Spor: halal ali haram? – Večer

Kot kaže, znotraj slovenske muslimanske skupnosti ni soglasja, kaj je dovoljena in kaj prepovedana hrana.

Potem ko je predvsem muslimansko javnost razburila novica o govejem kulenu iz mariborskih Košakov, ki je vseboval deset odstotkov svinjine in so ga prodajali na Švedskem, se je izkazalo, da znotraj slovenske muslimanske javnosti, ki zajema okoli 50 tisoč ljudi, niti ni soglasja o tem, kaj sploh je halal, torej “čista“, dovoljena hrana in torej ni haram, prepovedana, “umazana“. Načeloma se strinjajo, da so haram svinjina, mrhovina, kri, meso predatorjev in nekaterih drugih živali, kot so slon, opica ali osel, prepovedane so tudi dvoživke in žuželke. Spor pa nastane pri zakolu, ki mora biti opravljen s primernim rezilom, pod roko muslimana in predvsem na živi živali, saj bi sicer veljala za mrhovino. Osman Đogić, prvi slovenski mufti, od leta 2006 pa voditelj Muslimanske skupnosti Slovenije, ki se je tedaj ločila od Slovenske islamske skupnosti, pravi, da v Slovenski islamski skupnosti, ki podeljuje halal certifikate slovenskim podjetjem “ne upoštevajo teorije in nimajo ustreznega poznavalca za pridelavo hrane“. Ibrahim Malanović, ki je v Slovenski islamski skupnosti odgovoren za halal, pa: “Ne komentiramo te privatne skupnosti. Mi smo tisti, ki smo na območju Slovenije za to odgovorni in natančno vemo, kaj je halal za muslimane.“

A Đogić nadzoru v Slovenski islamski skupnosti ne zaupa in nasprotuje prilagajanju glede omamljanja živali pred zakolom, na katero v Slovenski islamski skupnosti pristajajo, zapoveduje jo tudi slovenska zakonodaja: “Država je z novim zakonom vzela pravice muslimanov do islamskega zakona. Pripravljamo civilno iniciativo, ki bo na ustavnem sodišču sprožila postopek proti njej,“ protestira Đogić. Kako pa se potem prehranjujejo tisti, ki ne zaupajo slovenskemu halal standardu? “Gredo v Bosno ali v katero drugo državo,“ pove Đogić. Alim Hasanagić iz Društva za promocijo islamske kulture v Sloveniji pa, da po halal izdelke najpogosteje odidejo v Avstrijo, pri čemer poudari, da zanj ni pomembno, ali ima izdelek uradni certifikat, temveč da ima zagotovilo, da je klanje živali opravil musliman, kar pomeni, da je gotovo spoštoval halal standarde. Včasih se za zakol živali dogovorijo tudi s kakšnim kmetom, ki mu zaupajo, še pove. Hasanagić ne zaupa certifikatu Slovenske islamske skupnosti, saj meni, da gre za prevaro in da jim je pomemben le denar, ki ga od certifikata prejmejo. Pogosto tudi opaža, da gre predvsem za upoštevanje higienskih standardov, kar se mu zdi absurdno, saj sam verjame, da je higienski standard zagotovljen tudi pri podjetjih, ki ne spoštujejo pravil za halal. Malanović očitke zavrača: “Če za zakol ne moremo zagotoviti muslimana, pristanemo na kristjana ali juda, važno je le, da je človek verujoč.“ Kakšen pa je za muslimane sprejemljiv zakol? “Nobena sporna surovina ne sme priti v stik s hrano, ki pridobi halal. Niti enega odstotka ne toleriramo. Za halal proizvodnjo potrebujejo podjetja poseben prostor, namenjen izključno temu. Pred začetkom postopka morajo prostor ustrezno očistiti, obvezno s čistili, ki ne vsebujejo alkohola. V podjetju zaposlijo človeka, s katerim mi soglašamo in ki je zadolžen za zagotavljanje halal standardov. Dovoljenje podelimo za obdobje enega leta, v zameno pa dobimo donacijo, običajno v višini med tri in pet tisoč evrov. Ko izpolnijo vse pogoje, vodilna oseba podpiše pristopno izjavo o spoštovanju halal standarda. Če obstaja sum, da bi šlo za kakšne kršitve, opravimo tudi kontrole,“ razloži Malanović in pove, da so certifikat letos podelili Panviti, Perutnini Ptuj, Drogi Kolinski, Celjskim mesninam, Pomurskim mlekarnam in Ljubljanskim mlekarnam.