Skupinski zikr

We alejkumu selam! Odgovor ti bomo prevedli iz knjige, ki smo jo že koristili v naših odgovorih in ti jo tudi toplo priporočamo, saj boš tam dobil vse odgovore na svoja vprašanja o namazu v Islamu. Vir: »Svojstva Poslanikovog, s.a.w.s., namaza od abdesta do zikra«, avtor: Safet Kuduzović.

 

Bilo bi na začetku dobro povedati, da smo bili člani ekipe HAQ enkrat priča dogodku, da je imam, ki podpira skupni zikr, citiral hadis Božjega Poslanca, s.a.w.s., o skupinskem zikru in da se je ta zadeva, kar nekaj časa propagirala po internetu in celo v mesdžidu, kjer smo bili priča temu dogodku. Pa bomo sedaj omenili hadis, ki ga je dobesedno zlorabil omenjeni imam, in ga tudi pokomentirali. Vse je prevod iz knjige Safeta Kuduzovića.

 

Hadis: Ibn Abbas je rekel: »V času Poslanca, s.a.w.s., so ljudje zikrili s povišanim glasom po koncu namaza.« (Buhari, str. 184/841 in Muslim, 5/69/583) Druga verzija od Ibn Abbasa pa je: »Vedel sem za konec Poslančevega, s.a.w.s., namaza, ko sem slišal tekbire.« (Buhari, str. 184/185, Muslim, 5/69/583)

 

Islamski učenjaki niso enoglasno sprejeli glavno bistvo teh dveh hadisov, ampak so ju tolmačili na različne načine. Tako imam Šafija pravi, da je bila to praksa določenega časa zaradi učenja, a je potem ta praksa zapuščena. (glej El-minhadž, 5/70, Fethul-bari, 2/421, Bezlul-džuhud, 5/344, Nurul-hakkis-sabih, 2/299, Iršadus-sari, 2/502) En del učenjakov smatra, da je drugi podatek Ibn Abbasa pojasnitev prvemu, kar pomeni, da se z omenjenim zikrom misli samo na tekbire. (glej Fethul-bari, 2/421, Iršadus-sari, 2/502, Umdetul-kari, 6/127, Avnul-mabud, 2/303) Drugi ne izključujejo možnosti, da so bili ti tekbiri izgovorjeni pri samem izhodu ali zunaj mošeje (glej Nurul-hakkis-sabih, 2/299), ker hadis ni v popolnosti jasen, da lahko govorimo o tekbirih neposredno po selamu. Prav tako selef ni prakticiral tega sunneta. Ibn Batal pravi, da ne pozna niti enega učenjaka selefa (tu se misli na prve tri generacije), da je prakticiral ta sunnet (glej Šerhus-sahihil-Buhari, 2/458 of hafiza Ibn Batala).

 

Ibn Batal prav tako trdi, da so učenjaki priznanih in drugih mezhebov enoglasni, da ta zikr in recitiranje tekbira s povišanim glasom ni mustehab (glej Šerhus-sahihil-Buhari, 2/458 in El-minhadž, 5/70). Številni komentatorji dveh »Sahihov« kot tudi drugih hadiskih zbirk so v glavnem prenesli besede Ibn Batala, brez da bi jih zanikali. Tako imama Ebu Hanife in Malik b. Enes, ki sta bila sodobnika mnogih tabiinov, ki so nam prenesli prakso ashabov, pravita, da so zikr in recitiranje tekbira s povišanim glasom novotarija (Ikmalul-ikmal, 2/507, Ikmalul-mulim, 2/535, Umdetul-kari, 6/126, Bezlul-džuhud, 5/344, Šerhus-sahihil-Buhari, 2/458 od Ibn Batala). Pred Ebu Hanifom in Malikom so ta postopek osodili mnogi tabiini: Hasan El-Basri, Ubejde Selmani, Mudžahid, Seid b. Musejjib in drugi (Fethul-bari, 2/402 od Ibn Redžeba, Šerhus-sahihil-Buhari, 2/458 od Ibn Batala, Umdetul-kari, 6/126). Kasneje je to obsodil tudi imam ehlus-sunneta Ahmed b. Hanbel. Znano je, da je Mudžahid, najbližji učenec Ibn Abbasa. Če bi slišal od njega ali drugih ashabov, da zikrijo ali recitirajo tekbire s povišanim glasom (tudi po smrti Poslanca, s.a.w.s.), ne bi označil ta postopek kot novotarijo, kar pomeni, da so ashabi v času Poslanca, s.a.w.s., to delali nekaj časa, a nato so ovrgli to prakso. To se tudi nanaša na ostale tabiine. Z druge strani del učenjakov vidi dokaz o zapuščanju te prakse v podatku od Ibn Abbasa. To zaključujejo iz njegovih lastnih besed »v času Poslanca, s.a.w.s.«. Pravijo, če so to ashabi delali po smrti Poslanca, s.a.w.s., potem besede Ibn Abbasa nimajo svojega smisla (Ibn Batal v svojem komentarju na Buharijin Sahih, 2/458).

 

Da zaključimo prvi del odgovora, bomo samo še prevedli zadnji dve povedi tega poglavja, ker se iz navedenih podatkov jasno vidi, da to ni bila stalna praksa Poslanca, s.a.w.s., in njegovih ashabov. »Zato je najbolj sprejemljivo mišljenje imama Šafije, ki pravi, da je to dovoljeno zaradi učenja. Medtem, to mora biti omejeno na krajši časovni period, ne trajno, a Allah Vzvišeni najbolje ve.«

 

Nadaljujemo z drugim delom…

 

Ali se zikri (omenja Allaha) skupinsko?

 

Ni zabeležen noben zanesljiv in jasen podatek, da je Allahov Poslanec, s.a.w.s., recitiral z ashabi skupinski, džematski zikr, niti bilo kdo iz najboljših generacij ali uleme skozi dolgi niz stoletij. (glej El-Fetava, 22/303 od Ibn Tejmijje. Kdor želi podrobnejšo pojasnitev te mesele, naj pogleda Tashihud-dua, str. 134-135 od šejha Bekra b. Abdullaha in Fikhus-salah, str. 334, 339, 242-244) Nasprotno. Tako imenovani džematski zikr je uveden v zadnjih letih slabosti muslimanskega ummeta v nekaterih zemljah, kjer se je zmanjšalo število uleme in kjer je oslabila islamska moč. Vse od ibadeta, kar nima temelja v Allahovem, s.w.t., Šeriatu, ima svoje pomanjkljivosti. Mi bomo navedli nekatere:

 

Del teh zikrov po namazu so dela in besede ljudi, a niso prišli v pravilnimi šeriatsko-pravnimi izvori ali, v skrajnem primeru, vsebujejo tisto, kar nima jasne podpore v sunnetu (sunni – praksi Poslanca, s.a.w.s.). (šejhul-Islam o zikru po namazu pravi: »Nihče nima pravice, da uvede nekaj od dov in zikrov po namazu razen tistega, kar se navaja v sunnetu, ker se to smatra kot uvedena stvar v vero, a Allah, s.w.t., to ni dovolil.« glej El-Fetava, 22/229)

 

S tem se z druge strani zapušča in zapostavlja sunnet Allahovega Poslanca, s.a.w.s., ki je prenesen v najbolj verodostojnih hadiskih zbirkah.

 

Če nekdo od molivcev prispe na zadnji rekat ikindije ali sabah namaza in mu posledično ostanejo rekati, ki jih mora nadoknaditi, ga takšne vrste zikra motijo, a Poslanec, s.a.w.s., je strogo prepovedal, da se moti molivca v številnih hadisih.

 

Na tak način se moti tiste, ki želijo zikriti sami za sebe.

 

S tem se (na podne, akšamu, jaciji in džumi) odstopa od pravega časa zikra, katerega se dela po farz namazu.

 

S tem zaključujemo odgovor. Upamo, da si dobil, kar si iskal.