Recitiranje Kur’ana umrlim

We alejkumu selam. Hvala za pohvale. Bomo že enkrat, inšallah.

Ulema se po vprašanju o recitiranju Kur’ana (brez plačila) in njegovega podarjanja umrlim razhaja na dve mišljenji:

…prvo mišljenje je, da je to dovoljeno in da sevapi od takega recitiranja gredo umrlemu. To je mišljenje imama Ebu Hanife in imama Ahmeda rahimehumullahu teala.

…drugo mišljenje je, da to ni dovoljeno in da sevapi od takega recitiranja ne gredo umrlemu. To je mišljenje imama Malika in Šafije rahimehumullahu teala.

Pravilnejše mišljenje je drugo mišljenje iz naslednjih razlogov:

– Ni znano, da so Poslanec, s.a.w.s., in njegovi ashabi recitirali Kur’an in ga darovali umrlim, a oni so naš vzor. Nemogoče je, da mi od Poslanca, s.a.w.s., ali njegovih ashabov delamo bolj dobro stvar, a da nas on, s.a.w.s., na njo ni napotil. Če bi recitiranje Kur’ana umrlim predstavljalo dobro delo, Poslanec, s.a.w.s., bi to delal in napotil svoj umet na tako delo. Poleg tega pa nimamo niti enega podatka, da bi to delali ashabi.

– Recitiranje Kur’ana in njegovo darovanje umrlim predstavlja ibadet pri tistih, ki to delajo, a osnova v ibadetih je prepoved (tj. ni dovoljeno delati neki ibadet, razen če obstaja dokaz). A če bi nekdo rekel, da ni šeriatskega teksta, ki prepoveduje recitiranje Kur’ana umrlim, pravimo: Nasprotno! Obstaja šeriatski tekst, a to so besede Poslanca, s.a.w.s.: »Kdor v našo vero uvede nekaj, kar ni od nje, to se mu ovrže.« (beleži Buharija)

– Allahov Poslanec, s.a.w.s., pravi: »Ko umre sin Adema (Adama), se konča pisanje njegovih dobrih del, a le v treh primerih ne: Ko zapusti trajno sadako, znanje, katerega bodo ljudje koristili, in dobrega otroka, ki za njega moli (tj. moli za odpust grehov svojega očeta).« Poslanec, s.a.w.s., nas je tukaj napotil na stvari, ki koristijo umrlemu, in je med drugim omenil dovo, a ni omenil recitiranje Kur’ana.

– Bistvo in cilj razodetja Kur’ana je opomin in napotitev tistim, ki so živi, a ne umrlim. Vzvišeni pravi: »To je le poduk, jasni Kur’an, da opomni tistega, ki je živ, in da zaslužijo kazen neverniki.« (Jasin 69-70)

Tisti, ki to dovoljujejo, uporabljajo kijas (analogijo). Pravijo, da kot umrlemu prispejo nagrade posta in hadždža, da na isti način pride nagrada recitiranja Kur’ana. Ta kijas ni točen, ker obstajajo razlike med postom in hadždžom z ene in recitiranjem Kur’ana z druge strani. Nihče od ashabov ni uporabljal ta kijas. Šejhul Islam Ibn Tejmijje pravi: »Ni bilo od adetov selefa, da nagrado prostovoljnega klanjanja, prostovoljnega posta, prostovoljnega opravljanja hadždža ali prostovoljnega recitiranja Kur’ana podarijo umrlim muslimanom. Zato ni potrebno, da ne hodimo po poti selefa, ker je pot selefa boljša in popolna.« (Ihtijaratu elilmijje, str. 54)