pišče: „V čem, kdaj in kako je prišel razdor v islamu, med suniti in šiiti? V čem se vaša vera razlikuje? Večina nepoznavalcev islama vse skupaj meče v isti koš in tudi krivi za vse teroristične napade vse muslimane. Torej, zakaj razlika? Zakaj in po katerih zakonih, knjigah, razlagah si oni človeška življenja lahko jemljejo v svoje roke, oziroma ubijajo v imenu vere? To ni provokacija. Res me zanima, kje in kdaj je prišlo do razkola med šiiti in suniti?“
Odgovor:
Se zahvaljujemo za vprašanje.
Taka vprašanja so idealna, ker se trenutno veliko govori o Iranu. Tam je 90 % prebivalcev šiitov. Moramo povedati, da se Muslimani ne moremo »deliti«. Če se ne strinjamo glede nekega vprašanja, se vedno vrnemo h Kur’anu in sunnetu (Praksi Poslanca Muhammeda, s.a.w.s. (s.a.w.s. – v prevodu: Naj je božji blagoslov in mir z njim)). Če se pa »Muslimani« razdelijo glede verovanja, potem je definitivno neka skupina v zablodi, saj je nelogično, da bi, npr., nekdo veroval v Allahove atribute, nekdo pa ne!? Potrebno je povedati, da je popolnoma narobe govoriti o šiitih in sunitih. To nam želi vsak vsiliti. Mi, ko govorimo, o teh stvareh, rečemo: »Muslimani in šiiti«, ker kot ti bomo dokazali spodaj, njihova vera nima popolnoma nič z Islamom! Celo vsebuje tiste stvari, katere negirajo Islam (kot je veliki širk (politeizem)). Moramo povedati, da vsi ljudje, ki pravijo za sebe, da so šiiti, niso neverniki, ampak teh je zelo malo. V tem odgovoru se bomo osredotočili na dvanajstnike, ker predstavljajo največje število šiitov. Če bi govorili tudi o drugih sektah, ki jih imajo, bi nam vzelo preveč časa in prostora (Npr. bektašije verujejo v sveto trojstvo, da so Ali, Muhammed in Allah eno?!?!). Predlagamo, da si prebereš naslednji odgovor (Sufije in Islam), ki govori o še eni skupini, katere izvor je bil šiizem (znani šiitski alim (učenjak) Sejjid Hajdar Amuli v svoji knjigi »Džamiul esrar« (Zbirka skrivnosti) dokazuje, da so šiizem in sufizem eno).
Večina Muslimanov ne ve, kdaj se je šiizem razvil in zakaj se je razvil, zato bo ta video idealen za vse, ki želijo vedeti. Šiizem se je pojavil v 7. stoletju našega štetja v času 4. kalifa Alija. Njegov začetnik je Abdullah ibn Seba, jemenski Žid!
Kur’an (Koran)
Pri Muslimanih:
Vsi Muslimani (pravoverni) so soglasni, da je Kur’an verodostojno prenesen in da je obvarovan od bilo kakšnega dodajanja ali odvzemanja in da se ga razume na osnovi gramatičnih pravil arabskega jezika. Oni verujejo v vsak njegov harf (črko) in verujejo, da je on Allahov govor, ki ni nastal in ki ni ustvarjen in da je čist od neresnic. Kur’an je pri njih prvi izvor verovanja in način njihovega obnašanja.
Pri šiitih:
Nekateri od šiitov dvomijo v njegovo (Kur’anovo) verodostojnost (Mnogi od njih to tudi negirajo (trdijo, da je Kur’an popolnoma verodostojen), ampak je nemogoče reči, kaj dejansko mislijo, saj uporabljajo tekijjo – dovoljujejo laž in prikrivanje resnice za interes njihove religije.), a če se nek kur’anski ajet ne sklada z njihovim prepričanjem, ga oni tolmačijo na čuden način, da bi ga nekako uskladili s svojimi prepričanji. Zaradi tega jih kličemo tudi »Mute’ewwile«. Zelo radi omenjajo razlike, ki so se pojavile, ko se je Kur’an zbiral in zapisoval, in dajejo prednost izrekam svojih imamov, ki se nahajajo v njihovih izvorih.
Hadis
Pri Muslimanih:
Hadis (to je pripovedovanje, ki sporoča, kaj je Poslanec Muhammed rekel, delal ali z molkom odobril) je pri Muslimanih drugi izvor Islama, tolmač Kur’ana in po njihovih prepričanjih ni dovoljeno delati nasprotno od enega samega hadisa, ki je verodostojno prenesen od Poslanca, s.a.w.s. Pri ocenjevanju verodostojnosti hadisa se koristijo znana pravila, katera so določili islamski alimi (učenjaki), največji eksperti v znanosti, znani pod imenom »Mustalehul hadis«. Na osnovi teh pravil se proučuje veriga prenašalcev (brez delanja razlik med spoloma – Edini kriterij je pričanje pravičnih ljudi (po islamskih kriterijih) o njihovi iskrenosti.). Za vsakega ravija (prenašalca) se ve, kdaj je živel, število verodostojnih hadisov, katere je prenesel, in število hadisov, katere je prenesel, a niso zadovoljili postavljenih kriterijev. Vsi ti podatki so se zbrali kot rezultat največjega truda v zgodovini človeštva. Hadis se ne sprejema od tistega, ki ni iskren ali od neznanega prenašalca, ker je to velika odgovornost!
Pri šiitih:
Oni priznavajo samo hadise, kateri se pripisujejo družini Poslanca, s.a.w.s., in še nekatere hadise posameznih ashabov, ki so bili na Alijevi, r.a., strani v njegovih političnih konfliktih. Vse, kar je mimo tega, oni ne sprejemajo. Oni sploh ne dajejo nobene važnosti verodostojnosti seneda (verige prenašalcev) niti pri tem uporabljajo znanstvene metode. Oni, ko citirajo hadis, velikokrat rečejo: »Prenaša se od Muhammeda bin Isma’ila, a ta prenaša od nekaterih naših ashabov, a ti prenašajo od nekega človeka, da je rekel…« Njihove knjige so napolnjene s tisočimi hadisi, katerih verodostojnost je nemogoče potrditi! Oni so na takih hadisih zgradili svojo vero. Na ta način so oni zanikali več kot tri četrtine hadisov Poslanca, s.a.w.s. To je ena izmed najbolj pomembnih točk razhajanja med njimi in Muslimani.
Ashabi (družabniki Muhammeda, s.a.w.s.)
Pri Muslimanih:
Muslimani spoštujejo in cenijo vse ashabe in ko izgovorijo njihovo ime, rečejo: »Radijallahu ‚anhu. – kratica r.a.« (Naj je Allah z njim zadovoljen). Nestrinjanja, ki so se med njimi zgodila, razumejo kot njihov osebni idžtihad, katerega so delali z najboljšimi namerami in da je to stvar preteklosti. Muslimanom ni dovoljeno, da zaradi teh nesoglasij gradijo sovraštvo, katero se bo odražalo na naslednjih generacijah. Nasprotno! O njih je Allah rekel najboljše stvari in na več mestih v Kur’anu jih je celo pohvalil. Nekatere od njih je zaščitil od obtožb, katero so jim bile pripisane. Po tem nikomur ni dovoljeno, da jih za bilo kaj obtoži niti je v tem najmanjša korist.
Pri šiitih:
Oni smatrajo, da so skoraj vsi ashabi postali odpadniki in neverniki po smrti Poslanca Muhammeda, s.a.w.s. (število ashabov, ki niso postali odpadniki in neverniki, je po njihovem prepričanju manj kot 5!!). Aliju, r.a., pripisujejo posebno mesto. Nekateri verujejo, da je Poslanec, s.a.w.s., v času svojega življenja ukazal, da ga Ali, r.a., nasledi po njegovi smrti. Nekateri smatrajo Alija za poslanca od Boga, nekateri pa gredo pa še dalje in govorijo, da je on BOG! Tisti, ki je bil izbran za kalifa pred Alijem, r.a., je za njih tiran ali nevernik, a tisti, ki se ni strinjal z Alijevimi mišljenji, je za njih tiran ali nevernik ali pa grešnik. Enako pravijo za tiste, ki se niso strinjali z Alijevimi, r.a., potomci. Zaradi tega so ustvarjali veliko sovraštvo in laži skozi celo zgodovino Islama. Tako je šiizem postal idejna smer, katera ustvarja škodljivo napetost iz generacije v generacijo.
Tewhid – verovanje v Allahovo edinost
Pri Muslimanih:
Verujejo, da je Allah (Bog) eden in vsemogočen, da Mu nihče ni enak niti podoben niti obstaja posrednik med Njim in Njegovim sužnjem. Verujejo v vse ajete, ki govorijo o Njegovih lastnostih. Pri tem ne izkrivljajo njihovih pomenov niti negirajo bilo katerega niti jih primerjajo s človeškimi lastnostmi (»Njemu nič ni podobno.«). Verujejo, da je On poslal Poslance, katere je zadolžil, da dostavijo Njegovo objavo, kar so oni tudi storili brez prikrivanja (objave). Verujejo, da samo Allah pozna gajb (nevidno). Verujejo, da je zavzemanje pri Njemu pogojeno (»Kdo se lahko pred Njim zavzema za nekoga brez Njegovega dovoljenja«) in da se dova (molitev), prisega, prinašanje žrtve in prošnja ne smejo napotiti nekomu drugemu (razen Allahu). Verujejo tudi, da samo On poseduje dobro in zlo in da nihče drug poleg Njega ne poseduje nič in ne more narediti (živ ali mrtev) in da so vsem stvaritvam potrebne Njegove blagosti in milosti. Spoznanje Allaha je pri njih obvezna (s šarijo) s pomočjo Allahovih znakov in znamenj pred razumom, kateri z individualno potjo lahko, da tudi ne pride do resnice in napotitve. Po tem pa človek razmišlja s svojim razumom, da bi na ta način postal siguren v svojo vero.
Pri šiitih:
Oni verujejo v Allaha in da je On eden, ampak oni to svoje prepričanje mešajo z nekaterimi stvarmi, ki so širk (politeizem). Oni kličejo Allahove stvaritve in se molijo ljudem in govorijo: »O Ali, o Husejn, o Zejneb« ipd. Prisegajo in prinašajo žrtve v ime nekoga drugega (a ne v ime Allaha). Iščejo od umrlih, da jim izpolnijo želje. Oni vse to smatrajo kot čaščenje in verujejo, da so njihovi imami nezmotljivi, da oni poznajo nevidno in da vplivajo na premike v vesolju. Šiiti so izumili tesawuf (to predvsem prakticirajo sufije!!), da bi svoja prepričanja zasadili med Muslimane. Trdijo, da imajo ewlije (pobožnjaki), avtoritete in družina bejta posebno moč. Vse to nima nikakršne osnove v Islamu. Spoznanje Allaha je pri njih z razumom obvezna, a ne šeriatska. Po njihovem prepričanju je vse, kar je prišlo v Kur’anu samo potrditev zaključka razuma in nič novega, kar je razumu neznano.
Ru’jetullah – videnje Allaha
Pri Muslimanih:
Videti Allaha je samo možno na Ahiretu (Onostranstvu), ker je Allah rekel: »Tisti dan bodo nekateri obrazi sijali, gledali bodo svojega Gospodarja.« (Sura Smak sveta, 22. in 23. ajet)
Pri šiitih:
Ni možno videti Allaha – ne na tem in ne na bodočem svetu.
Gajb (nevidno)
Pri Muslimanih:
Edino Vzvišeni Allah pozna gajb. Nekaterim Poslancem je odkril nekaj od gajba, kot je to storil z Muhammedom, s.a.w.s. Vzvišeni pravi: »Drugi vedo samo toliko, kolikor On hoče.« (2. sura, 255. ajet)
Pri šiitih:
Oni trdijo, da gajb lahko vedo samo njihovi imami, in pravijo, da poslanec nima pravice in da ne more obvestiti ljudi o bilo čemu od gajba. Zaradi tega nekateri šiiti dajejo božanske atribute svojim imamom.
Družina Poslanca, s.a.w.s. (Ali Resul)
Pri Muslimanih:
V Ali Resul po mnenju večine islamskih učenjakov spadajo vsi njegovi privrženci, ki ga popolnoma sledijo v veri, Islamu. Nekateri smatrajo, da so to samo bogaboječi ljudje, nekateri pa smatrajo, da je njegova družina verniki iz potomstva Beni Hašim in Beni ‚Abdul Muttalib.
Pri šiitih:
Po njihovem prepričanju v družino Poslanca, s.a.w.s., spada samo njegov zet, Ali, r.a., in samo nekateri njegovi potomci, njihovi otroki in vnuki po njih.
Šerijat in resnica
Pri Muslimanih:
Muslimani verujejo, da je šeriat (šarija) hkrati tudi resnica in da Poslanec, s.a.w.s., ni nič prikril svojemu narodu (ummetu – Muslimanom). Verujejo, da ni pustil nič od dobrih del, a da jih ni na njih napotil (in obratno – za zlo). Allah pravi: »Danes sam vam izpopolnil vašo vero.« (5. sura, 3. ajet). Že smo spoznali, da sta izvora vere (Islam) Kur’an in sunnet (sunna – vse, kar je Poslanec rekel, delal in z molkom odobril), ter da nista potrebna kakršnegakoli popravka. Načini dela, čaščenja in komuniciranja z Allahom so popolnoma jasni in ni potrebno nikakršno posredništvo. Edino Allah ve pravo resnico o sužnjih (stanje njihovih src) in nihče od njih ni v stanju to izvedeti. Od vsakega človeka se sprejema in zavrača mišljenje, razen od Poslanca Muhammeda, s.a.w.s., kateri je obvarovan od grehov in edino od njega so dolžni sprejeti vse, kar reče o veri.
Pri šiitih:
Oni verujejo, da šeriat predstavlja samo predpise, s katerimi je prišel Poslanec, s.a.w.s., in da se oni nanašajo samo na navaden narod in na neuke ljudi. Resnico, oziroma posebno znanje o Allahu, pa poznajo samo imami Ehli bejta (del družine Poslanca, s.a.w.s.). Oni to posebno znanje prenašajo iz generacije v generacijo in to znanje ostaja samo pri njih! Oni verujejo, da so njihovi imami nezmotljivi, da vse, kar storijo ali rečejo, predstavlja zakon (šeriat), da je vse, kar storijo, dovoljeno in da se povezava z Allahom ne more vzpostaviti brez pomoči posrednika (preko njihovih imamov). Zaradi tega oni z lahkoto dajejo svojim imamom titule, v katerih je prisotno pretiravanje, kot so na primer: Velijjullah (Allahov zaveznik), Babullah (Allahova vrata), El-Ma’sum (Nezmotljivi), Hudždžetullah (Allahov dokaz) ipd.
Fikh
Pri Muslimanih:
Muslimani se precizno držijo predpisov Kur’ana. Te predpise pojasnjujejo besede in dela Poslanca, s.a.w.s., katerim z enim imenom pravijo Sunnet, zatem besede ashabov (družabnikov Muhammeda, s.a.w.s.) in tabi’inov (2. generacije Muslimanov po Muhammedu), ker so bili oni časovno najbližji Muhammedu, s.a.w.s. in ker so bili najbolj dosledni in najbolj vztrajni pri prenašanju vseh svojih izkušenj z njim.
Nihče nima pravice bilo kaj uvajati v vero, ker jo je Allah izpopolnil. Če želimo podrobnejšo razlago, rešiti novonastali problem ali tehtati med interesi (odločiti se za boljši interes), se posvetujemo (vprašamo) iskrene muslimanske učenjake in njihovo mišljenje se sprejme samo pod pogojem, če je v mejah Kur’ana in sunneta (če je v nasprotju s Kur’anom ali sunnetom Poslanca, s.a.w.s., se njihovo mišljenje zavrne).
Pri šiitih:
Oni imajo svoje posebne izvore, katere pripisujejo svojim imamom. Tam notri po svoje tolmačijo kur’anske ajete in nasprotujejo večini muslimanskega naroda. Oni verujejo, da imajo njihovi nezmotljivi imami pravico, da uvedejo nove predpise, kot so to že storili pri naslednjih stvareh:
a) Ezan (klic k molitvi) in njegov tekst.
b) Čas in način opravljanja molitve.
c) Čas posta.
d) Hadžovi obredi in način obiska Medine.
e) Nekateri predpisi zekata (miloščine) in način njegovega deljenja.
f) Pravica naslednika.
Oni vedno delajo nasprotno od Muslimanov!!
El-Vela‘ (Ljubezen, pokornost)
Pri Muslimanih:
El-Vela je popolna pokornost in Muslimani smatrajo, da se vela v tem smislu lahko da samo Allahovemu Poslancu, s.a.w.s., ker Allah pravi: »Kdor se pokori Resulu (Poslancu), se je pokoril tudi Allahu.« (4. sura, 80. ajet) Drugim ljudem so Muslimani lahko pokorni samo v skladnosti s šeriatskih pravilom: »Ni pokornosti stvaritvi v nepokornosti Stvarniku.« (Hadis)
Pri šiitih:
Oni El-Vela jemljejo za temelj imana (verovanja – v to njihovo verovanje spada tudi verovanje v 12 imamov, med katerimi je dvanajsti izginil v neki jami v Iraku, kjer čakajo, da se bo tudi pojavil). Po njihovem prepričanju tisti, ki ni dal svoj vela‘ Ali bejtu (družini Poslanca), je nevernik. Za takim se (po njihovem verovanju) ne sme moliti, niti se mu sme dati zekat, ampak se mu lahko da le običajna miloščina (katero se lahko da vsakemu nemuslimanu).
Et-Tekijje
Pri Muslimanih:
Tekijje pomeni, da človek reče nekaj, kar je nasprotno tistemu, kar misli, z namenom da bi se obvaroval zla. Po mišljenju Muslimanov ni dovoljeno, da nek Musliman vara druge Muslimane s svojimi besedami ali s svojo zunanjostjo, ker je Poslanec, s.a.w.s., rekel: »Kdor nas vara (laže), ni od nas.« Tekijje je dovoljena samo proti nevernikom, sovražnikom vere in to samo v času vojne, ker je vojna prevara. Musliman mora biti iskren in hraber v resnici in ne sme se pretvarjati, lagati in varati. Dolžan je svetovati in napotiti na dobro in odvračati od zla.
Pri šiitih:
Oni smatrajo tekijje za farz (strogo obvezno), brez katere njihova šola ne bi mogla obstajati. Oni svoje privržence učijo tekijjo tajno in javno. Po njej tudi postopajo, še posebej, če se znajdejo v težki situaciji. Odprto hvalijo tiste, katere smatrajo za nevernike in katere bi se moralo po njihovem prepričanju pobiti in uničiti. Za nevernike smatrajo vse (tudi Muslimane), ki ne sledijo šiizem. Pri njih »cilj opravičuje sredstva« zaradi tega dovoljujejo vsako vrsto laži in prevar (Oni prenašajo od svojih imamov, da so rekli: »Et-Tekijje je moja vera in vera mojih očetov.« »Kdor nima tekijje, nima vere.« V knjigi z naslovom »Islam je pot k sreči in miru«, katera je ena izmed njihovih priznanih knjig, na strani 109 piše: »«Če se polnoleten šeriatsko obvezen človek znajde v situaciji, kjer bi lahko podlegel močne poškodbe na sebi ali na svojem imetju, ali v javnem redu in miru, dolžan je zapustiti pozivanje na dobro in odvračanje od zla.« Ta predpis je pri šiitih obvezen. Imenuje se »Tekijje«. Iz navedenega lahko vidimo, da te besede zanikajo obveznost džihada in da so v nasprotju z Allahovimi besedami.)
Vodstvo in upravljanje države
Pri Muslimanih:
Državo vodi kalif, katerega izberejo Muslimani. Pogoja za to, da bi nekdo lahko bil kalif, sta, da je oseba sposobna in dorasla za tako obveznost (nekateri učenjaki smatrajo, da bi oseba morala biti od potomcev Kurejšijev). Torej, da je razumen, sposoben, učen, znan po lepem obnašanju in poštenosti in da je dostojen, da sprejme tako odgovornost. Njega izberejo odgovorni Muslimani in oni ga tudi zamenjajo, če ni pravičen ali pa če ne dela po Kur’anu ali sunnetu. Njemu so se dolžni pokoriti vsi Muslimani. Oblast je pri Muslimanih obveza in odgovornost!
Pri šiitih:
Oblast je pri njih podedovana stvar Alija, r.a., in sinov Fatime, r.a. (čeprav se oni – šiiti – sami ne strinjajo v tem predpisu). Zaradi tega njihovega mišljenja oni nikoli niso bili predani vladarju iz omenjene skupine. Ker se njihova teorija ni izpolnila v praksi skozi zgodovino, kot so pričakovali, so dodali še eno verovanje v povratek (da se bo njihov zadnji imam, katerega nekateri imenujejo El-Kaim, vrnil pred sam konec tega sveta, kot eden od pred znakov Sodnega dne, prišel ven iz znane jame in poklal vse svoje politične nasprotnike in vrnil šiizmu njegove izgubljene pravice, katere so jim ukradle druge sekte skozi vsa ta stoletja).
Iz navedenih podatkov lahko vidimo, da je šiizem posebna vera in da to nikakor ni Islam! Šiiti so heretična sekta, ki se je trudila, da skozi celo zgodovino (celo dandanes) prevara in uniči Muslimane, saj smo mi za njih neverniki. Upamo, da bo ta odgovor našel mesto tudi v srcih Muslimanov, ki živijo v Sloveniji, ker verovanje šiitov je bolj nevarno za Muslimane od drugih ver, saj se tem ljudem dovoljuje, da molijo v mošejah?!
Upamo, da smo ti odgovorili na vprašanja.
