Kakšen je odnos islama do političnih sistemov današnjega in polpreteklega časa?

Irena: Zdravo, zanima me, kakšen je odnos islama do političnih sistemov današnjega in polpreteklega časa. Kakšna tuzemska ureditev je najbolj skladna s Koranom? Pozdrav, Irena.

Odgovor:

Pozdravljeni!

Zahvaljujemo se vam za še kako pomembno in dobro vprašanje.

Najprej je potrebno poudariti, da Kur’an (Koran) ni edini izvor islama, temveč jih je kar še nekaj. Med njimi je tudi avtentična sunna (poslančevo izročilo), ki je kar na istem nivoju kot sam Kur’an, saj pojasnjuje in vpeljuje zakone, ki jih ni moč najti v Kur’anu. Predlagamo vam, da si pozorno ogledate naslednji video, v katerem je ta tematika podrobneje pojasnjena.

Edina sprejemljiva tuzemska ureditev je kalifat, tj. država, ki je vzpostavljena glede na šeriatski zakon (tj. Božji zakon) in ki vlada (in presoja) izključno s šeriatskimi zakoni (tj. zakoni, ki jih je določil Bog – Allah). Kakšna je struktura te države, kakšna je vloga kalifa (islamskega vladarja), kakšne so šeriatske kazni, kako se država preživlja, kaj je dolžnost države, kaj so dolžnosti prebivalcev ipd. je tema zase in bi zahtevala preobširen odgovor.

Islam gleda na druge politične sisteme in na njihove zakone, kot na zakone, ki si jih je izmislil človek. Predpisovanje zakonov in izvajanje le-teh je v islamu kar del dogmatike (tj. verovanja), saj je Bog Tisti, ki jih določa, saj On najbolje pozna človekovo naravo in tisto, kar je zanj koristno in škodljivo. To v praksi pomeni, da je verovanje v to, da je Allah Zakonodajalec, del islamskega monoteizma (Tewhid). Vsak, ki si vzame pravico in predpiše zakon, katerega Allah ni predpisal, se je na ta način postavil na mesto, ki pripada izključno Bogu. S tem je postal po islamski terminologiji tagut (najbližji prevod v slovenščino: lažno božanstvo). Enako velja za tiste, ki zamenjajo Božje zakone (npr. dovolijo nekaj, kar je Allah prepovedal, ali pa prepovejo nekaj, kar je Allah dovolil). Islam gleda na današnje vladarje, ministre, sodnike, pravnike (recimo) zahodnih držav, kot na lažna božanstva.

Bog je rekel v Koranu:

“Sodba (razsojanje, zakonodaja, predpisovanje zakonov) pripada le Allahu.“ (12:40)

Muslimanu ni dovoljeno sodelovati, v kakršnikoli obliki vzpostavljanja teh poganskih zakonov (niti se je dovoljeno prostovoljno pravdati pred neislamskimi sodišči), saj bi tako dejanje predstavljalo nevero in politeizem (torej dejanje odpadništva).

Slednje je prevod odgovora priznanega islamskega učenjaka (sodobnika) Muhammeda Saliha el-Munedždžida na vprašanje: Ali je vladanje po neislamskih zakonih kufr-ekber (velika nevera, tj. odpadništvo od islama) ali kufr-asgar (mala nevera, tj. nevera, ki ni odpadništvo od islama)? Odgovor je preveden, ker je v njem omenjeno ogromno stvari, ki so povezane tudi z vašim vprašanjem (tj. kako islam gleda na tuje politične sisteme):

Hvala Allahu.

Allah nam je ukazal, da rešimo medsebojne spore z Njegovo presojo in da vzpostavimo šeriat, in prepovedal nam je, da vladamo po drugih zakonih, kot je to razvidno iz številnih ajetov iz Kur’ana, med katerimi so tudi ajeti iz sure Maide (5. sura), ki govorijo o vladanju po Allahovem razodetju in omenjajo naslednje točke:

– Ukaz, da vladamo po Allahovem razodetju: “Razsojaj jim skladno z Allahovim razodetjem…“ (5:49)

– Opozorilo o vladanju po tistem, kar Allah ni razodel: “…in ne sledi njihovim strastem…“ (5:49)

– Opozorilo o popuščanju v najmanjši malenkosti šeriata: “…Pazi, da te v ničemer ne odvrnejo od Allahovega razodetja…“ (5:49)

– Prepoved o iskanju presoje od džahilijjeta (nevednih, poganskih zakonov), ki je izražena kot retorično vprašanje: “Mar si želijo, da bi se jim sodilo kot v džahilijjetu (poganskem, predislamskem času)?“ (5:50)

– Trditev, da si nihče ne zasluži presojati razen Allaha: “…Kdo je boljši sodnik od Allaha za ljudi, ki imajo vero?“ (5:50)

– Trditev, da je tisti, ki ne razsoja skladno z Allahovim razodetjem, kafir (nevernik), zalim (tiran oz. hudodelec) in fasik (grešnik): “…Tisti pa, ki ne razsojajo skladno z Allahovim razodetjem, so kafirji.“ (5:44) “…Tisti pa, ki ne razsojajo skladno z Allahovim razodetjem, so zalimi.“ (5:45) “…Tisti pa, ki ne razsojajo skladno z Allahovim razodetjem, so fasiki.“ (5:47)

– Trditev, da so muslimani dolžni razsojati skladno z Allahovim razodetjem, četudi so tisti, ki iščejo presojo, nemuslimani: “…Če jim boš sodil, jim sodi po pravici…“ (5:42)

Razsojanje ali vladanje po zakonih, ki jih ni razodel Allah, je v nasprotju z verovanjem in tewhidom (monoteizmom), saj sta to Allahovi (izključni) pravici. Glede na okoliščine je lahko tako početje kufr-ekber (velika nevera) ali kufr-asgar (mala nevera). Kufr-ekber pomeni, da posameznik (tj. kršitelj) več ni musliman, kar velja v naslednjih primerih:

– V kolikor bi posameznik izdal zakon ali predpis, katerega ni razodel Allah, ker predpisovanje zakonov pripada le Allahu, ki nima partnerja, in kdorkoli bi si želel “tekmovati“ z Njim v stvareh, ki pripadajo le Njemu, bi bil mušrik (malikovalec), saj je Allah rekel: “Mar imajo partnerje (božanstva), ki jim ukazujejo verovati v stvari, ki jih Allah ni predpisal?“ (42:21)

– V kolikor bi nekdo, ki vlada po zakonih, katere ni predpisal Allah, zanikal pravico Allaha in Njegovega Poslanca do vladanja, kot je to omenil Ibn Abbas v komentarju ajeta: “…Tisti pa, ki ne razsojajo skladno z Allahovim razodetjem, so kafirji.“ (5:44) Ibn Abbas je dejal: “Tisti, ki zavrne nekaj, kar je razodel Allah, je kafir (nevernik).“

– V kolikor bi posameznik dal prednost krivim zakonom pred Allahovimi zakoni, ne glede ali bi to storil v popolnosti ali le v nekaterih aspektih. Allah je rekel: “Mar si želijo, da bi se jim sodilo kot v džahilijjetu (poganskem, predislamskem času)? Kdo je boljši sodnik od Allaha za ljudi, ki imajo vero?“ (5:50)

– V kolikor bi posameznik smatral, da je Allahov zakon enak lažnim zakonom (tj. enako pomemben). Allah je rekel: “…Zato ne častite drugih božanstev poleg Allaha, ko to veste.“ (2:22)

– V kolikor bi posameznik mislil, da je dovoljeno vladati po nečem, kar je v nasprotju z Allahovim in Poslančevim zakonom, ali verjel, da ni obvezno vladati po zakonu, ki ga je Allah razodel, ali da je to (vladanje po Allahovih zakonih) neobvezno. Omenjeno je kufr (nevera), ki je v popolni nasprotnosti z verovanjem. Allah je rekel: “O, poslanec, ne skrbi zaradi očitne nevere tistih, ki govorijo: ‚Verujemo,‘ toda v srcih so neverni; in zaradi judov, ki radi poslušajo izmišljotine in sprejemajo tuje besede, ne pridejo pa k tebi. Besedam sprevračajo pomen in govorijo: ‚Če bo tako razsojeno, privolite, če bo razsojeno drugače, pa ne!…“‘ (5:41) Židje so govorili: “Pojdite k Muhammedu, naj je mir z njim, in če vam presodi z bičanjem, potem sprejmite (presojo), ampak če vam presodi s kamenjanjem, potem ga ne poslušajte.“ Potem je Allah razodel: “…Tisti pa, ki ne razsojajo skladno z Allahovim razodetjem, so kafirji.“ (5:44)

– V kolikor posameznik ne vlada po Allahovih zakonih zaradi svojeglavosti in arogantnosti, potem je (ta posameznik) kafir (nevernik) in je zapustil islam, četudi ne zanika Allahovih zakonov. Svojeglavost in arogantnost lahko pomenita nemarnost in obračanje (od Allahove vere), kot je Allah rekel: “Mar ne vidiš onih, ki trdijo, da verujejo v to, kar je bilo razodeto tebi, in v tisto, razodeto pred teboj – pa si vendar želijo tagutske sodbe, čeprav jim je zapovedano, naj ne verjamejo vanj. Satan jih želi odpeljati daleč od prave poti!“ (4:60-61)

V vladanje po drugih zakonih lahko štejemo tudi tisto, kar je rekel šejh Muhammed ibn Ibrahim o zakonih, ki si jih je izmislil človek, in o vladanju po njih: “To je najhujši, najočitnejši in najizčrpnejši odpor do šeriata in zavrnitev Allahovih zakonov. To je enačenje z Allahom in Njegovim Poslancem, nasprotovanje Njegovim zakonom in njihovi vzpostavitvi, podpiranju, strukturi, vladanju in napotitvi.“

Zgornje je povzetek stvari, ki pripeljejo do tega, da je vladanje po zakonih, ki jih ni razodel Allah, oblika širka-ekberja (velikega politeizma, tj. odpadništva):

1 – Vladanje po zakonu, ki ga ni razodel Allah.

2 – Zanikanje Allahove in Poslančeve pravice do vladanja.

3 – Dajanje prednosti lažnim zakonom pred Allahovimi zakoni (ne glede ali je to absolutno ali le delno).

4 – Smatrati Allahov zakon in lažni zakon za enakovredna.

5 – Misliti, da je dovoljeno vladati po nečem, kar je v nasprotju z Allahovim razodetjem, ali verjeti, da vladanje v skladu z Allahovim razodetjem ni obvezno.

6 – Zavrniti vladanje po Allahovem razodetju.

Če pogledamo na to temo z različnih aspektov, nam postane jasno, da se za kufr-ekber smatrajo sledeči scenariji:

– Ukinitev šeriatskega zakona, kot državnega zakona, kot je to storil Mustafa Kemal (“Ataturk“) v Turčiji, ko je ukinil knjigo Medželetul-ahkamul-‚adile, ki je bila zasnovana na hanefijskem (hanafi) pravni šoli (mezhebu), in jo zamenjal z zakoni, ki si jih je sam izmislil (Mustafa Kamal je zato nevernik, odpadnik od islama, op. prev.).

– Ukinitev šeriatskih sodišč.

– Uvajanje zakonov, ki si jih je izmislil človek, kot so italijanski, francoski, nemški itd., da bi z njimi vladali ljudem. Tudi mešanje teh zakonov s šeriatskim (spada v dejanje odpadništva), kot je to storil Džingiskan v svoji (zakonski) knjigi El-Jasik, ki je vsebovala zakone iz različnih virov (med njimi je bil tudi šeriatski, op. prev.). Islamski učenjaki so ga zato označili za kafirja (nevernika).

– Omejitev vloge šeriatskih sodišč na tako imenovane “civilne“ zadeve, kot so poroka, ločitev in nasledstvo.

– Postavljanje ne-šeriatskih sodišč.

– Debatiranje o šeriatu v parlamentih in glasovanje zanj. Tako početje namiguje na to, da je implementacija šeriatskega prava odvisna od večinskih glasov.

– Postaviti šeriat kot sekundarni ali kot glavni vir skupaj z ostalimi viri zakonov. Četudi rečejo, da je šeriat glavni vir zakonodaje, je še vedno kufr-ekber, saj to pomeni, da dovoljujejo sprejetje drugih zakonov iz drugih virov.

– Navajanje v členih zakonodaje, da se lahko v določenih primerih uporabi mednarodno pravo, ali navajanje v državnih pogodbah, da se v primeru spora zadeva prepusti nekemu neislamskemu sodišču.

– Javno ali tajno kritiziranje šeriata, kot je npr., da rečeš, da je šeriat okorel, nepopoln ali nazadnjaški. Tudi namigovanje, da je šeriat neprimeren v današnjem času, in občudovanje neislamskih zakonov (je dejanje odpadništva, op. prev.).

Odgovor na vprašanje, kdaj vladanje po drugih zakonih predstavlja kufr-asgar, tj. kufr, ki ne izloči posameznika iz islamskega verovanje, je npr. v primeru, ko vladar ali sodnik presodi v nasprotju s šeriatom zaradi neposlušnosti, strasti, podkupnine, če presodi v korist krivca ipd., ampak pri tem verjame, da je obvezen soditi skladno z Allahovim razodetjem in da je njegovo početje greh (haram). (Šeriat mora biti osnova takšnega sodišča/države. Če bi to storil vladar ali sodnik demokratičnega sodišča, bi bil nevernik zaradi sojenja po demokratičnih zakonih, op. prev.)

(konec citata iz odgovora šejha Muhammeda Saliha El-Munedždžida)

Upamo, da smo ti odgovorili na vprašanje.