OD KRŠČANSTVA DO ISLAMA

Nikoli nisem razmišljala, da bi zamenjala vero, ravno nasprotno, to sem trdno zavračala. Moja vera v krščanstvo je bila »močna«. Prišli so dnevi, ko sem se poglobila vase in razmišljala iz dogodkov iz Biblije, o besedah, ki jih je duhovnik izrekel pri pridigi. Postavljala sem si vprašanja na katera nikakor nisem našla odgovora in se prepustila k temu, da je to nerazumljivo in nepojasnjeno. Včasih sem vsa svoja čustva izpovedala Bogu, jokala sem in upala, da bo naslednji dan lepši in prijaznejši.

Z enim samim dnem, z nekaj lepih in čudovitih besedah se je moje življenje spremenilo.

Nekateri se strinjajo s trditvijo: »V ljubezni je vse mogoče.!« Vedno sem se s to trditvijo strinjala, vendar nikoli nebi za svojo ljubezen žrtvovala nekaj, kar mi pomeni največ – vera. Tega nisem bila sama nikoli pripravljena storit, zato tega nisem dovolila narediti nekomu, ki me je imel v tistem trenutku najraje.

Vera je nekakšna višja ljubezen, ki se ne more primerjati z nobeno drugo ljubeznijo. Vera sama ti daje smisel življenja in z njo podoživljaš ljubezen, katere ti ne more dati noben človek. Vsak mora nekega dne spoznat svoj smisel življenja, ki se mu bo na koncu tako ali drugače obrestoval.

Tudi ta fant je spoznal svoj smisel življenja. Spoznal je smisel življenja vsakega človeka, vendar mnogi ljudje se tega ne zavedajo. Od tega njegovega spoznanja dalje nisem več tista, ki jo ima najraje. S tem sem se težko sprijaznila, čeprav sem ga razumela. Spoštovala sem njegov pogum in odločnost, da mi je priznal, da je zanj najpomembnejši Bog.

Vrstili so se pogovori o islamu in dan za dnem sem bila prepričana, da moram izvedeti več, vendar bala sem se, da je v moji veri nekaj narobe. Trdila sem, da ne rabim iskanja resnice. Če sedaj pomislim sem ves ta čas iskala resnico, čeprav si tega nisem priznala.

Moje srečanje z islamom je bilo prvič že pred leti, vendar nisem vedela kaj islam resnično pomeni. Moje spoznavanje z islamom se je začelo z odlomki Muhammedovega a.s. življenja, a želela sem vedeti še več.

Začela sem razumeti življenje muslimanov, katerega jim mnogi očitajo. Mnoge tako življenje odvrača od vere, saj sami ne razumejo, kaj se dogaja v tako verni osebi. Spoznala sem, da musliman, ki živi z islamskimi zakoni, ne trpi. Tak je lahko miren, saj ve, da bo za dobra dejanja in poslušnost nagrajen v posmrtnem življenju in tam dobil večje darove, kot jih je deležen na Zemlji.

To kar uči islam uči tudi krščanstvo, vendar take ljubezni do Boga še nisem začutila nikjer, kot v islamu. Začela sem spoštovati islam. Pritegnil me je sam odnos do Boga. Človek se mora na vsakem koraku spomniti nanj in se zahvaliti za vsak vdih, ki ga opravi. Naša naloga je, da Boga spoštujemo, se ga bojimo, ker je samo on tisti od katerega je odvisno življenje in se mu molimo. Bog daje, ohranja in vzema življenja.

Še danes se sprašujem, kako je prišlo do tega, da sem začela verjet v islam. Zdi se mi, kot da je ves ta čas brzel mimo mene in ne da bi se zavedala, sem sprejela islam. Sprašujem se čemu me je doletela ta čast, da sem spoznala resnico. Z vsakim dnem se zahvaljujem Bogu za svoje spoznanje, saj večjega darila si nisem nikoli želela.