nemoralen in grob do nje,“ doda Abdullah, Sabina pa nadaljuje: “Če bi se obnašal grdo do mene, me  poskušal poniževati, imam pravico, da rečem, da ne bom tako živela, saj kot človek, kot ženka in kot muslimanka zaslužim spoštljiv odnos. Po Koranu imam kot ženska pravice, in če je moški veren in spoštuje boga, teh pravic in pravil ne bo kršil.“

Sabina pravi, da je vera kot žensko v celoti izpolnjuje, prepričana je, da je islam žensko časti, s tem ko ji kot temeljno življenjsko dolžnost nalaga skrb za družino. Tudi zato ne razmišlja, da bi si po izteku porodniškega dopusta poiskala službo. “Ne predstavljam si, da bi ob skrbi za tri otroke vsak dan hodila še osem ur v službo. Otroku se je potrebno posvetiti, zato sem raje z njimi, skrbim za dom, berem knjige in se učim o veri.“ Abdullah to potrdi z besedami o moškem kot o pastirju črede (družine), ki mora poskrbeti, da je ta materialno preskrbljena. Sicer pa oba priznata, da bi bilo težko dobiti službo z nikabom, razen če bi se zaposlila v kakšnem kolektivu, ki je izključno ženski in bi tako nosila le hidžab. Takrat soprog ne bi imel nič proti, da bi šla v službo, a le, če bi si to tudi sama želela.

Kljub tej razdelitvi dolžnosti pa Abdullah ni moški, ki bi se po vrnitvi iz službe zleknil na kavč. “Ko utegne, mi veliko pomaga pri otrocih, kdaj tudi kaj skuha in pomije posodo. Po vrnitvi iz porodnišnice, ko mora ženska 40 dni počivati, da se okrepi, pa je prevzel glavno skrb za dom,“ pove Sabina, ki je prepričana, da ni večje sreče za moškega, kot je bogaboječa žena, ki ga spoštuje.

Sicer pa Sabina pravi, da je bistvo njenega življenja predanost bogu. “Zaradi boga se lahko odrečem vsemu, tako družbi kot službi. Ta način življenja me osrečuje.“ Tudi zato, pa čeprav bi se v teh vročih dneh z veseljem okopala v morju, se je temu in marsikateremu drugemu užitku pripravljena odreči. “Tolaži me, da bom, če bo bog tako hotel, deležna njegove milosti in bom po smrti šla v raj. Tam pa vernik dobi vse, kar si želi,“ pravi.